Izvajalec: Palma Violets
Založba: Rough Trade Records
Izid: year
Trajanje: 40:42
Ocena: 3.9/5
Zgodovina popularne godbe se v ničemer ne razlikuje od preteklosti ostalih umetnosti, dejavnosti, obrti in industrije. Prav tako kot preostale je glasbena preteklost razdeljena na več obdobij ali ciklov, ki v malce redefinirani in reciklirani podobi nenehno prihajajo nazaj v ospredje in so konstitutivni elementi sodobnega glasbenega izraza. V ”deželi Beatlov, Stonesov, Floydov in Clashov”, Angliji, je še posebej zimzelen zvok kitare, svojo vlogo pa odigrajo tudi psihadelija ter punkovski ostrina in energija. In vse omenjeno prav poosebljajo današnji obravnavani mladci: Palma Violets.
V Angliji je že od izgube Beatlov dalje tendenca po iskanju njihovih nadomestkov. V zadnjem desetletju ali dveh se je to samo še okrepilo. Na vsakih par let se pojavljajo bendi, ki naj bi rešili, osvežili in spremenili podobo kitarske glasbe. Za to je še posebej odgovoren famozen britanski (rumeni) tisk, ki z nenehnim medijskim napihovanjem premnogokrat vzbuja povsem napačen vtis. Velikokrat gre pri teh medijskih zgodbah le za prazne marnje, le malokrat pa je ves pomp upravičen. So pa tudi trenutki, ko je resnica nekje na sredini. Obstajajo bendi, ki imajo določen glasbeni potencial, a jim manjka prepotrebnih izkušenj (ki jih nadomeščajo s klišeji). Obstajajo bendi, ki so fascinantni v živo, a jim na studijskem izdelku manjkata zgodba in konsistentnost. Obstajajo bendi, ki imajo večino atributov za to, da uspejo, a za njih čas še ni prišel. In vse omenjeno prav poosebljajo današnji obravnavani mladci: Palma Violets.
Zgodba o skupini Palma Violets se je pričela z vsesplošno evforijo, še predno so člani zasedbe upihnili prvo svečko na torti. Zasedba je nastala septembra leta 2011, potem ko so se člani kar nekaj let srečavali na znamenitem angleškem festivalu Reading. Fante so v samo orbito javnega zanimanja izstrelili njihova pozno poletna londonska indie himna ”Best Of Friends” in vroči, energični in karizmatični nastopi, ki so obudili nostalgijo in slo po zlatih časih zasedbe The Libertines. Vrhunec ”hajpa” je prišel v začetku decembra, ko je bila zgoraj omenjena skladba pri reviji NME razglašena za najboljšo skladbo leta 2012. Skupina je imela vsega skupaj dve izdani skladbi, pa je ena izmed dveh že bila najboljša tega leta, in to pri angleški bibliji indie rocka (da o glasbeni konkurenci leta 2012 ne govorim … ). Še prej pa so bili pri nacionalni radioteleviziji izbrani med finaliste BBC-jeve glasbene prognoze za leto 2013 (BBC Sound of 2013) in omenjeni ter slavljeni po številnih blogih širom Britanije in sveta. ”Bookirani” so bili (skupaj z Milesom Kaneom, Django Django in Peace) prav tako za NME-jevo februarsko turnejo (2013), ki je na Otoku vedno pospremljena s širokim zanimanjem in nemalokrat nakaže na mlade protagoniste prihajajočega leta. Hitro bi lahko zaključili ”Nove zvezde so bile rojene”, a stvar ni (bila) tako enostavna. Ne samo zato, ker en singel samo v svetu ”reality šovov in idolov” lahko predstavlja uspeh, temveč tudi zato, ker so do izdaje prvenca manjkali še trije meseci.
