Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Frankfurt Am Main / Festhalle / Nemčija
Datum koncerta: 27.05.2011
Število obiskovalcev: 12.000
Iron Maiden, nov album, nova turneja! Sedem špilov v zaprtem prostoru. Vseh sedem v Nemčiji. Mini nemška “in-door” turneja torej! Prvi med njimi v Frankfurtu. In tja se poda tudi naša ekipa .Festhalle v Frankfurtu je bila razprodana že nekaj mesecev v naprej.
Novi studijski album skupine z naslovom “The Final Frontier” je izšel v lanskem avgustu. Iron Maiden so ga predstavljali tako že v lanskem poletju na nekaterih nastopih po Evropi. Kdor jih je ujel, dne 17.08.2010, v Codroipu (blizu Palmanove), v Italiji, je prejel uro in tričetrt dolgo avanturo skozi repertoar, ki je bil usmerjen na večinsko preigravanje Iron Maiden materiala od leta 2000 pa navzgor. Tako so v set listi našle mesto znova nekatere odlične skladbe, kot so Ghost Of The Navigator, Brave New World, No More Lies ter Dance Of Death.
V letošnjem letu se vračajo Iron Maiden z natanko isto odrsko scenografijo, kot so jo predstavljali na odrih v lanskem letu. To je vesoljna bazna postaja, kar deluje v sozvočju z naslovnico novega albuma. Razlika je ta, da je tokrat promocija novega albuma še izdatnejša, kar se posledično odraža v nekoliko prestrukturirani set listi, ki vsebuje več skladb iz novega albuma, vrnile pa so se v repertoar tudi klasike železnega repertoarja The Trooper, Two Minutes To Midnight in The Evil That Man Do.
Deset minut do osme večer je v veselo žvrgoleči in zvončkljajoče šelesteči Festhalle nastopila predskupina Rise To Remain. Takšnih skupin mrgoli danes, kot listja in trave na prizorišču. Da jim nadeneš oznako metalcore je preozko, cross over preohlapno. Tu so sekajoči riffi, pavze z breaki, obenem pa gravura starošolskega pečanja z dvojnimi harmoničnimi linijami na kitarah. Vokal je seveda vreščeče grlen, ali pa hlipavo čist, pravzaprav “emo”. Skupina je kvintet, na vokalu pa se nahaja Bruce Dickinson mlajši, točneje Austin Dickinson. Seveda je Austin izklesani oče. Navidez, da ne bo pomote, le da oče v začetku osemdesetih ni nosil “emo” pričeske, kot jo nosi danes njegov sin. Vokalno svetlobna leta oddaljeni Austin od svojega očeta, niti ne sme biti tako talentiran, kot oče. Rise to Remain so prešibki za kaj takšnega. Skladbe The Serpent, Purify, Illusive Existence, Salvation, Power Through Fear, Nothing Left, Bridges Will Burn, niso zapustile ničesar otipljivega, kot le dejstva da pred nami rohni novi metalcore klon doma iz Velike Britanije. Skupina je oddrgnila svoj repertoar v skladu z določbami turneje in pravili igranja vloge predskupine Iron Maiden, to pa je tudi vse. Austin se je izkazal, da sicer zna v nagovorih spretno vrteti jezik, kar je nedvomno podedoval po svojem, precej bolj slavnem, očetu.. Če ste v skupinah, kot so Bullet For My Vaentine in Funeral For A Friend, potem definitivno preverite tudi Rise To Remain. Žal skupina več kot grenkega občutka, da se v tej vlogi nahaja zaradi dobrih vez in poznanstev, ni vzbudila. Verjetno pa jo bomo še gledali kakšna tri leta zapored v tej vlogi pred slehernim koncertom Iron Maiden, kot je to veljalo za skupino hčerke Iron Maiden basist Stevea Harrisa, Lauren Harris. Žal so dejstva takšna da so predskupine na Iron Maiden, bolj kot ne, praviloma le odžiralci časa.
