Janez Bončina – Benč v sebi lastnem slogu razbil predsodke o starih prdcih!

Bila je to noč za ljudi s posebnim glasbenim okusom. Doživetje za glasbene gurmane, ljubitelje trajno pakiranih vintažnih rokerskih napevov, vsekakor pa ekstremiste, katerih oguljeno lasišče po desetletjih intenzivnega tropskega razraščanja, zdaj služi le še kot poligon za predolimpijsko razgibavanje insektov. Še dobro da leta niso pomembna. Tokrat štejeta samo srce in duša, ta nenadomestljiva kombinacija preproste rokerske miselnosti, ki je skozi topel majski večer, kakih štriristo obiskovalcev ljubljanske Cvetličarne dobri dve uri držala v tesnem primežu bluesa, soula, funka in jazza.

 
Govora je seveda o četrtkovem plesu velikega Janeza Bončine – Benča, legende slovenske, brez dvoma pa tudi jugoslovanske glasbene scene, ki je po kopici nastopov na bolj kot ne nezavidljivih lokacijah, končno zbral dovolj poguma za desant na belo Ljubljano. In ta ga je pričakala z odprtimi rokami! Na našo srečo, saj smo bili po poplavi raznih tribute to eksperimentov, končno deležni tudi prave rockerske fešte, ki bo gotovo ostala še dolgo v spominu slehernega obiskovalca. In čeprav Bončinin koncert niti slučajno ni spadal v kategorijo njegovih najboljših nastopov, še manj pa v družino spektakularnih reunionov, ki smo jim priča zanjih nekaj let, pa je starosta rock & rolla v nas ponovno uspela prebuditi tistega duha razburljive nepredvidljivosti in vagabundstva, tako tujega monotonosti sodobne glasbene scene. V takih razmerah človeka kaj kmalu doleti nekakšen deja vu, ko kot strela iz jasnega udari zastrašujoče spoznanje, kako vseljudska je skozi leta poslala zapuščina Benčevega življenskega dela. Če samo omenim bučno skandiranje napeva Ta noč je moja, ki je še dobrih deseti minut po Janezovem sestopu iz odra Cvetličarne bučno oglašala iz ust navdušene publike, ali pa izkreno simpatiziranje s sleherno pevčevo gesto, nagovorom ali vokalno linijo kakega benčologijskega zimzelenčka.

Janez Bončina je za veliki dogodek zbral pravzaprav že običajno druščino protagonistov, pravih rokerskih staroselcev, ki so bili skozi leta tako ali drugače tesno povezani z njegovim umetniškim postopanjem. Od obveznih Marijana Malikoviča in Jadrana Ogrina, prek Nelfija Depangerja, Zdenka Cotića, pa vse do malce bolj sveže delujočih gardistov saksofonistke Tjaše in znane raperske dvojice Murat in Jose. Slednja sta se ponašala s statusom posebnih gostov večera, kar je po nedavnem triumfu skladbe Nazaj navsezadnje tudi povsem razumljivo. Spet druga zgodba se je vrtela okoli odlične saksofonistke Tjaše Perigoj (njenega priimka nam sprva iz nerazumljivega Janezovega momljanja tudi po pol ducat poizkusih nikakor ni uspelo izluščiti). Punca je s ponosnim razkazovanjem lastnih pljučnih kapacitet osupnila vse navzoče. Njeni pihalni izleti pa bi ob boljši uigranosti in malce bolj konkretni zvočni postavitvi skadbam kot je naprimer strupeni funky favorit Mr. Soul gotovo dodala še kanjček več seksualnosti, kar pa vseeno spada v kategorijo povsem zanemarljivih nians.

Z omenjenim novačenjem mlade krvi se t.i. vetritev glasbenega repertoarja Janeza Bončine tudi zaključuje. In to v fantastičnem slogu, ki je Benča in prijatelje v četrtek zvečer proslavil na vseh frontah. Zasedba je z redkimi kiksi, ki so bili povečini plod naelektrenosti ozračja, navdušila z izjemno razpoloženo predstavo, polno igrivih improviziranj v stari rokerski maniri, sepravi niti malo pikolovsko zategnjenih ampak predvsem neobremenjenih in sproščenih. Z izvedbo so navdušili prav vsi iz stare garde, mogoče v smislu vitalnosti le z izjemno predvidljivega Nelfija, na mestu katerega bi osebno raje videl “izolskega” Tulia. Malikovič in Cotić sta se izkazala kot odličen tandem. Jazzovska prefinjenost prvega in bolj bluesy favorizirana interpretacija drugega ustvarja razburljivo glasbeno ravnovesje. Kombinacija, ki v spemljavi razpoloženega Jadrana in oborožena še z vedno prekipevajočim Benčevim šarmom in karizmo, seveda ne more razočarati.

 
Ostanek, ali bolje rečeno večina Benčovega menija seveda ostaja dobro znana. Tu so srčna Gvendolina, pomladno aranžirana Na noge, vedno znova z odličnim delom spremljevalnih vokalov podkrepljena sanjavost Zlate obale, ki je skupaj z biseri gospodične Maje tudi pripeljala do pričakovanega izbruha nostalgičnih emocij, za ljubitelje trših ritmov pa stara September bisera Kolo in Domovino moja, s predstavitvijo katere je Janez že počasi začel pretiravati z razlaganjem podrobnosti iz svoje ne dvomim da bogate čitanke anekdot in pripovedi. Te tokrat na srečo le niso dražile s preizkušanjem potrpežljivosti zbranega poslušalstva, kar pa še ne pomeni, da se je Janez naprimer branil načenjanja značilne vokalno inštrumentalne diskusije, tokrat razumljivo uperjene na mlado varovanko Tjašo. Slednje čustveno zapletanje v nezkončno dolga pregovarjanja ni prepričalo, kar pa Benčeve zagnanosti seveda ni omajalo. Stare krave pač ne gre učiti novih trikov. Oziroma, kot bi rekel gospod Benč: “Otrok ali tampon nista ovira!”

 
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih