Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Thrills, The
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 52:30
Ocena: 2.8/5
Kako označiti The Thrills? Kot Irce? Kot uporniške? Kot umetniške? Kot muzikalično navdihnjene? Vse to, bi človek rekel, v glavi pa se medtem zvrsti cela paleta ustvarjalcev bolj ali manj okronanih z Grammyji in podobnimi nagradami, iz tega spektra osrednjetočnih fenomenov pa se po prelomu mileniuma izcedi tudi slad z imenom The Thrills. In nato se zavem, da sem to poglavje glasbe doslej uspešno prešprical ter da mi ni jasno, kaj naj si pod imenom The Thrills predstavljam ali, če refraziram sicer precej obskurno stvar: »Kdo za vraga so The Thrills in koga sploh rajcajo?« Če ima rock svojo temno stran, ki privlači, je s soncem obsijani svetli spekter velikokrat vse prej kot nekaj takega, na kar bi se organizem brez odpora nemudoma navadil, v iskanju odgovora kako in zakaj je fantom uspelo pa je pred časom postregla kar kompilacija 2002 – 2007, ki naniza vse single, ki jih je ta dublinski fenomen izstrelil v eter in ušesa poslušalstva.
Strinjal bi se lahko s tem, da je kar naporno konkurirati brit popu, ne da bi postal osladen, ponavljajoč in izpet, če pa v recepturo osnovnega pospanega muziciranja v srednjem do počasnem tempu dodate sončni privid surferskih momentov kakšnih Beach Boysov, kot bi jih prepeval vedno melanholični in z orglicami opasani Neil Young, potem pridete intuitivno do prvega približka tega, kako glasbi streže irski peterec. Glavna hrana je očitno nostalgija, ki si v žile poganja nekakšno hibridno mešanico zvoka šestdesetih, akustike, popa, nekje v ozadju pa se sliši, da so fantje radi prisluhnili tudi countryju, R.E.M., The Beatles. In kakšen je procentualni delež dejanske zgodovine, ki so jo na le treh albumih spletli mladci? Nikakor ne preseneča, da je levji delež posvečen najplodnejšemu obdobju zasedbe – leta 2003 z glasbeno nagrado Mercury skoraj kronanim debijem So Much For The City. S surferskim optimizmom nasičeni otvoritveni One Horse Town je prvi šok za organizem, eskapistični splet brezdušnih, brezzračnih in upehanih vokalov vokalista Conora Deasyja pa je očitno pogodu novodobnim žurerjem na otoku (pa tudi po Evropi), saj so tenor, višje stoječa jajca in precej hermetična besedila, ki premorejo osvetliti le že tako z neonom zabav, brezskrbnosti in lažne sreče obarvano mavrično nebo pravljične dežele Nije.
https://www.youtube.com/watch?v=k6itTL2BR1Y
Whatever Happened To Cory Haim? Ne vem, a odgovora na to sicer neumno vprašanje vesela skladbica ne poda, a sodeč po vzneseni orkestraciji, popoidni plesnosti in neustavljivi osladnosti očitno ne kaj prehudega in tragičnega … Strune, ki jih ubira novodobna generacija hipsterjev, so očitno manj zaskrbljene nad stanjem sveta. Kljub temu moram priznati, da me s svojim žarkim in nalezljivim preigravanjem po banju ter z orglami kot prvi pritegne Big Sur. Skladba, ki se hrani s kosmiči kakšnih The Monkees, je očitno prav tako prepričala tudi širše množice, saj gre dejansko za skladbo, ki je The Thrillse uvrstila na lestvico Top 20. In prav tako se zavem, da so bili The Thrills na nek način seveda naravno privlačni, saj je v poplavi garažno umazanih rockerjev prav manjkalo malce glamurja, blišča, bleščic, popa, ki pa premore kaj več kot miganje z obilno črno zadnjico, napimpane base ter besedila o seksu. The Thrills so bili s svojo neškodljivostjo in asociacijami na Morrisseya, Neila, pa kakšne Oasis, nekateri pa so vmes slišali celo Phila Spectorja, pomenili nekakšen sveži mentolček v ustih sicer vsega negativnega sitega folka.
