Avtor: Rok Klemše
Kraj: Ljubljana, VPK Mediapark
Datum koncerta: 16.06.2007
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 16€ v predprodaji, 18€ na dan koncerta
V nedeljo, 17. junija, je Buba v Cvetličarni Mediapark priredila pravi večer za vse “artfage”…akhem, bom raje politično korekten – glasbeno, alternativno misleče ljudi. No, tudi sam sem se veselil, da bom prvič videl Isis, firbec pa me je matral tudi zaradi Oxbow in Boris, ki jih po pravici povedano, nisem prav dobro poznal. Dvorana Mediaparka se je kar lepo napolnila in čas je bil, da se nam na odru predstavijo…
Oxbow: 21:30 – 22:00
Prvi so na oder Cvetličarne stopili Oxbow, bolje rečeno, oder je zasedel le del zasedbe, ki prihaja iz San Francisca. Polovica skupine, bobnar Greg Davis in basist Dan Adams, je tokrat namreč dopustovala, za frontmana kultne ameriške zasedbe Eugene Robinsona in kitarista Nika Wennerja pa je bil gospodov dan delaven. Polovička za Oxbow po vzoru znanega kviza torej. Eugene in Niko sta tokrat nastopila z akustičnim setom Love’s Holiday. Folklora blues glasbe pravi, da je legendarni bluzer Robert Johnson svojo dušo prodal Hudiču v zameno za obvladovanje kitare in prav to lahko rečem tudi za Nika in Eugena; tudi naslov prve skladbe aktualne Oxbow plošče, The Narcotic Story, je Mr. Johnson. Plošča je izšla pri založbi Hydra Head Aarona Turnerja, frontmana Isis. V dobre pol ure sta nam tako le z raskavim Eugenovim vokalom in Nikovo bluesovsko, slide kitaro predstavila Oxbow trademark zvočno perverzijo odeto v blues melanholijo delte Mississipija. Pol urni nastop je bil ravno prav dolg, saj bi daljši set vendarle postal preveč motonon in enoličen. Vseeno pa si je predvsem ženski del publike napasel oči na gorostasem Eugenu, ki je nastop začel v smokingu, končal pa v samih spodnjih gatah in majici, medtem ko je Niko v uglajenem suknjiču s kravatom in obveznim robčkom izgledal kot kakšen mafijski consigliere. Vsem, ki so se hoteli o pregovorni črnski veličini “tam spodaj” prepričati na lastne oči ni bilo usojeno, vseeno pa sta fanta pokazala nekaj svežega in zanimivega. Naslednjič pa še s celotno zasedbo!
Boris: 22:05 – 22:50
Ime tria Boris je navduševalo prav tako kot Isis, japonski posebneži, strokovnjaki dronaže, stonerja, dooma, ambienta in še česa, ki so si ime nadeli po komadu s prve plošče zasedbe Melvins, Bullhead, so na naših tleh kljub precejšnji obskurnosti širšemu krogu poslušalstva, očitno zelo priljubljeni in čislani. Boris je skupina, za katero je težko reči, da jo je moč poznati le površno, saj je praktično vsaka nova plošča popolnoma različna od prejšnje. Stilsko segajo vse preko drona, dooma, stonerja, ambientalnega glasbe, psihedelije in še bi lahko naštevali. Produktivni Japonci so v desetih letih kariere izdali, reči in piši, 19 studijskih plošč! Boris so visoka pričakovanja ob njihovem nastopu uresničili. Bobnar Atsuo je za začetek nakazal par udarcev po gongu in trio je mirno začel s počasnejšo skladbo Farewell, ki je bila tudi edini mirnejši trenutek njihovega seta, saj je sledili štrirideset minut udarnega stonerja, zaradi katerega je temperatura v Mediaparku dosegla vrelišče. Takeshi je svoje kung-fu kitarske veščine razkazoval na kitari z dvojnim vratom, eden od vratov je bil bas kitara, drugi pa kitara, zaradi simpatične kitaristke Wate se je večini moške populacije v dvorani pocedila kakšna kapljica sline in razmišljanje z drugo…khem…glavo je prav gotovo želelo, da bi se zgledovala po Eugenovem striptiz nastopu. Bobnar Atsuo je s svojimi živalskimi kriki pokazal, da Japonci še podoživljajo svetovno prvenstvo v nogometu, in ob tem pokal frise, da bi ga za glavnega igralca z veseljem vzel kateri izmed japonskih režiserjev cenenih kung-fu filmov. Edini minus si zasluži gluhi tonec, ki je očitno pozabil opraviti svoje delo, saj se Watinega vokali ni slišalo prav nič, a je vsaj z igranjem kitare uspešno nadomestila to površnost. Atsuo se je tudi na koncu držal “Drunken Master”, žerjav stila in kot ptič stage-dival z odra. Žival! S sicer odlično setlisto, so imeli poševnookci žal na voljo le tričetrt ure, ki jo je zaključil Atsuo z gong “solažo”.