Zasedba iz centralnega Londona (Lambeth), ki jo sestavljajo Sam Fryer na kitari in vokalu, Alexander ”Chilli” Jensson na basu in vokalu, Pete Mayhew na klaviaturah in Will Doyle na bobnih, je zrasla ob glasbi indie prvakov novega tisočletja: The Strokes, The Libertines in Arctic Monkeys. Z njimi zasedbo veže še eno ime: pod svoje okrilje so jih vzeli Rough Trade Records. Simbol indie založništva. Založba, ki je v osemdesetih s skupino The Smiths ”iznašla” indie, kot ga poznamo danes, založba, ki zna narediti retro vzorce moderne, take, ki ne sledijo trendom, temveč jih tlakujejo. Palma Violets so bili tako obkoljeni s pogledi z vseh strani, tako iz alternativnejših krogov kot tudi mainstream javnosti.
Priznam, sprva sem bil precej skeptičen do zasedbe. ”Best Of Friends” me je seveda navdušila, a ves medijski pomp, video za skladbo ”Last Of The Summer Wine” in nekaj prvih demo posnetkov so me prej odvrnili kot pritegnili. Album sem pričakoval z mešanimi občutki glede na slišano in videno ter bil ob njegovem prvem poslušanju precej razočaran. Ob tretjem poslušanju se je razpoloženje že spremenilo – vedrina me je začela oblivati. Čeprav bi si vsakdo želel slišati še kakšno skladbo v stilu ”Best of Friends”, je tokratni napačni predstavitveni marketing na koncu deloval. Odkril mi je bend, ki je bil morda odkrit prehitro, a ima potencial, da v prihodnje pusti pečat na svetovni kitarski sceni. ”Hajp” je bil upravičen, a povzročen zaradi napačnih skupininih kvalitet. Ne gre za še en instantni britanski ”fenomen” ali ”one-hit-wonder”, temveč za polnokrvno alternativno zasedbo, ki nadvse korektno nosi breme potomke v prvem odstavku omenjenih zasedb. Palma Violets svojim vplivom dolgujejo veliko, a katere mlade skupine to ne bremeni? V njihovi krvi se pretakajo geni Clashev, Doorsev, Cavea, Velvet Undergroundov, Libertinsov itd., da vrste bolj specifičnih psihedeličnih in garažnih vplivov sploh ne naštevam. Navdušujejo s pristnimi rockerskimi vzgibi in mladostniškim zanosom. Po drugi strani albumu 180(poimenovan je po njihovem (snemalnem) studiu – stičišče) manjka več konsistentnosti, saj skorajda vsako skladbo odlikujejo 30-, 40-sekundni (ponavljajoči se) inserti, preostale dele skladb pa zapolnjujejo klasični klišejski ”filerji”. Sliši se, da je od nastanka zasedbe do današnje končne podobe ploščka minilo premalo časa. Posebej je to izrazito pri besedilnem delu plate. Ta je precej boren in mestoma tudi precej neumen. Tu skupino v prihodnje čaka največ dela. Čeprav je producent Steve Mackey (basist Pulpov) odlično ujel neobremenjen in zvezdav impulz, sam ni mogel spremeniti ponekod površnih osnovnih zvočnih struktur in besedil. Skupina vseeno počasi izgrajuje sebi lastno (žlahtno) ”vintage” estetiko, kjer se srečujeta gotski garažni punk in psihedelične globine ambientalnih zvočnih krajin. Za te poskrbi predvsem odlični klaviaturist Pete Mayhew, bendov glavni protagonist na albumu, medtem ko v živo za pravo evforijo poskrbita frontmana Chilli in Sam. Njun odrski romanticizem nas spomni na tistega izpred desetih let, ko sta v glavnih vlogah nastopala Pete Doherty in Carl Barat (The Libertines).
