Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Kino Šiška / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 24.11.2009
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 25,00€
Living Colour v Ljubljani. Tretjič v karieri! In skupno petič v Sloveniji! Skupina je v letošnjem septembru izdala svež studijski album “The Chair In The Doorway” (2009, Megaforce Records) – RockLine recenzija TUKAJ. Skupina je močno navezana na ta prostor Evrope že kar po tradiciji, zato je ni potrebno “loviti” po širnih prostranstvih zemljepisne širine in višine stare celine, da bi užil njihove koncerte. Vsaj eni takšnih, če sem lahko malce zloben.
Skupina je znova skupaj na turneji! Napolnjena z izredno svežino, spočita, globoko navdahnjena, skratka kaj je lahko botrovalo temu? Preprosto dejstvo, da so člani zasedbe Living Colour William E. Calhoun (bobni), Doug Wimbish (bas kitara), Corey Glover (vokal) in Vernon Reid (kitara), ko niso Livin g Colour vse drugo prej. Igrajo v nešteto “jamm” projektih, ki omejitev v izražanju umetnosti skozi glasbo ne poznajo. Zato je vselej ko se Living Colour sestanejo, čutiti izredno kohezijo in elan, ki jih poganja, kot tudi občutek, da so komaj na začetku svoje kariere, saj “mladostniška” narava, nikakor ne daje vtisa, da gre za zrele moške, ki so danes nekakšni guruji – glasbeni modreci.
“The Chair in The Doorway” je nov odličen, sproščen, igriv, silno zabaven album, Living Colour so pristopili v povsem drugi luči, ko so ga spravljali na snemalne trakove, glede na vibracijo starejšega brata “Collideoscope” (2003), ki je nastajal v težjih časih za skupino. Skupina je silno navdušena nad novim studijskim dosežkom in nenormalno uživa, ko ga izvaja v živo. O tem priča tudi 6. skladb, ki so jih vključili v repertoar svojega novega obiska v Ljubljani.
Pred prvo violino funk metal fuzije tega sveta, so ogrevali prisotne v dvorani The Cancel ter Ego Malfunction. Če je prvi reaper zbral ob sebi kakšnih 20 osamelih duš, je precej več zanimivosti vzbudil nastop prerojenih Ego Malfunction, ki s pevko Sašo v vsem doživljajo nov razcvet. Odlični in polni funk ritmi, ki so čvrsto b sebi držali prisotne, zlasti pa je “nevarna” Saša, ki dokazuje, kaj lahko prinese pravi vokal v glasbeno zasnovo skupine. Kot bi bila “črnka” ujeta v njej. Fantastičen vokal, fantastična vživetost odrske predstave. Popoln zadetek na loteriji in upajmo, da bodo Ego Malfunction čim prej od sebe spravili s takšno energijo, kot so jo prikazali v Kinu Šiška, tudi svoj novi album! Boljšo izbiro za odpiranje koncerta Living Colour pravzaprav v Sloveniji že kar težko najdeš, kot so ravno Ego Malfunction. Mogoče kakšni BHC?
Ura je čas. Malo preko desete zvečer se prikažejo silhuete, dvorana jih gromko pozdravi in skupina preverjeno udari s starimi hiti. Skladbo Middle Man obvladuje tudi dvorana, ki ob tem toplo vzkipi pod odrom in zabava se prične. Odlično razpoloženi četverec je prišel v vsem nagradit obiskovalce. Pri “Vivid” (1988) so kar ostali in sledi klasika Desperate People, ki potrdi, da so Living Colour silno glasni nocoj v Kinu Šiški, zato so se “kuhali” tik pod odrom le najbolj žilavi, ostali “pametni” so odmerili raje nekaj krepkih metrov od odra, kjer je bil zvok med koncertom pravšnji.
Že lansko leto v Cvetličarni so med nastopom pokazali Living Colour kako vražje naoljena je skupina, vendar pa je bil to pot ambient, v katerem so bili sprejeti, neprimerljiv. Prostran in širok oder. Reid je skakal, kot utrgan med prvimi tremi skladbami in skoraj poletel z roba odra, ko je drvel skozi meso svojih “strupenih” solaž. Nova kitara znamke Parker (“Fly DeLuxe” signature) je zamenjala znamenito pisano “Hamer-ico”.
Nadaljevanje z novim albumom s katerega skladbe dokazujejo kako odlično funkcionirajo v družbi s starejšim materialom. Če Bles Those prikazuje silno duhovito plat skupine, kjer je izpostavljeno odličnost funkcioniranja Wimbisha in Reida v kitici, pa odseva metalsko težje kotaleča skladba z nove plošče z naslovom Decadence temno plat, ki kaže uporniške zobe, s kakršnimi so Living Colour znali še kako ugrizniti in ugriznejo še kako čvrsto tudi danes. Posebej dobro se prijemlje tudi Young Man, z odlično kombinacijo plesnega ritma v kitici in vražjim prehodom v togotno sekajoči refren, napolnjen s temačnostjo. Behind the Sun pa s svojo lahkotno igrivostjo razbremenjuje težo preostalega materiala, s katerim so nas včeraj držali strumno pokonci Living Colour. Kot povedano. Novi album je resnično močan nov izrazni moment v glasbeni evoluciji te skupine in to potrjuje v vsem tudi njegova izvedba v živo.