Tempo se po orgličarsko navdihnjenem in repetitivnem momentu Santa Cruz (You’re Not That Far) pospeši s plesnim štikelcem The Irish Keep Gatecrashing, ki je dejansko homage Strokesom, bolj sočno in umazano, zadimljeno klubovsko pa zazveni seksi skladba Hollywood Kids, ki se ne sramuje genskega zapisa, ki sega tudi v kavbojski Goveji dol, a z okusom in stilom. Očitno paše malce svetobolja, da pa je v zgodbi le nekaj močnatega in okusnega, pa priča dejstvo, da so fantje s časom očitno pognali malce več možatega korenja in so trepetljave žarke sonca zamenjali z manj poliranimi odtenki zadimljene večerne osvetljave ter organske senzibiličnosti. To dokazuje sicer spregledana plošča Teenager, ki je postregla s skladbami, kot je Midnight Choir, ki pa se tako sladko prelije v melasasti slez spevne in nikakor ne polovičarske skladbe Don’t Steal Our Sun, ki zveni, kot bi Paul, Ringo, John in George padli na country limanice ter se spravili pisati broadwayske standarde. Bolj paše zvok mandoline, akustike, organskega in nerafiniranega labodjega speva v obliki albuma Teenager. Naivno, a ravno prav sanjavo in navdihnjeno zadoni Restaurant, kurjo polt pa pričara skladba Faded Beauty Queens, na katere je svoje prste na mandolino položil prekaljeni as skupine R.E.M., minimalist Peter Buck, umazani podton raskave distorziranosti pa izpade celo malce umazano, predrzno in vsekakor všečno. Melanholični trip veselja pa vse bolj temni, bledi in pelje v stanje kakatonične pospanosti in brezskrbne resigniranosti …
Sonca ne zmanjka, najstniška bleščavost pa kvintet ne zapušča – le oblika in moč žarke svetlobe se menja. In nekaj takega odseva zvok americane, ki polzi sedaj z ustnic, strun in glav sicer popolno usposobljenih otočanov, vseeno pa je malce bizarno poslušati skladbe, ki tako prekleto smrdijo po Counting Crows, pa že omenjenih »krivcih« za sladki sentiša polni zvok. Ne maram skupin, kot so Coldplay, Fleet Foxes, roko na srce pa tudi The Thrills niso moj idealni par šolnov, s katerimi bi se opremil prav sleherni dan, a je fantom potrebno priznati, da znajo ustvarjati poslušljivo glasbo, ki je, če je merilo okusno doziranje popa, bližje duši in ušesom vsakogar, ki ljubi inštrumente s strunami, sprehod prstov po belih in črnih tipkah in si želi le malce sprostitve ob zvokih ne preveč naporne in intelektualizmov polne glasbe, pa je izbira za kratki pobeg jasna – za tovrstni hitri prigrizek so primerni tudi nenevarni in nenaporni fantje iz Dublina, ki slišijo na ime The Thrills. Le zakaj se počutim potem tako čudno, ko mi je v razveseljevalne ponujen nekrolog, posmrtni spev sedaj že pokojnega benda? Morda prav zato, ker je v vsem veselju na nek žalostni način kar precej sprijenega? Ko so si fantje dali malce več duška so prodajni kazalci padli, s tem pa je sledil izgon iz založniškega rajskega vrta, kmalu pa tudi razpad skupine, ki je uradno že zadnja tri leta na pavzi. Pa se vprašam: je bil niz zgodb o sončnih trenutkih, brezskrbnosti, zabavah, veselju in vznesenosti spisan s peresom iskrenosti ali preračunljivostjo? Ali je odgovor sploh potreben in kot odgovor se ponovi le vprašanje: »Kdo za vraga so bili The Thrills?« ter koga so dejansko vznesli? Poudarek je le na premeni časa in dejstvu, da je vse miljivo …
Zasedba
Conor Deasy – vokal, orglice, akustična kitara
Daniel Ryan – kitara, bas, banjo, mandolina, spremljevalni vokali
Padraic McMahon – kitara, bas, spremljevalni vokali
Kevin Horan – piano, orgle, spremljevalni vokali
Ben Carrigan – bobni in tolkala
Produkcija
Tony Hoffer, Dave Sardy & The Thrills
Seznam skladb
- One Horse Town
- Whatever Happened To Cory Haim?
- Big Sur
- Santa Cruz (You’re Not That Far)
- The Irish Keep Gatecrashing
- Hollwood Kids
- The Midnight Choir
- Don’t Steal Our Sun
- Restaurant
- Faded Beauty Queens
- I Came All This Way
- Not For All The Love In World
- Nothing Changes Around Here
- Plans