Končno! Ura je devet zvečer! Dvorana je nabita. Prostora je ostalo nekaj na skrajno oddaljenih sediščih tribun povsem zadaj in v parterju, a znova le povsem zadaj. Zasliši se znana melodija. Uvod v U.F.O. skladbo Doctor Doctor, ko se dobesedno vžge v dvorani od vročičnega vala kakršnega sproži več tisočglava množica parterja dvorane. Transparenti, zastave okrašene z napisi zaplapolajo. Dvorana se zatemni. Sledi nasneti uvod otvoritvene skladbe Satellite 15… The Final Frontier. Do polovice. Na skrajnih robovih odra se na vsaki strani zasvetita svetilki, ki kažeta pot članom skupine na oder. Polovica skladbe je mimo! Na odru so silhuete Iron Maiden, sledi kratek prehod na bobnih, na odru pa vžgejo pravi Maiden.
Apokaliptična skladba godi obrazu Iron Maiden. Na skupino deluje sproščujoče, Dickinson ogreva postopoma glasilke v njej. Iron Maiden so izjemno zrutinirani. Na odru se zvirajo v vseh mogočih položajih, predvsem v tem prednjači Janick Gers, za katerega včasih ni povsem jasno, ali je ob takšni telovadbi sploh sposoben odigrati natančno določene kitarske dele. Prav to lahkotno tekanje in hitro premikanje ter zavzemanje položajev na odru, daje občutek, da so Iron Maiden večno mlada skupina, ki je zob časa ne more nikakor načeti. Če je Dave Murray pridobil na kakšnem kilogramčku, česar ne skrivajo njegova vselej napeta in poroženela rdeča lička, pa se denimo Steve Harris s košato grivo, še naprej izjemno dobro drži. Deluje kot pravi najstnik.
Iron Maiden so skupina, ki se zlije s publiko! Hipoma. K temu pripomore predvsem intenzivno sodelovanje Dickinsona in Harrisa. Dickinson je tako ali tako rojen poveljnik, ki te hipnotizira s svojo podivjano predstavo. Da. Tudi po tridesetih letih. Harris pa je tisti dejavnik, ki iz ozadja vseskozi nadzoruje dogajanje. Tako je zanj značilen nenehni očesni kontakt z množico in spremljanje verzov, ki jih pravzaprav družno poje s publiko. Seveda je bila z nami tudi tista legendarna Harrisova poza z nogo na monitorju in streljanjem z bas kitaro proti publiki. Ravno ta element je odlični faktor podžiganja, zato je logično, da se publiki dobesedno meša pod odrom. Meša tako hudo, da počne narod že prave neumnosti pod odrom. Je pa narod tako močno zavzet, da poje prav vse skladbe s skupino, sproža gromovite ovacije tudi ob napovedi najnovejših skladb
Tako kot vedno je imela skupina tudi to pot nekaj težavic s kalibracijo zvoka v dvorani. Pri Coming Home so naglihali podobo kot se šika. Skozi nastop so na trenutke nekoliko slabše slišno zvenele le solaže in posamične kitarske harmonije. Bruce Dickinson je odlično pel. Polno in jasno. Čutilo se je, da je vokalist povsem svež, da gre za prvi koncert, zato je tlel v krvi glasbenika to pot naboj evforije nestrpnega pričakovanja da znova krene na oder. Kitare so bile v miksu nekoliko pretiho naravnane med koncertom.