Isis: 23:00 – 00:30
Velikane sludga smo po dveh letih ponovno dočakali v prestolnici, tokrat so k nam prišli predstavit še aktualno ploščo In the Absence of Truth (2006). Kvintet iz Los Anglesa domujejo pri založbi Ipecac Recordings, ki deluje pod okriljem velikega Mika Pattona, veliko ime pa so si Isis zgradili s štirimi kvalitetnimi studijskimi ploščami in turnejami z veliki imeni kot so Tool, ki so jih lastnoročno izbrali za svojo predskupino na lanski ameriški turneji. Isis so po predolgem intru vendarle ob bučnem pozdravljanju sludga žejne publike, začeli s prvim komadom s plošče In the Abscence of Truth, Wrists of Kings. Osebno mi je precej bolj všeč zgodnejše obdobje skupine s ploščami Celestial (2000), Oceanic (2002) in Panopticon (2004), a že prvi takti so dokazali, da nova plošča v živo zveni odlično. Počasno stopnjevanje komadov, z obilico ponavljajočih delov ustvari prav posebno atmosfero, ki jo uspejo neverjetno presekati le udarni, distorzirani deli, v katerih si fantje, na čelu z Aaronovim kričanjem, dajo duška z žaganjem. Naraščanje temperatura se kar ni hotelo ustaviti, in z ubogega Aarona je dobesedno, v potokih začel teči pot in mu čisto namočil kitaro. S fantastično Backlit so se vrnili na Panopticon, z Dulcineo pa ponovno skočili na aktualno ploščo. Žal jim je ravno med fenomenalnim inštrumentalnim delom ponagajala tehnika in bas kitara Jeffa Caxide je izginila neznano kam. Medtem ko sta z Mikom Gallagherjem odpravljala težave, je preostala trojica profesionalno žgala kot, da se ni zgodilo prav nič. Napako so hitro odpravili in postava je bila že med Dulcineo popolna. Na tem mestu naj znova omenim nesposobnost tonskega mojstra, saj je bil Aaronov vokal prepotiho in precej nerazločen, so bili pa vsaj inštrumentalno izvrstno ozvočeni. Isis se v živo zares splača videti, saj predstavijo svoje veščine z ogromno improviziranja in že tako dolge komade še podaljšajo. Katarzično atmosfero, ki jo ustvari distorzirano žaganje, ki nabije adrenalin in božanski ambientalni deli, ki te odnesejo v daljne svetove je potrebno doživeti v živo in pika! Isis so po koncu rednega dela na oder po zahtevah ogrete publike stopili še enkrat in zažgali z neopisljivo Celestial (The Tower), ki pokaža, kaj pomeni skupinsko orgazmiranje!
Na koncu ne preostane drugega kot iskreno hvala Bubi za organizacijo odličnega večera, graja pa leti na tonskega “mojstra” in še enkrat, fuj in fej, nateganskim cenam piva v Mediaparku (2,5€ za 4dcl). Zdravilo za postkoncertno depresijo – Isis diskografija!
Fotografija: Jani Lah
Tekst: Rok Klemše
Setlista
BORIS:
1. Farewell
2. Rainbow
3. Pink
4. Korosu
5. Ibistu
6. Just Abandoned Myself
