Avtor: Urban Bolta
Kraj: Arena Stožice / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 25.07.2013
Število obiskovalcev: 6000
Cena karte: 35€ – 90€
Le kdo bi si oktobra 2010, ko je v naši sredi sploh prvič gostoval takrat 76-letni Leonard Cohen, mislil, da se bo glasbena veličina še kdaj vrnila v Slovenijo? Na vnovično srečanje s kanadskim kantavtorjem, ki je glasbeno aktiven že od začetka šestdesetih let, je bilo potrebno počakati slaba tri leta. Čeprav bo septembra dopolnil častitiljivih 79 let, Leonard Cohen ostaja reden gost svetovnih odrov. Moč, volja in vera ostajajo dovolj trdne, da se je odpravil (tako vsaj navaja uradni promocijski vir) na poslednjo obsežno svetovno turnejo in se s tem dostojno poslovil od prijateljev, ki so ga več desetletij podpirali pri umetniškem udejstvovanju.
Menda je sam Leonard Cohen izrazil željo, da se vrne v Ljubljano – v to pot akustično izboljšano Areno Stožice, čez katero so mediji ravno po njegovem nastopu pred tremi leti zlili veliko gneva. To pa v začetni fazi obratovanja še zdaleč ni bil edini problem stožiške Arene, a so si koncertni promotorji v štirih letih obratovanja nabrali dovolj izkušenj, da danes odvijajoče se dogodke izpeljejo na nivoju, kot to obiskovalci od njih pričakujejo. Nepregledne vrste pri kiosku z vstopnicami in pri samem vstopu v dvorano so (očitno) preteklost, je pa zato za nekaj slabe volje in posamezne žvižge negodovanja poskrbel sam Cohen, ki se je z ekipo spremljevalnih glasbenikov na oder povzpel šele deset minut do devetih, torej petdeset minut po sprva napovedanem začetku.
Leonard Cohen je adute svoje koncertne magije ljubljanski publiki v nedavni preteklosti torej že razodel, še vseeno pa se je v stožiškem avditoriju zbralo zgledno število poslušalcev, ki so se vrnili po novo dozo glasbenega razodetja. Že uvodni veliki radijski hit Dance Me To The End Of Love z blagodejnim trojnim vokalnim introm ženskih back vokalistk je nakazal, v kateri smeri se bo odvijal četrtkov večer. Četica vrhunskih spremljevalnih glasbenikov je Cohena vseskozi spremljala in mu nudila bogato zvočno zaveso raznovrstnih motivov. Obogateni aranžmaji, v katerih so se sramežljivo skrivali motivi svetovne glasbe, tradicionalnega severnoameriškega folka in ščepec južnjaškega temperamenta (predvsem po zaslugi kitarista španskega porekla Javierja Masa) so ves čas polnili ušesa in poslušalce prisilili k zbranemu sledenju predstave devetčlanskega kolektiva na odru.
Odrska scena je bila siromašna. Prav taka, kakoršno interpret tipa Leonard Cohen tudi potrebuje. Skromne zavese, ki so se vile izpod stropa in so občasno spreminjale barvo, so tako vso pozornost prepustile možu s prepoznavno poveznjenim klobukom, ki pod seboj že dolgo skriva osivelo lasišče. Karizmatični glasbenik spada med največje svojega kova, ko je govora o interpretaciji. Igranim pesmim je Cohen dahnil novega življenja in jim z izrazito čustveno izvedbo ter telesno mimiko okrepil že tako močno sporočilno noto. Verze je pogosto poudarjal s telesnimi kretnjami, sploh v prvem delu koncerta se je večkrat znašel na kolenih, da niti ne omenjam zanj značilnega polaganja besed z zaprtimi očmi. Bogata paleta razpoloženjskih zasukov, od melanholije, žalosti, vere, zasanjanosti, ljubezni, pa vse do radosti, je skrbela za vseskozne mravljince po celem telesu, saj je Cohen s svojim globokim intimnim vokalom Stožice za tri ure spremenil v svet višje telesne in duhovne meditacije. Zanimivo je bilo njegovo vokalno sodelovanje z žensko trojico v postavi Sharon Robinson in sester Webb, saj so prve sledile učbeniškim linijam, medtem ko je Cohen ves čas odstopal od izvirnikov in jih prilagajal trenutnemu razpoloženju, kar je bilo slišno predvsem pri skladbah Lover, Lover Lover ali Suzanne. Zasanjano in nežno, tako kot zna le on! Z občasnimi vmesnimi nagovori je pokazal tudi svojo človeško plat, med drugim se ja avditoriju zahvalil za nakup vstopnic in obisk koncerta, kar v današnjem času za marsikoga res ni mačji kašelj. Kljub letom je Leonard Cohen torej še vedno pred nami stal prizemljen, iz mesa in krvi, kar za vse umetnike njegovega ranga ravno ne moremo reči.
Ena izmed osrednjih tem nove evropske turneje je bila promocija aktualnega albuma »Old Ideas«, ki ga je Cohen izdal konec lanskega leta in z njim prekinil osemletno studijsko sušo. V prvem delu je tako nanizal nove skladbe Darkness, Amen ter Come Healing, medtem ko je proti koncu koncerta vzdušje stopnjeval z uspešnicami I’m Your Man, vedno čarobno Hallelujah in za slovo od rednega dela še Take This Waltz. Roko na srce je bila set lista precej neizvirna, saj iz turneje do turneje igrani komadi vse premalo rotirajo, tako smo večino predstavljenega materiala na istem kraju zločina slišali že pred tremi leti. Publika je tudi ob Cohenovih vnovičnih povratkih na oder, ki jih kar ni hotelo biti konec, kanadskega glasbenika vedno znova pozdravila s huronskim aplavzom in stoječimi ovacijami, kar je za koncert umirjenega glasbenega izrazoslovja vsekakor velik kompliment.
Leonard Cohen je že med koncertom nekajkrat namignil, da se poslavlja od stalnega koncertiranja in se prijateljem (kakor je poimenoval svoje oboževalce) zahvalil za vsa leta podpore. Kanadskemu starčku je z novim obiskom Ljubljane in triurno odisejado lahkotnejših folk / rockerskih napevov z lahkoto uspelo zadovoljiti petično slovensko publiko. Prisotni bomo lahko še dolgo potem, ko bo legenda odšla in bo ostala le še njegova glasba, razlagali, da smo ujeli trenutek v času, ko nam je žametni glas v živo prepeval o nekaterih najemocionalnejših zgodbah tega planeta.
Setlista
Galerija slik
