Čas, ko je bila Gonoba na svojem vrhuncu je bil čas nedolžnosti; čas legendarnih komenskih Metal Manij, »braveheart« Jordana, testenin v pisoarjih Tribute to Miki koncertov in podobnih pripetljajev. Bil pa je to tudi čas, ko je bila Gonoba eden izmed nosilcev domače metal scene, kar so fantje potrdili s ploščama Chains of Ignorance in Endless Cycles, ki imata še danes status, da sta nekaj boljšega, kar je sproduciral domači metal. Njihova odsotnost se je močno poznala in je bila zato naznanitev koncerta ob 15. obletnici skupino toliko lepša.
Kamele so za glavne nosilce večera osedlali postojnski Licence to Hate, ki delujejo od leta 2010, lansko jesen pa so izdali svoj studijski prvenec Immune to This Brutality. Fantje so poskrbeli za zanesljivo ogrevanje, saj se je njihov pogled na death/thrash metal z izrazito melodično noto, lepo in hitro usedel v ušesa publike, ki je počasi, a vztrajno že kapljala v gornje nadstropje Orta. Licence to Hate sicer ostajajo nekoliko v senci someščanov kot so Vigilance ali Morbid Creation, a se bo to glede na slišano kmalu spremenilo. Licence to Hate so v dobre pol ure predstavili svojo vizijo tehničnega death metala, v katerem kraljujejo predvsem hitri kitarski rifi, blast beat bobni in suvereno kruleč vokal. Licence to Hate so svojo nalogo opravili več kot uspešno, manjka pa jim še nekaj odrske kilometrine, kar se kaže predvsem v nerodnih pavzah med komadi, ki nekoliko ubijejo moment.
Še kompleksnejšo in tehnično zahtevnejšo zgodbo so v nadaljevanju odrecitirali rečiški tehnični death metalci Paragoria, ki so se lansko leto po precej dolgem premoru vrnili na koncertne odre in na njih k sreči še vztrajajo. Paragoria že nekaj časa delujejo z novim bobnarjem Bojanom Bebrom-Vovkom (ex-Thraw), ki se je v bendu že lepo ustalil in z njegovim doprinosom bend dejansko zveni še bolj rušilno. Paragoria so brez usmiljenja zagrizli v svoj tri četrt ure dolg set, ki so ga sestavljali ubijalci z Decompostion of Mind in obetajoči novi komadi ter z njimi znova brez večjih težav poskrbeli za pravi orkan tehničnega death metala navdahnjen z vplivi bendov kot sta Death in Gojira. Škoda za tehnične težave oz. počeno struno na basu Jerneja Štorglja proti koncu in je moral ta svoje do konca oddelati zgolj s svojimi glasilka, a nič ne de, Paragoria so znova upravičili visok standard, ki ga od njih pričakujemo vsakič.
Novica, da bo Gonoba od kamel vstala za koncert ob svoji 15. obletnici, je bila eno najlepših in najmanj pričakovanih presenečenj na domačih tleh zadnjih nekaj let. Že ko se je Gonoba od odrov prvič poslovila nekje leta 2011 smo točili kamelje solze, a so fantje slovensko metal sceno po dobrem letu dni odsotnosti osrečili z drugim albumom Endless Cycles, a se žal nato spet relativno hitro poslovili. Glede na več letno odsotnosti je bilo kljub veselju prisotne tudi nekaj skepse, a so Gonoba sleherni dvom ubili že s prvimi nekaj toni, ko so dokazali, da se jim odsotnost ni popolnoma nič poznala. Zveneli so hudičevo dobro; kot v najboljših časih! Še večji pridih posebnosti in prazničnosti je dogodku dodalo dejstvo, da se je svojim starim kolegom pridružil originalni kitarist Matjaž Jurjevec, ki je skupaj s Hopsyjem, Kokijem, Mičotom, Branetom in Grego odpičil vrhunski set dinamičnega in nalezljivega heavy/death/thrash metala ob katerem je zaigralo srce. Kako močno je bila pogrešana Gonoba je bilo še toliko bolj očitno, ko so fantje ob vrhunski uigranosti v najlepši možni luči predstavili med drugim nepozabne Procreation, Human Error, The Black Side of Life, Victim of Myself, Endless Cycles in celo prastari Avalanche s prvega dema! Gonoba so znova dokazali, da je njihov metal, poln čudovitih kitarskih potez, najboljše zvenečih bas linij na slovenski metal sceni, potresnega bobna in surovega vokala, kot parazit, ki se zarije globoko v možgane in se od tam ne premakne več. Nabito polna dvorana Orta je govorila sama zase o tem, kako možno je bila pogrešana Gonoba in kako močan pečat je pustila na domači metal sceni. In kot je lepo poudaril Hopsy: če bi bile dvorane pred nekaj leti tako obiskane, kot je bil tokrat Orto, ne bi nikoli prenehali. Torej – če tole ni bil zares zadnji koncert Gonobe (za kar močno upam), na njihov naslednji koncert oddivjajte kot stampedo tropa steklih kamel!
Fotografije: Nina Grad
