Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Boogaloo / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 24.01.2010
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 22,00€
Leto 2010, januar! Otvoritev nove sezone koncertnega pohajkovanja in prvi konkretni obisk, lociran izven Slovenije! Kje drugje, kot v zagrebškem klubu Boogaloo. Zanimiv obisk, ki je pripeljal zlasti tiste, ki uživajo ob zvokih stare šole druge polovice osemdesetih, ko so na planetu izumili besedo dar in post punk, predvsem pa so ljubitelji tovrstne glasbe tudi to pot poskrbeli, ko so se napotili v dotični klub, za pravi izdelani zunanji videz, ki sodi v arzenal izražanja zaprisege temu glasbenemu gibanju, ki je nekako utonilo iz goriščnice horizonta v začetku devetdesetih let.
No, da ne prenapnem vse zgodbe! Govora je namreč o The 69 Eyes! Finskih glamerjih, ki so se prelevili v nekakšne križančke med rock prvinami opisanimi v prvem odstavku te štorije in Los Angeleškim glam podzemljem a la Pretty Boy Floyd. Fantom gre zadnje čase zelo dobro na prizorišču. Ali drugače rečeno, čedalje bolje. Na sceni niso več začetniki in album “Back In Blood”, ki jih je odpeljal na novo promocijsko turnejo tudi v Zagreb, je skupno njihov 10. Zavidanja vredna številka, za katero se skriva konkretna kilometrina, ki so jo prevozili in skozi katero so izkusili marsikakšno grenko izkušnjo, ki pa jih je kvečjemu le utrdila v njihovem kljubovalnem vztrajanju.
Koncertna falanga s predskupinama Christian Death in Mandragora Scream, ki je tako postala tega večera v Zagrebu, se je pričela z odpovedjo nastopa Christian Death. Vzroka odpovedi ne vem, a tako je bila zabava nekoliko krajša. Nič zato. Naši južni sosedje imajo tudi za takšne primere žezlo v ognju, s katerim lahko kaj hitro konkretno sanirajo zadevo. Iz žepa potegnejo adut imenovan Phantasmagoria in? Pravzaprav si bolj smiselnega izvajalca za dodatno predskupino to pot skoraj ni bilo mogoče predstavljati. Seveda, če ne bi igrali pred zasedbami, kot so, ali so bile Sisters Of Mercy, The Mission, Jesus And Mary Chain, Joy Division,… Phantasmagoria so začeli svoj nastop ob 20.00 uri in ogrevali publiko pol ure. Ne glede na to, da je skupina stara preko 20. let in tvorijo njene vrste izkušeni mački, je bilo to moje prvo soočenje z njo. Poleg kompaktne izvedbe materiala, je članom zasedbe kristalno jasno, kaj krepi duh resničnosti o kateri pridigaš. Zunanji videz. Gotska črnina. Zlasti je poglavitno vlogo odigral Tomi Phantasma, ki je zategadelj še učvrstil prepričljivost svojega odrskega performansa. Odlična izvedba, premišljenih gibov, ki so poglabljali vtis, da je skupini povsem kristrlano jasno kaj hoče in želi sporočiti masam s svojim izrazom. Odličen zvok, s kakršnim so fantje izkoristili prednost domačega terena, je bil kronan s suvereno izvedbo klasik skupine. Zvok in slog Phantasmagorie dolguje mnogo zasedbi Sisters Of Mercy. Zlasti zaradi uporabe programsko vodenih ritemskih vzorcev, kot tudi načina igre pevca Tomija in njegovega izraza vokalnega pristopa. Nižje globoko petje, z občasnimi grlenimi vzkliki, ki so sledili potrebam po spremembah v nizanju razpoloženjskega stanja! Zasedba je zaokrožila svoj odličen nastop, ki ga je spremljala polna malha gostih meglic, kot pri vzornikih The Sisters Of Mercy, z izvedbo Idolove klasike White Wedding. Seveda v skladu sledenja lastnemu glasbenemu značaju. Upajmo da skupina kani v prihodnosti storiti konkretne korake k izdaji studijskega albuma in da njihova več kot prepričljiva pojava v Boogalooju, ni bila zgolj slučajna. Komad Broken Mirror ubija tudi danes do fundamenta!
Italijanski “užaloščeni” Nightwish s kopreno dark rocka, če nekoliko napihnem zadevo, Mandragora Scream, so nadgrajevali vzdušje na točki, s katere so se poslovili Phantasmagoria. Kvartet s pevko, konkretno naličeno osrednjo figuro skupine Morgan Lacroix. Križajte pojavi čarovnice Morgane Le Fay iz legende o Arturju in nepoboljšljive kradljivke osebkov pasje pasme “dalmatinec” Cruella De Vil iz famozne Disneyeve risanke in stvar bo dosegla kar lep približek odrskemu videzu pevke Mandragora Scream. Kvartet je deloval razigrano in razgibano, zahvaljujoč zlasti performansu Morgane, ki je predstavljala osnovni most komunikacije na relaciji skupina – publika. Skupina, ki je pred kratkim osvežila ritem sekcijo z novima članoma postave, to sta Furyo (bobni) in Max River (bas kitara), je predstavljala novi studijski album z naslovom “Volturna” (2009). Elementov industriala vsekakor človek občasno ob riffanju ne more preslišati. Veliko pomoči dobiva skupina tudi ob dodatni ritemski protetiki generirani skozi programsko vzorčenje, preko katere mlatijo organski bobni, enostavno dimenzionirane zasnove osnovnega ritem galopa. Manj mistično in “vampirsko” vzdušje kot pri predhodnikih Phantasmagoria, čeprav so vampirji sestavni del pridige Mandragora Scream, kar je žal nekoliko “razblinilo” sočnost pričetka večera. Skupina je odigrala korektno svoj material in izrazila veliko zadovoljstvo, da lahko predstavi svojo glasbo zagrebški publiki.
