Kraj: Ljubljana / Kino Šiška / Slovenija
Datum koncerta: 06.07.2011
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 20,00€
Pisec teh vrstic je na vlaku v Ljubljano prebiral K. Vonneguta – odličen miselni uvod v prav tako odličen koncert inovativnih Battles, katerih glasbeni pristop bi najlažje opisal kot ustvarjanje popularne muzike za tretje tisočletje.
Kino Šiška je bil ravno prav napolnjen, kljub počitnicam in morju raznih festivalov na prostem je PR očitno dobro deloval.
Vloga predskupine je pripadla prekmurski Štefan Kovač Marko bandi in organizatorju je izbor odlično uspel.
Četverica se drži klasičnega instrumentarija dveh kitar, basa in bobnov, iz katerega pa ji uspeva priklicati originalno zmes glasbenih stilov, ki ji na slovenski sceni trenutno ni para in je zaradi tega tudi nima smisla tiščati v kakšen predalček.
Instrumentalne pesmi so presenetljivo kratke in jedrnate, popestrijo jih ritmični preskoki in dovršeno preigravanje obeh kitaristov, ki jima prsti prehajajo od jazzy solaž pa do trdih hardrockerskih riffov v eni skladbi, navidez nametano, a spretno povezano v zanimivo celoto.
Nastop ŠKM bande je bil kratek in energičen, svojo vlogo predskupine so optimalno izkoristili s sporočilom: bend, katerih solo nastopa ne gre zamuditi.
Povratek v dvorano po hladnem okrepčilu je ponujal pogled na precej nenavadno odrsko postavitev:
sredi odra so kraljevali bobni, potisnjeni na sam sprednji rob, ob njihovi levi dve diagonalno poleženi klaviaturi, na desni pa regal z elektroniko, obkoljen z množico pedalov, kontrolerjev in drugih elektronskih pomagal. Zid ojačevalcev v ozadju sta prekinjala dva velika pokončna LCD zaslona, na katerih so med koncertom gostovali virtualni vokalisti zasedbe, med instrumentalnimi skladbami pa smo na njih spremljali enostavne, a učinkovite projekcije.
Battles so začeli udarno, kako bi sicer drugače ob silovitem in natančnem bobnanju Johna Stanierja, ki dovršeno nadgrajuje elektronsko ritmično podlago. Klaviature pod prsti Iana Wiliamsa imajo resnično unikaten zvok in so eden značilnih prepoznavnih elementov njihove godbe, poleg elektronsko predelanih zvokov kitare in basa Davida Konopke. Williams igra tudi kitaro, večkrat kar obenem s klaviaturami ali z bas pedali.
Glasbeno so Battles ravno dovolj inovativni, da v nobenem trenutku ne dolgočasijo, pa vendar tudi dovolj preračunljivi, da njihova glasba zveni prijetno poslušljivo in plesno, sploh v kombinaciji z gostujočimi vokalisti, ki so bili virtualno prisotni na zaslonih. Najmočneje sta delovali skladbi Ice Cream z Matiasom Aguayom in Sweetie & Shag s Kazu Makino.
V prvem delu koncerta je silna količina tehnologije žal pokazala zobe in bend je deloval precej zmedeno in nesinhronizirano ob tehničnih težavah Konopke. Inovativni koncepti pač potrebujejo svojo kilometrino in Battles so kljub prejšnjim izkušnjah relativno nov bend.
Proti koncu koncerta so se pobrali, pri tem je najbolj pripomogel Stanier, ki je kot lokomotiva vlekel naprej in deloval na svoji čelni poziciji kot prava paša za oči z igranjem činele, dvignjene kakšna dva metra nad bobne.
Program so večinoma sestavljale pesmi z novega albuma Gloss Drop, posnetega v sedanji zasedbi in vrhunci s prve plošče Mirrored, med katerimi je največ navdušenja požela Atlas.
Zvočna slika je kljub težavam na odru blestela, vsi zvočni odtenki so odlično prišli do izraza, v Kinu Šiška še nisem slišal tako dobrega zvoka, navkljub res veliki jakosti.
Dodatek je postavil stvari na pravo mesto, kot opravičilo za težave smo prejeli celo dvojno dozo Ice Creama in povabilo na afterparty… no, Battles so končno res zaigrali pričakovano, kot iskalci zvoka popularne godbe prihodnosti.
Sicer niso edini, ki stremijo k čemu takemu, a že njihova glasbeniška virtuoznost z analognim instrumentarijem kitare, basa in bobnov jih močno dviga nad povprečje raziskovalcev novih zvočnih obzorij.
V pričakovanju novih glasbenih raziskovanj in še boljše koncertne predstavitve lahko zakličem samo: na nove bitke, Battles!
fotografije: Peter Schmidt
Galerija slik
