Zadnje dejanje pred finalom Epic Rockline Contesta – mesarsko klanje med Brezno, Inmate in Divine Il
Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Rock Cafe / Postojna
Datum koncerta: 28.04.2010
Število obiskovalcev: 0
Po lepem številu koncertov in še večjem številu nastopajočih bendov se bližamu velikemu finalu Epic RockLine Contesta, ki je tik za ovinkom. Za zadnje proste mesto v finalu so se tako tokrat pomerili Brezno, Inmate in Divine Illusion.
Kot prvi so na oder stopili ljubljanski folk metalci Brezno, ki so oder odeli v ogenj starodavnih prednikov. Ljubljanski sekstet uspešno spaja trše metal elemente z elementi folklore, glavni nosilci katere pa so predvsem atmosferične klaviature, zvok flavte ter visokoleteči vokalni deli odpeti večglasno, ki pričarajo starodavno rajanje ob ognju in z obilico ola. Brezno zvenijo na moč domače za kar je “kriv” predvsem navdih, ki ga Brezno iščejo (tudi) v staroslovanskem izročilu in ob pompoznih refrenih hitro začutiš, da se tudi po naši krvi pretaka kri naših slovanskih prednikov. Predvsem v omenjenih večglasjih se skriva bit in največji čar Brezna, saj nežna, a obenem močna in suverena ženska vokala pevke in flavtistke Inez ter klaviaturistke Katarine v družbi občasnih moških vokalov, predvsem s strani basista Mitje izzvenijo na moč epsko. Za učinkovite elemente metala skrbi dirjajoča in rušilna ritem sekcija, saj Mitjin bas rožlja tako kot mora Matej pa po bobnih udriha kot, da bi zabijal kole za barjanska mostišča. Brezno z zvesto publiko dokazujejo, da se je avtorski material že močno vsidral v kolektivni duh njihovih fenov in ob odličnih komadih kot je neverjetni V nebo se temu tudi ni moč čuditi. Tokrat so dekleti in fantje nekoliko kisnili le z ne preveč posrečeno priredo Uriah Heep klasike Lady in Black, a so vtis popravili z njim bolj domačo folk poskočnico Trollhammaren.
Za tisočletja in stoletja v prihodnost so nas premaknili moderni velenjski metalci Inmate, ki so pred kratkim svoje vrste okrepili z dolgo, dolgo iskanim vokalistom. Ekipo je dopolnil Mike in tako dopolnjeni se Inmate vračajo na osvajalske pohode slovenskih odrov. Fantje kljub temu, da so bili sicer precej časa brez vokala, niso lenarili in precej nastopali tudi kot le inštrumentalna četverica. To se še kako pozna, saj so fantje neverjetno dobro uigrani. To se sliši in vidi predvsem v kitarskih delih, saj Andrej in Aleš kot za šalo streljata natačno odmerjene riffe in blestita v duelnih solerskih izletih. Inmate po tej strani občasno nesramno vlečejo na švedske melodične death metal bende gothenburške scene, predvsem melodične pasaže in kitarske harmonije spomnijo na In Flames zadnjih nekaj let. Oči si je tako po napornem tednu res užitek spočiti na kitarskih vragolijah kitarske dvojca medtem ko vokalist Mike poskrbi za energično in suvereno predstavo tako v vlogi frontmana kot vokalno z menjanjem krulečih in čisto odpetih delov. Tukaj imajo Inmate še precej reserve, saj prav vokali občasno izvenijo precej generično, kot nekaj kar je moč slišati pri poplavi bendov moderne ameriške šole novega heavy metala. Kljub tej novi usmeritvi pa je treba reči, da avtorske stvaritve zasedbe zvenijo mogočno, naštudirano do potankosti, natrenirano do obisti in upam, da hitro dočakamo tudi težko pričakovani studijski prvenec.
Večer so zaključili ljubljenci postonjskega občinstva, domačini Divine Illusion, ki gojijo v Sloveniji skoraj neslišani klasični power metal skandinavske šole a la Stratovarius in Sonata Arctica. Divine Illusion so se brezkompromisno zagnali v svoj set s komadi z nedavno tega izdanega EPja Genetic. V stilu finskega power metala lahko v Divine Illusion tako slišimo močno ritem sekcijo, predvsem polno razgibanih in dinamičnih bas linij, suvereno kitarsko riffanje in močno v ospredje potisnjene klaviature. Nad vsem bedi melodičen, čist vokal, ki večinoma ostaja v srednjih linijah, a uspešno in odlično najde svojo mesto v glasbi. Izredno dobro se v živo obnesejo avtorski komadi kot sta Gray in Clarity of Mind z odličnima, spevnima in nalezljivima refrenoma, okus pa nekoliko pokvarijo klišejski in generični power metalski klaviaturski “didldidl” solo izleti, ki sicer uspešno skrbijo za gradnjo polne atmosfere. Največji minus pa lahko Divine Illusion očitamo zaradi odigranih priredb. Čeprav Madonnina La Isla Bonita niti ni zvenela tako slabo sem mnenja da podobnih pop skladbic ni okusno prirejati v metal, boljše pa se ni odrezala tudi Iron Maiden klasika Wasted Years. Sicer je pohvalo, da bend tudi v priredbo vnese svojo dušo, a Maidni s power metalskimi klaviaturami? Ne, hvala.
Četrtkov, zadnji polfinalni izbor Epic RockLine Contesta je ponudil tri zares močne domače metal zasedbe, ki so suvereno opravile svojo nalogo. Žirija je bila prav zaradi tega razdeljena kot še nikoli do sedaj, vsaka od zasedb je od žirije dobila po en glas. Odločitev o zmagovalcu je tokrat pripadla publiki, zmago je tako zvesta domača publika z veliko premočjo namenila Divine Illusion. Se vidimo v finalu, 8.5.2010, na istem kraju zločina kot že tolikokrat prej!
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