Velike projekcije v ozadju so prilivale olje na ogenj izredni ritmični koheziji, neverjetni kombinatoriki, ki izhaja iz čiste šole jazza, občutkom za spontano igro, občutkom da mestoma tudi Living Colour niti za trenutek naprej ne vedo, kako se bo točka, katero izvajajo, pravzaprav obrnila in kam jih bo odneslo. Zaznavanje fantov deluje kot v transu. Kemija je neverjetna. Slediti jim je težko, najbolje je da se tej magiji preprosto prepustiš. Corey je na vokalu še vedno povsem ohranjen. Z leti je odrsko gibanje sicer nekoliko umiril, a vokal in izvedba sta tisto, kar ga delata za resnično enega najmočnejših odrskih “frontmenov”, ki mu karizme nikakor ne zmanjka. Slednje velja za vse štiri akterje. Prvi je stopil v ospredje Vernon v skladbi Flying (“Collideoscope”, 2003), kjer si je privoščil podivjano solo avanturo in komad improvizacijsko raztegnil za lep ducat minutaže. Podobno je storil v nadaljevanju Doug Wimbish, ko se je “zaletel” v piskavi zvok soliranja svoje bas kitare v drugi polovici skladbe Bi (“Stain”, 1993). Wimbish je na navdušenje občinstva kar skočil z odra med ljudi in odsoliral zares kilometrsko solažo, ki je ni in ni hotelo biti konec. Mojster William E. Calhoun je za tem uprizoril pravi šov time s 15. minutno bobnarsko solo točko, ki je bila znova v vsem poglavje zase. Že samo ta trenutek, ko se Will loti solaže, vabi na ogled Living Colour šova. Norija popolna.
Navdušujoča je manipulacija z zvokom, kar je bila vedno zaščitna znamka skupina, ki jo je delala na moč privlačno. Če je leta 1993 v Hali Tivoli zvenel Vernonov zvok kitare, ko je soliral, kot saksofon, lahko danes Vernon izbira med plejado zvokov, ki jih kombinira. V tem se dopolnjujejo vsi trije. Calhoun, Wimbish in Reid. To pa prinaša dodatni žmoht koncertom skupine, ki privlači ljubitelje njihove glasbe. Zanimivo je to, da mnogokrat Calhoun “razsuje ritem” skozi improvizacijo v kiticah, medtem ko prehode odigra skorajda trivialno. Ravno obratno, kot bi človek pričakoval. Izraz skladbe pa ostaja kompakten v vsem.
Predvsem se je ljudem snelo po tem, ko je skupina nadaljevala z Glamour Boys in so prednje vrste zlasti v refrenu poskakovale s skupino. Odlično se je prijela nova skladba Bless Those, ki je ponudila povsem identično sliko sodelovanja na relaciji skupina – publika. Intenzivni zaključek je pripadel seveda znova klasikam. Trenutek velike zabave je ponudila “Time’s Up” klasika Elvis Is Dead, ki jo je skupina izvajala v Ljubljani tudi že leta 1993. Takrat je zasedba predstavljala po svetu album “Stain”, zanimivo je, da v repertoar nastopa v Kinu Šiška vključila kar štiri skladbe z njega, kar je magnificiralo nekatera čustva nostalgije. Tistega lepega davnega, dne 23.06.1993, je Corey v Tivoliju skakal po odru v dresu slovenske hokejske reprezentance, Reid pa je teatralno uprizoril pravi stage diving.
Vsekakor pa ne gre brez Cult Of Personality, ki prebudi tudi najbolj “lene” obiskovalce v ozadju dvorane. Po glasnih ovacijah se fantje vrnejo in odigrajo “odpiljeno” In Bloom, priredbo zasedbe Nirvana. S tem so ponudili neposreden dokaz, kako je mogoče celo Nirvano narediti poslušljivo. Občutek je bil podoben, kot da bi iz “fičkota” presedel v Ferrari Testarosa, ali da bi iz kontejnerja za odpadke zrasel indijski Taj Mahal.
Po koncertu so se člani skupine zvrstili na uradnem pultu s spominki (“merchandise”) in delili avtograme, se fotografirali s fani ter razdrli par besed. Nov nad vsem intenziven koncertni večer v Kinu Šiška, ki je enkrat več dokazal, da so Living Colour še naprej neulovljiva glasbena entiteta, vredna vsega občudovanja, v kreaciji svojega unikatnega glasbenega sveta.
fotografije: Aleš Podbrežnik
*Intervju z bobnarjem skupine Living Colour Williamom E. Calhounom za RockLine, pred nastopom zasedbe v Ljubljani, dne 24.11.2009, si lahko preberete TUKAJ.
Setlista
1. Middle Man 2. Desperate People 3. Auslander 4. Ignorance Is Bliss 5. Burned Bridges 6. The Chair 7. Decadance 8. Go Away 9. Flying 10. Bi 11. Drum solo 12. Glamour Boys 13. Young Man 14. Behind The Sun 15. Bless Those 16. Elvis Is Dead 17. Type 18. Cult Of Personality —dodatek— 19. In Bloom (Nirvana cover)
Galerija slik
