30 let Judas Priest albuma “Painkiller”

0 174

To je zgodba o albumu, s katerim so Judas Priest redefinirali svoj heavy metal in z njim ujeli aktualne trende. V letu 1990 so Judas Priest veljali za veterane, nekakšne heavy metal staroste. Ustoličene »branilce metalskega pravoverja« je torej Painkiller vrnil nazaj v igro. Jih prenovil, osvežil, resetiral njihovo pojavo in poslanstvo. Kot tak je to album, ki ni ujel le modnega krika – kar so Judas Priest z izredno doumljivo prožnostjo vpeli v svoj, sicer sebi lastni glasbeni dosje, pač pa album, ki je, kot se je izkazalo, pričel navdihovati druge skupine, ki so iskale v svoji glasbi še več agresije, brezkompromisnosti in milo povedano – zvočno izraznih ekstremov v heavy metalu.

Painkiller – naslovnica albuma

RockLine recenzija Judas Priest albuma “Painkiller”!

Leta 1986 so Judas Priest izdali sicer zelo zanimiv album »Turbo« (RockLine recenzija “Turbo“, RockLine recenzija “Turbo 30“), ki je temeljil na kontrastiranju zvoka s kitarskimi sintetizatorji in skupino znatno odmaknil od vsega, kar je počela v preteklosti. V ZDA je bil uspešen, zelo je bila uspešna tudi svetovna turneja, iz katere je izšel koncertni album »Priest… Live!« (1987). Vseeno je ta album spremljalo dejstvo, da so se – vsaj v slogovnem oziru – Judas Priest z njim znašli v slepi ulici. V razvojnem smislu. Če so želeli ohraniti stik s prvinsko izpovedjo heavy metala, se je bilo treba nujno vrniti kanček nazaj, se spogledati znova z »Defenders of the Faith« (1984) albumom in posneti album, ki bo v podobo glasbenega izrazoslovja vrnil več distorzirane bolščavosti. Tako je nastal »Ram it Down«, ki je izšel leta 1988, vendar pa navkljub nekaterim odličnim trenutkom in znova odločnejšemu »hrustanju« obeh kitar ni zmogel izstopati iz svojega »toplo-hladnega« povprečja. Tak občutek je generirala v letu 1988 njegova blaga »zastarelost«. Kot je kazalo, so se Judas Priest takrat celo nahajali v nekakšni artistični praznini, kar je navdajalo z namigovanjem, da ne morejo več spraviti skupaj albuma, ki bi resnično od začetka do konca rušilno pobrcaval pri držanju poslušalca krepko za goltanec. Kot je znano, so Judas Priest hoteli, da bi bil album »Turbo« dvojni – se pravi »Twin Turbos« in da bi se prodajal za ceno enojnega albuma, kar je pogoltna založba zavrnila. Vprašajte Bon Jovi, ki se jim je primerilo nekaj podobnega leta 1988, ko so hoteli, da bi bil »New Yersey« prav tako dvojni album.

Judas Priest so leta 1988 vzeli na svojo turnejo za »predvozače« Slayer. V izjavah po turneji Judas Priest niso skrivali naklonjenosti in navdušenja nad skupinami, ki so igrale vse bolj popularni thrash metal, na čelu s prebojnimi deli skupin Slayer, Metallica, Megadeth, Anthrax, Testament … Judas Priest so želeli v tistem času prenoviti svojo formo, svoje glasbeno vizionarstvo, tudi poslanstvo, če želite. Hlepeli so po osvežitvi in posodobitvah. Kot skupina se nikdar niso ozirali nazaj. Prav zaradi tega nenehnega odkrivanja novih horizontov so povsem nenačrtovano odkrili formulo heavy metala in z odrsko konfekcijo nevede definirali modo, ki jo je prevzela metalska subkultura. A to so bila sedemdeseta in bend je bil takrat več kot deset let mlajši. Sedaj se je porajalo vprašanje, koliko motiviranosti in energije je ostalo za nujni premik naprej.