The 69 Eyes, še ena izmed mnogih finskih zgodb o uspehu, zlasti na domačih tleh, je strnila vrste pod odrom. Boogaloo je naposled oživel, ko je zasedba zasedla svojo odrsko pozicijo in postregla s prepoznavnim pristopom in pojavo, ki v osnovi dolguje največ klasičnim prvinam melodičnega hard rocka, ki pa je po zaradi dodatkov, ki črpajo zlasti iz skupin post punka s konca osemdesetih, dodobra predrugačen oziroma mnogokrat “spretno” prekrit. Z melosem vodilnih motivov, ali kitarskih ornamentov, položenih preko osnovne forme kitarskih fraz, največ “krivde” za to dvojno značajsko lastnost pa pravzaprav odpade na odrsko pojavo karizmatične figure pevca Jyrkija 69. Precej tega značaja pa možakar krpa od Andrewa Eldritcha (Sisters Of Mercy) – sončna očala, tipična pričeska. Da ne bo pomote tovrsten “glam” je začel vpelejvati nekoč davno tega v svet popularne rcok glasbe Keith Richards (The Rolling Stones), ta pa se je zavlekel v marsikakšno poro kasnejše žanrske razvejaosti, ki so sledila skozi sedemdeseta in naprej osemdeseta (kajne Nikki Sixx?).
The 69 Eyes so masovno promovirali svoj novi studijski dosežek “Back In Blood”. Zlasti v prvem delu je, že kot po pravilu, vsaka druga skladba v repertoarju izmenično nadomeščala skladbe starejšega studijskega porekla. A album se je do tega dne odlično prijel med hrvaško publiko! V refrenih je množica sodelovala in suvereno podpirala skupino. Kljub temu se človek ni mogel znebiti občutka striktne in ozko definirane rutine, ki jo definira relacija ponudbe in povpraševanja. Torej prihod skupine na oder s strogo profesionalnostjo in striktno uporabo ratia, ki ne dopušča izgube odvečnega atoma energije, za katero ne bo prejela dodatnega centa. Zategadelj The 69 Eyes občudujejo zlasti mlajši poslušalci, ki teh stvari večinoma ne uspejo dojeti v začetnem delu svoje kariere glasbenih navdušencev. Privlači jih “vampiriranje” z energijo, za nameček zunanji videz neotesanih fantov, ki spominjajo na akcijske superheroje računalniških igric, skozi katere virtualizirajo danes oči mlade generacije v svet.
Občutek za vodilno melodijo, dovršenost udarnih refrenov je pri The 69 Eyes doma. V to ne gre dvomiti in skladbe zlasti na odru učinkujejo še za kanček intenzivneje, kot na studijskih verzijah. Takšna je skandinavska percepcija vsega v glasbi, zato so bili vselej neprepoznavni v trivialnih vejah kot je npr. punk. Tako se mnogokrat pripeti, da vozijo možje odpšpičen “Lordi-like” riff, ki bi z malo kozmetike spremljevalnih vokalov v refrenu zažigal lahko povsem drugače, potem pa se raje ustavijo in prepustijo še naprej avtoriteto vokalu, ki grabi tiste nižje “Iggy Popovske” tonalitete in ostaja osnovni nosilec mračno- mističnega priliva, kar dodaja hard rock izročilu tisto gotsko polovico vampirskega mračnjaštva. Zvok v odliki skozi nastop. In vendar. Vsega skupaj z dodatkom vred komaj uro in dvajset minut. Skoraj za isti denar ti ponudijo enako stari prdci ki slišijo na ime Living Colour še uro več glasbe, kar je znanilec, kako ranljivi so v svojem bistvu The 69 Eyes. Ranljivi v glasbenih talentih in samem tehničnem znanju. Zato je tudi set lista skozi turnejo rigidno “zaprta”, zaključena in se ne sme spreminjati. Kajti sleherna oblika “večje turbulence”, lahko prikaže “razpoke”, siceršnje zunanje jedrnatosti in složnosti The 69 Eyes, s katero so prepričali tudi v Zagrebu, četudi je rutina skupini na debelo in široko štrlela skozi ušesa.
Hipnotično vzdušje, ki so ga kreirali in na katerem temelji tudi značaj predhodnikov Phantasmagoria ter Mandragora Scream, pa je bilo tisto, ki je odpeljalo slehernega poslušalca natanko tja, kamor je želel. V tem stanju se preprosti kolaži zvočnih garnitur posameznih gradnikov, vključno z vokalom dodatno magnificirajo in to je tisto, kar prevzema in prepriča na koncertu. In pri The 69 Eyes je ta dejavnik zmagovito funkcioniral. Zato pa je moral vzeti nekaj primata sicer v osnovi mnogokrat neposredno naravnanim riffom klasične hard rock šole. Torej naj se ponovim še enkrat. Pretkana hoja po meji med dvema pristopoma. In to dela The 69 Eyes zanimive. Hkrati zabavne in hkrati šokantne. Hkrati neotesane, a okrvavljenih sekalcev zobne formule. Četudi za uro in dvajset minut, publiko so prepričali in navdušili v celoti.
fotografije: Martin Prezelj
Setlista
1. Back in Blood 2. Never Say Die 3. The Good, the Bad & the Undead 4. Dance D’Amour 5. Lips of Blood 6. Gothic Girl 7. Suspiria Snow White 8. The Chair 9. Kiss Me Undead 10. Wasting The Dawn 11. Feel Berlin 12. Hunger 13. Perfect Skin 14. Dead Girls Are Easy 15. Devils —dodatek— 16. Brandon Lee 17. Lost Boys
Galerija slik