Zasedba ni spremenila odrske oprave. Dickinson je enak kot v lanskem letu na odru. Majica Psycho Ward, dimnikarska čepica in vojaške hlače. Bruce je poskočni možicelj. Vratolomni skoki vzeti z zaletom ob tem niso izostali, seveda pa je Bruce izdatno uporabljal, kot poligon za svoje tekanje, tudi dodatni oder, ki stoji za McBrainovimi bobni in vodi do skrajnih linij desnega in levega roba, koncertnega odra. V The Trooper je Dickinson obvezno nadel nase rdečo angleško vojaško suknjo ter previharil viharje s trobojnico Velike Britanije. V nagovorih pa ostaja mož še naprej silno iznajdljiv. Lepo in okusno združuje svojo arogantnost s humorjem, tako da deluje vsa stvar povsem slikovita dobrodošlica in nujno razpihovanje koncertne zabave Iron Maiden pedigreja. Pred Blood Brothers si je Bruce privoščil posebno daljši nagovor, kjer je razodel da je skupina izjemno entuzijastična nad dejstvom, da lahko po dolgem času znova nastopa na zaprti turneji po Nemčiji, kar ni storila že vrsto let. Obenem je opisal vsa možna planetarna bitja pred katerimi je skupina v vseh letih kljubovanja že nastopala. Celo pred ljudožerci, si ob tej priložnosti s pogledom preveril lastno mednožje in bistroumno ugotovil. “Aha, še je tukaj!”, potem pa zaključil povest s posvetilom skladbe Blood Brothers publiki. Na lanski turneji so to skladbo Iron Maiden na koncertih povečali preminuli rock ikoni Ronnie James Diu. Proti koncu je Dickinson kot velik nogometni navdušenec, seznanil ljudi v dvorani, da je Barcelona nabila Manchester z rezultatom 3:1. Rezultat Nemcem ni pomenil nič, pa tudi Bruceu, kot navijaču Liverpoola, nič.
Iron Maiden ne igrajo danes več tako kot v osemdesetih letih. Seveda zlasti na rovaš integracije tretjega kitarista. Janick je tako prevzel nekatere solaže, ki jih je nekdaj igral Adrian Smith, kar seveda starošolskim Iron Maiden kipečnežem nikdar ne bo povsem po godu. Zgodi se, da je ta kontrast med Murrayem in Gersom na določenih točkah še posebej izpostavljen. Denimo pri solažah, kot je v Fear Of The Dark. Ko se Gers prebije skozi svoj del, ga v hipu zasenči precej bolj natančen in kontroliran zvok Murraya. Še več. Že sam prvi prav pod nosno konico obraza uperjeni “pull off” odzveni briljantno polno in jasno, ko pa začne Dave ubirati svetlobno hitre “trill-e”, je stvar takoj očitna in jasna, da gradniki postave danes pri Iron Maiden, žal niso enakovredni. Zanimivo je, da Adrian Smith ne želi prevzeti nazaj delo na nekaterih solažah skladb iz osemdesetih let. Tako je podobna usoda kasneje doletela tudi klasiko Hallowed Be Thy Name, pa tudi The Trooper temu ni ušel..
Uro in petedest minut dolg koncert v katerem je močno opita nemška publika na koncu delovala tudi dodobra izžeto in odcejeno, je prikazal Iron Maiden v izredno sveži luči, kot poskočne fante, za katerimi pa se skriva rutina bogate ježe prevaljenih kilometrov kariere. Kot skupino, ki torej obvladuje z lahkoto vse .V samozavesti jim skoraj ni para. Zasedba je ponudila standardno Iron Maiden zabavo, z obveznim Eddiejem, ki se je prikazal na odru za nekaj hipov v skladbi The Evil That Man Do, zaigral nekaj riffov med Iron Maiden, tu pa se je publiki pridružila še orjaška Eddiejeva glava, ki je zrasla za Nickovimi bobni.
Z izjemo ne ravno najboljših zvočnih karakteristik, je šlo to pot za novo enkratno druženje s pionirji heavy metala, za katere se po takšni predstavi visoke dnevne forme, ni treba bati, da bi jim slučajno v kratkem zmanjkalo sape. Ostaja le še vprašanje kaj sledi tej turneji. Predah in nova, kjer bodo nemara igrali material od albuma “No Prayer For The Dying” do albuma “Brave New World”? Verjetno ne, pa vseeno. Nikoli ne reci nikoli..
fotografije: Aleš Podbrežnik
Reportaža je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
Setlista
1.Satellite 15… The Final Frontier
2.El Dorado
3.2 Minutes to Midnight
4.The Talisman
5.Coming Home
6.Dance of Death
7.The Trooper
8.The Wicker Man
9.Blood Brothers
10.When the Wild Wind Blows
11.The Evil That Men Do
12.Fear of the Dark
13.Iron Maiden
—dodatek—
14.The Number of the Beast
15.Hallowed Be Thy Name
16.Running Free
Galerija slik