Tako so Judas Priest posegli po dveh radikalnih spremembah, brez katerih »Painkiller« nikdar ne bi postal tak, kot ga od vselej poznamo. Najprej so leta 1989 v svoje vrste vpoklicali Los Angeles in Racer X bobnarja Scotta Travisa, ki je zamenjal Dava Hollanda. Kako so prišli do Travisa? Vsekakor uradno, to je preko avdicije. No, v ozadju je le daljša zgodba. Skupina je imela Travisa že lep čas »na muhi«. Halford je v tistem času vzdrževal kontakt z Racer X in je za rojstni dan njihovemu pevcu Jeffu Martinu poklonil skladbo Heart of a Lion. Ta skladba je nastala v času snemanja albuma »Turbo« in je Judas Priest niso nikdar izdali na nobenem albumu. Izšla je šele mnogo let kasneje na kompilaciji »Metalogy« (2004). Jeff Martin in ekipa Racer X so imeli kasneje kar nekaj težav, da so se zaščitili glede rabe avtorskih pravic, ko so skladbo Heart of a Lion v svoji verziji posneli za drugi studijski album »Second Heat« (1987). Judas Priest so želeli vrniti v zvok dvojno bas boben stopalko. V tem niso bili nobeni začetniki, saj je že njihov nekdanji bobnar Les Binks prakticiral njeno rabo, ko so se pisala pozna sedemdeseta. Tako bi z lahkoto vpoklicali Travisa že za »Ram It Down« album, vendar so zavoljo spoštljivosti do Hollanda s tem počakali.

Prav tako so posegli po še eni radikalni spremembi. Pred vstopom v proces snemanja novega albuma so se razšli z dolgoletnim producentom Tomom Allomom, ki jim je ustvaril zvok osemdesetih let, in kot so povedali sami, je bil Chris Tsangarides pravzaprav edina dostojna menjava za legendarnega producenta, ki so ga Judas Priest izjemno cenili in brez katerega jim z »British Steel« zelo verjetno ne bi uspelo osvojiti sveta. Tsangarides je bil stari znanec skupine, saj je kot zvočni inženir sodeloval pri oblikovanju zvoka albuma »Sad Wings of Destiny« (1976). Prav na tem albumu je opravil svoje prve korake v poslu vrtenja studijskih gumbov. Tsangarides je bil silno dobro vpet v aktualne zvočne in slogovne trende takratne razvojne faze heavy metala, se pravi na prelomu osemdesetih v devetdeseta. V osemdesetih si je hitro pridobil sloves na svetovni ravni in je skupaj z imeni Tony Platt, Nigel Green, Martin Birch ter Robert John “Mutt” Lange tvoril znameniti “kvintet” najbolj razvpitih britanskih “hišnih” producentov svojega časa. Kariero si je utiral ob sodelovanju na albumih jazz rock fuzionistov Colosseum II in Brand X, prelomno pa je bilo poznanstvo z Garyjem Moorom, ki ga je po sodelovanju  s Colosseum II povabil k sodelovanju na njegove samostojne studijske albume. Naj na hitro navržemo še nekaj izvajalcev, s katerimi je sodeloval pokojni producent: Black Sabbath, Anvil, Y&T, Helloween, Thin Lizzy, Angra, Yngwie J. Malmsteen, Anthem, Tygers of Pan Tang, Sinner, Overkill, Loudness, Exodus, Sisters Of Mercy, King Diamond, Ian Gillan ter Bruce Dickinson.

S Travisom v postavi so Judas Priest lahko po novem razvili znatno višjo dozo rušilnosti, igranje pa je dosegalo peklenske hitrosti. Tudi Rob Halford se je nahajal v vrhunski vokalni formi in s svojim petjem, s katerim je za šalo presegal razpon več oktav, na »Painkiller« serviral mnoštvo nepozabnih krikov in ekstremno visokih vokalnih melodij, ki so se kot ulite sporazumevale z nebrzdano eksekucijo moči, hitrosti in pošastnosti novo formatirane glasbe. Travis, ki je bil novinec, je že z uvodnim 15-sekundnim torpedom dvojne bas boben stopalke, znotraj naslovne skladbe, napovedal, da je »Painkiller« album, ki stoji ne le v diskografskem opusu skupine na edinstvenem mestu, pač pa to velja tudi, ko postaviš ta album na tehtnico s celotnim heavy metalskim univerzumom.