Zvok je zelo distinktiven, rožljanje kitare se npr. odlično prepleta z (grmečo) bas linijo in orglami, a ob tem ne izgubi svojega izvornega leska in namena. To se lepo pokaže že na uvodni (zgoraj večkrat omenjeni) ”Best Of Friends”. Skladba, ki ničesar na novo ne iznajde, a je po drugi strani perfekten kitarski pop štiklc. Vsekakor eden najboljših zadnjih par let. Kot je v enem izmed intervjujev že bobnar Will izpostavil: občutek imaš da gre pri tej skladbi zares, da so ti na voljo preostale še tri minute življenje in te tri minute boš poskušal čim bolje izkoristiti in uživati. Skladbo prevevajo magična energija, dramatično stopnjevanje in eksplozivna mešanica, ki se ob prelomu pri 2:45 minutah prevesi v en sam udarni orgazmični trušč. Najverjetneje ena najbolj epskih skladb, ki so bile kdajkoli napisane o ”friend zoneu”. Skladba, ki bo ostala zeitgeist današnjih dni (četudi vse ostalo zbledi), in skladba, ki bi prav gotovo zasenčila preostali del albuma, če bi bile ostale pesmi le njena kopija ali variacija na njo. Kaj hitro bi dobili ”one-hit-wonder” in še en zgoraj omenjeni britanski ”fenomen”.
Preostalih deset oz. enajst skladb nam ne le da ponujajo dostojno nadaljevanje, temveč z vsakokratnim ponovnim poslušanjem pridobivajo na pomenu in nas odpeljejo na svojevrstni psihedelični trip, ki ga nenehno prizemlja vmesni punkovski utrip. V slednjem še posebej izstopa garažni dvojček, sestavljen iz sedme in osme skladbe na albumu 180. Pesmi ”Tom The Drum” in ”Johnny Bagga’ Donits” odlikuje surov, nespoliran, razbijaški punk, ki se pri zadnji sprevrže v pravi barski (in huliganski) ”sing-along”. Povsem drugačna, bolj melanholična razpoloženja pričarajo spomladanska ”Last Of The Summer Wine”, ”Three Stars” (skladba hrepenenja in spominov, otožnosti, izgube ter bolečin), romantično nostalgična ”I Found Love” in nežna ”beatlovska” ”All The Garden Birds”. Posebej slednja velja za pravi mali dragulj na plošči. Spominja na pozne poletne ”načilirane” večere, ko še zadnjič v dnevu zremo proti čistemu modremu nebu in nam murenčki barvajo sončni zahod. Medtem ko nas ”Rattlesnake Highway” in ”Step Up For The Cool Cats” spravljata v psihedelični trans, pesem ”Chicken Dippers” z verzom ”your hair, your hair is on me, and you make me feel like I’m the only one”, krikom in sledečim zvočnim spiralnim kitarskim pospeškom poskrbi za enega najboljših insertov celotnega albuma. Album sestavlja preveč podobno dobrih delcev in premalo skladb, ki zares stojijo od začetka do konca. Zaključuje ga razigrana in dinamična ”14”, ki na koncu v sebi skriva še dvanajsto, skrito pesem, in ki je bila ena izmed prvih napisanih skladb zasedbe.
Za konec: Palma Violets nam ponujajo album, poln dobrih trenutkov, ki mdr. vsebuje singel leta (”Best Of Friends”) in sproščen mladostni šarm. Manjka mu večja dodelanost, branili pa se ne bi tudi inteligentnejših in sporočilno bogatejših besedil. Plošček nikakor ne dosega višav, ki so jih s prvenci postavili njihovi ”žanrski” in otoški predhodniki, skupine The Libertines, Franz Ferdinand in Arctic Monkeys; a tudi razočara ne. Kitaram so namreč zopet vrnili moč, psihedeličnim utrinkom krila in punkovski ostrini naboj. V drugo se nadejam pomenske podkrepitve pravkar izrečenega in eksplozije superlativov.
Zasedba
Samuel Thomas Fryer – kitara in vokal
Alexander “Chilli” Jesson – bas in vokal
Jeffrey Peter Mayhew – klaviature
William Martin Doyle – bobni
Produkcija
Steve Mackey in Rory Attwell
Seznam skladb
1.) Best Of Friends
2.) Step Up For The Cool Cats
3.) All The Garden Birds
4.) Rattlesnake Highway
5.) Chicken Dippers
6.) Last Of The Summer Wine
7.) Tom The Drum
8.) Johnny Bagga’ Donuts
9.) I Found Love
10.) Three Stars
11.) 14 (vsebuje skrito pesem ‘Brand New Song’)