Torej. Stampedo dvojne bas boben stopalke v kombiniranju s skrajno rušilnimi rifi, ki so radi zatavali celo v poltonske rešitve – kar je bila za skupino vrsta novega odkritja in mini revolucije -, ter bas linije, ki režejo skozi jeklo, so magnificirali značaj vokalne vratolomnosti Halforda. Prej smo omenjali razmah thrash metala in skupin v tem žanru, kar so Judas Priest sprejemali z velikim odobravanjem in simpatijami. Kar lep kos te agresije, pa tudi ekstremno hitrega igranja, je prevzelo tudi pisanje novega materiala. Tu je še en pomemben faktor, ki je dodal piko na »i« edinstveni in neulovljivi podobi albuma »Painkiller«. Kitarske solaže in kitarski ornamenti. Tako Glenn Tipton kot K.K. Downing sta bila kitarista, ki sta se tudi na dvanajstem studijskem albumu, kot je bil po vrsti »Painkiller«, še naprej razvijala. Zlasti je na novem albumu rahlo pobudo prevzel Tipton, ki se je nalezel »sweeping arpeggijev« – od koga drugega kot Racer X kitarista Paula Gilberta. Ko je Travis namreč prišel na avdicijo, je na široko predstavil tudi material skupine Racer X in zlasti Tipton ob tem ni skrival navdušenja. Preskok v soliranju glede na pretekle izdelke je več kot očiten.

»Painkiller« je radikalno posegel v dotedanji slog skupine, saj je šlo za očiščenje prav vsega, kar bi lahko zadišalo po bluesu ali rock’n’rollu, iz česar je skupina, nastala leta 1969, pravzaprav izšla, pa četudi bi to bil nedolžen blag vetrič, kot je to bila z albuma namerno izključena balada Living Bad Dreams. Na tak način je zaprla vse dostope možnostim, da bi se podoba izdelka slučajno »zmehčala«. Skupina je hotela spraviti od sebe bestialni, divji, neukročeni, skrajno hitri in rušilni album, ki ne pozna pokorščine, ob katerem štrlijo pokonci lasje krepkih 46 minut igralnega časa in ki ne pušča za seboj preživelih in prav nobenih opravičil. Skladbe, kot so naslovna – nebeškega greha in naslade vredni peklenšček Painkiller pa Metal Meltdown in All Guns Blazing, vzdržujejo izrazito našobljenost, jedkost, naježenost in pošastnost, ki koketira z vse večjo priljubljenostjo dvigajočega se thrash metala. Zato dostavljajo najbolj agresivne trenutke albuma.

Skupina se ni odrekla muzikalnosti. Tokrat je znova vso želeno silovitost v aranžiranju na edinstven način skrižala s svojo muzikalno senzibilnostjo. Briljantna razelektritev uvodnega nuklearnega uničevanja z naslovno skladbo je ujeta takoj v drugi skladbi z enim najmarkantnejših fraz Hells Patrol, ki mu v podobni maniri tesno za ovratnik diha še en izjemen in zimzelen rif, ki je utemeljen malo kasneje v Rebel Leather. Obe skladbi sta izpeljani z nekaj manj speed metalske blaznosti in agresije in dvojna bas boben stopalka se v teh dveh odličnih frazah v izbranem ritmičnem ključu ne bi mogla bolje obnesti. Izjemno grabežljivi točki. Album sklene svečana One Shot At Glory, ki nevede naznanja, da se je era klasičnih Judas Priest izpolnila, iztekla in sklenila. Za vselej.

Zanimiva je zgodba, ki stoji za skladbo A Touch Of Evil. To skladbo je napisal Chris Tsangarides, ki je pisal skladbe za glasbeno knjižnico Burton Music, pri kateri so si izposojali glasbo razni scenaristi in režiserji za implementiranje glasbene podlage v filmih. Od tam je prišla ta skladba, ki je bila torej namenjena glasbenim podlagam za scenarije umorov in podobnih nič kaj rožnatih dejanj temne človeške plati. Chris jo je nekega dne vrtel v studiu, ko je iskal »soft spot«. Ko je Tipton, ki se je slučajno takrat pojavil na prizorišču, to slišal, ga je spreletelo: »Kaj za vraga je bilo pa to?!?!« Chris mu je razložil in Tipton mu je velel, naj malo počaka. Trajalo je nekaj minut, da se je v studiu pojavil cel Judas Priest garnizon in je Halford takoj napisal besedilo, Tipton oblikoval mid-eight pasažo in izluščil kitico ter refren. Vse rife in prehode v tej skladbi odigra Tsangarides, solaže pa so Tiptonove. Gre za eno najbolj muzikalnih skladb albuma, ki jo prevzema pravi dotik skušnjave zlih demonov. Tipton je prispeval v celoti solaže za skladbe All Guns Blazing, Nightcrawler, Between the Hammer and the Anvil, Hells Patrol in omenjeno A Touch Of Evil. V preostalih točkah solaže sobivajo v duelih s K. K. Downingom. Tsangarides je enajst let kasneje znova združil moči s Tiptonom za skladbi Subterfuge in Metal Messiah, ki sta našli pot na album »Demolition« (2001).

Album je bil posnet v začetku leta 1990, in sicer v studiu Miraval v kraju Correns, blizu francoske riviere. Studio, obdan z vinogradi. Zelo nespecifična okolica za takšno skupino, pa vendar je bend tudi »Ram It Down« posnel v nič manj atipični lokaciji Puk Recording studia v danskem mestu Gjerlev. Torej je šlo za povsem drugo izkušnjo glede na čase snemanja med albumoma »Point of Entry« in »Turbo«, ko je skupina snemala na Bahamih (Compass Point studio) in na španski Ibizi.

Miraval je bila utrdba, ki sta jo kasneje kupila Brad Pitt in Angelina Jolie in v njej živela nekaj let. Ian Hill je razložil, da so se skupna kosila skupine vsak dan znatno podaljšala zaradi obilne ponudbe hišnih vin, kar ne čudi, saj se je bend v času snemanja nahajal sredi vinorodnega okoliša. Nemara je to delalo še največ preglavic Robu Halfordu, ki je od leta 1985 dalje alkoholni abstinent, a je preizkus trpkih skušnjav prestal z brezmadežno odliko in ostal zvest svojim načelom. Po končanem delu je material sprejel Attie Beuw, ki je v nizozemskem kraju Hilversum in studiu Wisseloord opravil končni miks zvoka.

Skratka. »Painkiller« je izšel z zamikom. Judas Priest so ga v celoti posneli že konec marca 1990 in ga hoteli čim prej izdati, da se med privrženci skupine čim bolje »prime in uleže«, preden odrinejo na turnejo. Vendar pa se je čakalo na razplet tožbe. Zoper Judas Priest je bila sprožena tožba v višini 6,2 milijona dolarjev s strani družine Vance – več o vsem lahko preberete v poglobljenem prispevku, ki ga je za RockLine prispeval Rok Klemše. Prav zaradi tega je založba premaknila datum izida na čas, ko bo jasno, kaj se bo zgodilo na sodišču. Sodišče je tožbo razveljavilo 24. 8. 1990, zavoljo pomanjkanja dokaznih sredstev, in zavrglo postopek. »Painkiller« je izšel 3. 9. 1990. Torej vsa njegova bestialnost ni pogojena s potencialno jezo skupine, ki bi se v članih skupine kopičila zaradi tega sodnega postopka. Scott Travis, ki je bil takrat le opazovalec, se spominja, da so člani skupine sicer premlevali o tej sodni zadevi, vendar je bila vsaka razprava nekako sklenjena, da bo sodni postopek v vsakem primeru ustavljen. Na prvo mesto je skupina postavljala delo na albumu »Painkiller«. Najbolj zabavna pa je bila nalepka, ki je spremljala embalažo albuma in na kateri je pisalo: »Zveni fantastično. Če zavrtite naprej ali nazaj.« Tisti, ki poznajo ozadje tožbe zoper skupino, bodo cinizem drugega stavka takoj razumeli.

Judas Priest – Painkiller (naslovnica singla)

»Painkiller« se je v tednu dni po izidu zavihtel na 26. mesto domače britanske lestvice. Enakega dosežka je bil deležen na ameriški Billboardovi lestvici. Najboljšo uvrstitev je dosegel na nemški lestvici najbolje prodajanih albumov, kjer se je uvrstil na 7. mesto. Januarja 1991 je postal zlat. Zlate certifikate je pobral v Kanadi, ZDA in na Japonskem. Do tega dne se je prodal v več kot dveh milijonih kopijah po celem svetu. V času izida albuma je izšel tudi prvi single za naslovno skladbo albuma. Skladba Painkiller je bila nominirana tudi za Grammy nagrado v kategoriji najboljše metalske izvedbe, a jo je premagala Metallica s svojo predelavo Queen klasike Stone Cold Crazy. No, skupina je v isti kategoriji leta 2010 le okusila slast Grammy nagrade za skladbo Dissident Agressor. Kasneje je skupina izdala še single za A Touch Of Evil. Oba singla spremljata tudi videa.

Judas Priest – A Touch Of Evil (naslovnica singla)

Skupina je v oktobru 1990 odrinila na obširno Painkiller turnejo, ki se je sklenila 19. 8. 1991. Odrska kulisa je bazirala na konceptu tanka. Glede na izjemno nabito sosledje terminov, je turneja najbolj izčrpala prav Roba Halforda. Pevec se spominja, da mu je pri “preživetju” turneje pomagala zelo dobra telesna in kondicijska pripravljenost, saj je bil že nekaj časa popoln alkoholni abstinent, prav tako pa se spominja, da ni imel med turnejo prav nobenih težav z nespečnostjo, kot se mu to dogaja sedaj.

Za album »Painkiller« so Judas Priest opravili kar dve turneji po Severni Ameriki, nastopili pa so seveda tudi na Japonskem in v Evropi, pri čemer so nasploh prvič zaigrali na nekaterih prizoriščih držav nekdanjega vzhodnega bloka. 25. 2. 1991 so Judas Priest, ob podpori skupin Pantera in Annihilator, obiskali tudi ljubljansko halo Tivoli. Na drugi slovenski nastop skupine je bilo treba čakati nadaljnjih 27 let, ko so Judas Priest nastopili v Tolminu, v sklopu festivala Metaldays! Vrhunec svetovne turneje v prid podpori albuma »Painkiller« je bil headlinerski nastop skupine na festivalu Rock in Rio II v januarju 1991. Na prvi severnoameriški turneji sta Judas Priest spremljali skupini Megadeth in Testament, druga severnoameriška turneja pa je bila ko-headlinerska z Aliceom Cooperjem. Ta turneja se je imenovala Operation Rock & Roll, s posvetilom ameriškim vojakom, sodelujočim v operaciji Puščavka nevihta. Glede na to, da je v tem času že udaril grunge in prevzel svetovni mainstream, se ta zadnji del svetovne turneje ni ravno najbolje obnesel. Prav na zadnjem izmed koncertov te svetovne turneje, ki je za Roba Halforda pomenil hkrati tudi (za več kot desetletje) zadnjega za Judas Priest, se je primerilo, da se je Halford, ko je skupina odprla koncert s Hell Bent For Leather – ob zvokih katere se je Halford pripeljal na oder s Harley Davidsonom – (v pravi Spinal Tap maniri) z njim zaletel v podest, na katerem so stali Travisovi bobni. Ne ravno blesteč trenutek Robovega slovesa.

Halford je prvič razmišljal o tem, da zapusti skupino že leta 1991, vendar so ga pri Columbia Records uspeli zadrževati vse do maja 1992, ko je obelodanil uradno slovo. Pevec je ustanovil zasedbo Fight, temu je sledil projekt Two, zatem pa se je vrnil h koreninam, ustanovil skupino Halford, spravil leta 2000 vrhunski povratniški album »Resurrection«, ki so ga mnogi kritiki okronali kot »Painkiller 2000«, temu pa sta sledila še dva studijska albuma. Leta 2003 se je znova pridružil Judas Priest, pri katerih je v vmesnem obdobju prepeval Tim ‘Ripper’ Owens in s katerim je skupina izdala dva albuma. »Jugulator« (1997) skladba Bullet Train je bila nominirana za nagrado Grammy.

Trideset let kasneje ostaja Painkiller velika klasika heavy metala in ena najboljših plošč, kar jih je dal ta glasbeni žanr. Vse od fenomenalne apokaliptične naslovnice Marka Wilkinsona, do zadnjih trenutkov epske himne One Shot At Glory, album še danes zveni navdahnjeno, izzivalno, unikatno, zvočno in komponistično brezgrajno ter nasršeno in naelektrificirano. Brezčasno in kot da je pravkar izšel. Album ni le trenutek renesančne pomladitve skupine, pač pa je kot tak silno pomemben pri sami redefiniciji heavy metala, saj je od takrat dalje “Painkiller” mnogim skupinam postal  velik navdih in vzor, prav tako pa pomeni navdih novim in novim skupinam še danes. To je eden tistih albumov, ki mora zaokrožati zbirko slehernega privrženca heavy metal zvokov in različnih podžanrskih zvrsti metala. Ne glede na to, ali ste goreč privrženec skupine ali ne, sodi med tiste obvezne osebne življenjske rekvizite.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki