40 let Ozzy Osbourne albuma “Blizzard Of Ozz”

2 137

V letošnjem septembru  je preteklo tudi prvih 40 let od izida Ozzyjevega prvenca »Blizzard of Ozz«. Gre za album, ki je rešil pevčevo glasbeno kariero.

Da bi dobili približno sliko kako je do albuma, ki je pomenil dokončni vstop Ozzyja v samostojno kariero prišlo, je treba prevrteti še malo nazaj. Na konec sedemdesetih. Black Sabbath so v decembru 1978 ostali v ZDA in pričel s pisanjem materiala za novi album. Ozzy je v tistem času do skrajnosti zabredel v vse možne vrste odvisnosti tako, da se z njim preprosto ni več dalo delati.  Ne glede na to, da so bili vsi v skupini dejansko »navlečeni« in v tem oziru v kvartetu ni bilo angelov, pa je bil Ozzyjev problem predvsem stalna in ekstremna opitost. Pritiski s strani založbe so bili vse hujši, bend pa je hrkati trpel zavoljo Ozzyjevega pretežno odklonilnega stališča, da bi se vokalno angažiral na materialu, ki ga je ustvarjal za novi album Tony Iommi. Tako se je Iommi s težkim srcem naposled odločil, da Ozzyja odpusti. Nalogo, da Ozzyu prenese vest o izključitvi iz Black Sabbath članstva, ki je postala uradna 27. 4. 1979, je Iommi predal bobnarju Billu Wardu, ki se je z Ozzyjem v skupini sicer že od nekdaj najbolje razumel.

Pevcu se je zrušil svet. Prepričan je bil da je vsega konec. Don Arden, famozni »Al Capone popa«, je spravil Ozzyja v hotel Le Parc, ki je bil lociran v Los Anglesu, kamor se je Ozzy v navalu razočaranja, depresije in sramu, skril pred celim svetom. Zaprt v hotelski luknji, osramočen, prizdet, obupan in od vseh pozabljen, se je Ozzy predajal kokainu, alkoholu in ostalim opojnim substancam, ki so mu pomagale, da odtava daleč onkraj realnosti. Naslov kje se je nahaja, so tako poznali le prinašalci pic, droge in seveda skupina dobro informiranih »grupik« oziroma punc, ki so čakale v vrsti »za eno noč«. Ozzy, ki ga je doma v Angliji čakala družina s takratno ženo Thelmo in dvema otrokoma, niti pomislil ni, da se v takšnem stanju vrne domov. Prepričan, da je z Black Sabbath konec, si je v stanju samodestrukcije želel še zadnjič dati duška. Tako je zapuščen in pozabljen, polagoma propadal v hotelski sobi zahodnega Hollywooda.

No za razliko od Ozzyjevega malodušja, pa je imel nekdo drug z njim drugačne načrte. Don Arden. Ta je seveda v Black Sabbath z Ozzyjem v postavi, videl pač neizmerni komercialni potencial. Arden je tudi po odpustitvi Ozzyja iz skupine, še naprej navijal za pevca in ga skušal prepričati, da se vrne k Black Sabbath. Tudi potem še, ko sta junija 1979 že navezala prve medsebojne stike Tony Iommi in Ronnie James Dio.

Tako je Arden nekega poletnega dne v juliju 1979, poslal na vrata hotelske sobe, v kateri je propadal obupani Ozzy, svojo hčerko Sharon Arden, ki je delala pri očetovem losangeleškem podjetju, da se pogovori z njim in mu ponudi možnost sodelovanja. Taista Sharon je dober mesec prej povezala Tonyja Iommija z Ronnie James Diom. 27-letno dekle ni bilo od muh in je znalo – po vzoru njenega razvpitega očeta, razmišljati zelo preudarno in predvsem poslovno. Ko je zagledala »razpadajočega« Ozzyja sredi razdejane sobe, je bila docela zgrožena: »Izgledal je strašljivo. Ni ga bila več tednov na spregled. Vso obleko je imel popackano in grozljivo je zaudarjal. Strlo se mi je srce, ko sem opazovala nekoga v tako obupanem stanju.«

Vendar je prav to srečanje Ozzyju rešilo kariero. Točneje, ga rešilo pred samim seboj. Sharon je Ozzyju rekla: »Poslušaj! Če se spraviš v red, lahko sklenemo pogodbo in te vzamemo pod menedžersko okrilje.« Ozzy, v katerem je bila zlomljena zadnja sled o kakršnikoli samozavesti, je komaj slišno izustil: »Mene?«  Vrnitev ali recimo obnovitev Ozzyjeve kariere zunaj Black Sabbath, se je zdela malo verjeten uspeh. Prav zato, ker je postala v tistih okoliščinah zgodba o uspehu, pa je Ozzyjeva vrnitev toliko bolj spektakularna! Pri tem mu je bila v močno oporo Sharon. Ta ga je vzela pod menedžersko okrilje leta 1980 in kot je znano, se je par leta 1982 tudi poročil.

Drugi pomemben člen v vsej zgodbi je bil kitarist Randy Rhoads. Žal je bila njegova relacija z Ozzyjem kratka. Ozzy pravi: “Randy je bil izjemen glasbenik. Bil je neverjetno simpatičen in zabaven fant. Bila sva v odličnih odnosih. Dan, ko je Randy umrl, je postal največja tragedija mojega življenja«. Sharon je Ozzyja spoznala z Randyjem vsega nekaj tednov potem, ko ga je zvlekla iz hotela Le Parc.

Sledile so torej avdicije za novega kitarista, ki so potekale pod budnim očesom Sharon. Med kandidati se je oglasil tudi Gary Moore, ki pa se z Ozzyjem nista najbolje ujela in Ozzy je zanj dejal, da je hrkati enkrat preveč vroč, drugič spet preveč hladen. Eno in drugo. Tudi ob prvem srečanju z Randyjem, Ozzy ni kazal pretiranih znakov vzhičenja. Ko je Randy prispel na avdicijo – tako kot mnogi pred njim, je Ozzy ležal na zofi. V svojem stilu. Zadet. Tako je spremljal kaj mu bo priredil in predstavil kitarist. Ozzy se spominja svoje reakcije ob prvem srečanju z Rhoadsom takole : »Kaj je to? Meter in pol visok suhec, komaj kašnih 50 kilogramov težak, ki zgleda kot deklica?« A, ko se je Rhoads priključil na elektriko, je Ozzy osupnil in ni mogel verjeti kaj sliši: “Mislil sem si dvoje. Ali sem ravnokar priča neverjetni zvočni opremi, ki je doslej še nisem izkusil, ali pa je ta fant preprosto iz drugega sveta.«

Randy in Ozzy sta bila karakterni nasprotji. Randy je bil klasično urjen glasbenik, ki je pri 22. letih – kot jih je štel ko je prispel v Ozzyzjevo ekipo, še vedno živel v mamini hiši. Ozzy se spominja: »Preprosto sva trčila skupaj. Bila sva kot čuden par. Randy je redko pil alkohol. V redu – pil je tisto čudno reč, ki so ji rekli Golden Cadillac (koktejl, ki je mešanica Galliano likerja, kokosovega likerja, z dodatkom smetane, op. p.), vendar se mu je že po parih rundah pričelo vrteti. Ko pa je v središče dogajanja vstopila glasba, sva se popolnoma ujemala. Ko sem bil pri Black Sabbath, so do mene prihajali z idejami in dejali, naj pripravim sam vokale na frazo. Če nisem uspel parirati frazi, sem pač pel s frazo. Randy je bil prvi kitarist, ki mi je resnično pomagal in namesto, da bi preprosto rekel: »Postavi vokal čez frazo«, je ohranjal izjemno potrpljenje.«

Promocijska fotografija (založba: Jet Records)

Randy Rhoads je bil v tem času uradno še član zasedbe Quiet Riot, zato so bile vaje z Ozzyjem organizirane v popolni diskretnosti sredi Los Angelesa. Na vajah je pomagal tudi bobnar Frankie Banali (ta se je nemalo kasneje priključil prav Quiet Riot) in basist Dana Strum (kasneje mdr. Slaughter, Vince Neil band). Po avdiciji se je Ozzy vrnil k svoji družini v Veliko Britanijo. Njegovo razmerje s Sharon je bilo v tej fazi še vedno strogo profesionalno. Pisal se je september 1979, ko je Ozzy nekega večera odšel do londonskega kluba Music Machine. Tam je srečal avstralskega glasbenika Boba Daisleya. Zelo miren, spravljiv možakar, ki je imel v žepu že izkušnjo sodelovanja z Rainbow. Izkazalo se je, da bo Bob Daisley odigral zelo pomembno vlogo pri reaktivaciji Ozzyjeve kariere. 

Vendar pa je bil Bob Daisley sprva zelo previden: »Ozzyja so Black Sabbath odpustili, ker se  mu je »zmešalo« in v mojih očeh ni imel mnogo kredibilnosti.« Po skupni vaji na Ozzyjevem domu v kraju Stafford, se je Bob odločil za sodelovanje z Ozzyjem na njegovem prvem albumu. V novembru istega leta je v Ardenovi pisarni, kjer je bil sedež njegove založbe Jet Records, Ozzy predstavil Daisleya Randyju Rhoadsu, ki je ravno priletel iz Los Angelesa. Daisley opisuje prvo srečanje z Rhoadsom takole: »Randy je nosil oprijeta oblačila, imel je popolno urejeno pričesko, pa tudi dolge in lepo urejene nohte … in spraševal sem se: »Je nemara ta tip gej?« Vendar sem kmalu dognal, da ni.« Po prvi skupni vaji je Daisley doumel tudi to, da se je znašel v družbi z genialnim talentom.

Ozzy, Rhoads in Daisley so pričeli s pisanjem materiala za album. Prav tako so pričeli organizirati avdicije, ki so potekale v dveh studiih. Prvi je bil valižanski Rockfield, drugi pa Transam Trucking v Suffolku. Kot pravi Bob Daisley, sta glavnino materiala za Ozzyjev prvenec napisala on in Randy Rhoads. Daisley pravi: »Glavne fraze je prispeval Randy. Potem sva se usedla skupaj in spravila te fraze v strukturo kompozicij. Ozzy pri tem ni ostajal izvzet. Njegove vokalne melodije s katerimi se je loteval idej, so bile vedno dobre in vedno zelo pomembne.« Daisley dodaja, da je večino besedil napisal on, podobno, kot je to počel svoje dni pri Black Sabbath Geezer Butler. »Ozzy ni bil pisec besedil«, pravi Daisley in nadaljuje: »Nekaj naslovov pesmi je vsekakor njegovih.« Tudi naslov albuma je Ozzyjeva ideja in apelira na učinek zaužitega odmerka kokaina.

Pisanje materiala je potekalo hitro, pri čemer je bil Ozzy največkrat tako hudo pijan, da si z njim ni dalo dosti pomagati. »Včasih je začel  s popivanjem že pozno zjutraj, potem pa je prespal celo popoldne.«, pravi Daisley.

Iskanje ustreznega bobnarja je bilo prav frustrirajoče, vse dokler David Arden, sicer sin Dona Ardena, ki je medtem, ko je bila Sharon v Los Angelesu, obiskoval vaje novega projekta, ni pripeljal na eno izmed vaj robustnega in bradatega Leeja Kerslakea. Ta je ravno zapustil potapljajočo se barko Uriah Heep. Kot je znano je Lee Kerslake zapustil Uriah Heep zaradi spora z njihovim menedžerjem Garyjem Bronom. Pred Kerslaekom je ekipi pomagal Barry Screnage, za katerega je bilo jasno, da je njegovo sodelovanje začasno, a ko se je ekipi namesto njega pridružil nekdanji Lone Star bobnar Dixie Lee, je Ozzy upal, da bo ta ostal v projektu, kar pa se ni zgodilo. Skupina je z Dixijem Lee-jem posnela demo verzije pesmi “I Don’t Know”, “Crazy Train”, “Goodbye to Romance” in “You Looking at Me Looking at You”, vendar je bobnar odklonil nadaljnje sodelovanje. Kerslake se avdicije v studiu Shepperton in kraju Middlesex, spominja takole: »Pričel sem šteti 1, 2, 3,… udaril po bobnih, Randy Rhoads pa je poletel dva metra v zrak vpijoč: To je to!« Daisley dodaja: »Bila je magija. Tega se ne da opisati. Lee je igral z ognjevito agresijo. To je bil fant, ki smo ga iskali.« Lee je prestal avdicijo z odliko. Ko je Ozzy prišel do njega in mu segel v roko je dejal: »Tu je moja roka, tu je moje srce. Ta skupina se ne bo nikdar razšla.«

Kvartet je pričel snemati album 22. 3. 1980 v studiu Ridge Farm, v ruralnem okolju bližnjega kraja Surrey. Studio je bil del rezidence zgrajene v 17. stoletju in Ozzy se spominja, da je vse skupaj izgledalo kot »disfunkcionalno rock’n’roll taborjenje« Za producenta je bil izbran Chris Tsangarides, vendar je skupina, po tednu dni, z njim prekinila sodelovanje in producirala album sama oziroma v družbi zvočnega inženirja Maxa Normana.  Snemanje je potekalo v stari kašči, ki je bila predelana v glavni studio. Kerslake se spominja. »Prostor je imel odličen zvok in lahko si občutil, kako glasba tam v hipu oživi.«

Bend je album posnel v štirih tednih. Ozzy je seveda večino časa preživel v bližnjem baru imenovanem The Plough, ki je deloval pod okriljem studia. Tja je imel iz studia seveda vedno prost vstop. Ozzy se spominja: »Zjutraj smo posneli skladbo in takoj ko smo jo zaključili, sem odbrzel na pijačo. K sreči se je bar zapiral, sicer ne bi nikdar posneli albuma.« Ozzy je Daisleyju nadel vzdevek ‘Sid Serious’, ker je bil Daisley tako močno osredotočen na svoje delo s skupino. Vendar pa ni bil le Ozzy tisti, ki je jemal droge. »Vsi smo jih malo, po malo preizkušali. Le Randy jih ni nikdar jemal. In Ozzy? Seveda je z njimi pretiraval.«, pravi Daisley.

Daisley, ki je bil priča Ozzyjevim samomorilskim nagnjenju, je v tem našel inspiracijo, kar je izkoristil pri pisanju besedil. Tako je nastalo besedilo za skladbo Suicide Solution. Ozzy je prispeval prvi verz ‘Wine is fine, but Whiskey is quicker’, kar si je ‘izposodil’ od Ogdena Nasha in njegovega verza  ‘Candy is dandy but liquor is quicker’. Ozzy trdi, da se skladba nanaša na AC/DC pevca Bona Scotta, ki je ravno v času snemanja albuma preminil za akutno zastrupitvijo z alkoholom (19. 2. 1980). Bob Daisley, ki je Scotta poznal osebno, pa pravi, da je skladba sicer res nastala v času, ko preminil Bon Scott, vendar pa da se besedilo v vsem nanaša na Ozzyja, ker je preprosto v tistem času bežal z drogami stran od stvarnega sveta. Vsekakor Ozzy priznava, da je takrat drvel po poti Bona Scotta.

Od leve proti desni “Blizzard of Ozz” postava: Randy Rhoads, Lee Kerslake, Ozzy Osbourne in Bob Daisley (foto: Finn Costello/Getty Images)

Kljub osebnem vrtincu skozi katerega je šel pevec v tistem času, pa je nekaj jasno. Njegova vokalna predstava na »Blizzard of Ozz« je bila izjemna in edinstvena.  Zato ostaja brezčasna. Izvedba popolne suverenosti, kredibilnosti in avtoritativnosti. Prav to je tisti bistveni dodatek vse zgodbe, ki je največ prispeval k redefiniciji Ozzyjeve kariere in da se je pevec vrnil novemu uspehu naproti. Če je še leto in pol prej, deloval na zadnjem albumu Black Sabbath odsotno in nedoživeto, deluje na »Blizzard of Ozz« prerojeno in kipi od vse svežine ter zagona. »Blizzard Of Ozz« je bil heavy metal album in v vsem popolnoma drugačen od vsega, kar je prej posnel z Black Sabbath. Še več. To je album, ki je bil sicer povsem drugačen od vsega, kar se je takrat v sferah težkega rocka in zgodnjega metala, pojavljalo na tržišču.

Z Randyjem Rhoadsom, enim najbolj vznemirljivih in navdušujočih kitarskih odkritij, po Michaelu Schenkerju, ali recimo raje Eddie Van Halenu, je Ozzy našel svoj zvok dekade, ki ga najbolj slikovito povzema prav skladba Crazy Train. Ta je v tistem času veljala za zelo aktualno in moderno kompozicijo in z oktansko voltažo prelito rock himno, ki ji poveljuje pečatni Randyjev rif, v kombinaciji enega in edinega. Ozzyjevega pobalinsko klovnovskega obešenjaštva.    

»Blizzard of Ozz« je bil poln odličnih skladb. Ob prej omenjeni Crazy Train, je tu potentna I Don’t Know, ki v srži adrenalinske naglice odpre album, pa srce parajoča balada Goodbye to Romance, ki pripoveduje o Ozzyjevem slovesu od Black Sabbath in pa famozna študija o slavnem okultistu Aliesterju Crowleyu v skladbi Mr. Crowley. V slednji je srhljivi intro na klaviaturah prispeval Rainbow in kasnejši Deep Purple klaviaturist Don Airey, ki je odigral klaviature tudi na skladbi Revelation (Mother Earth). Album je izšel 20. 9. 1980, kar je skoraj natanko deset let po tem, ko so Black Sabbath izdali svoj drugi studijski album “Paranoid” (Poseben prispevek ob 50. obletnici izida tega albuma se nahaja TUKAJ). Album, ki je izšel pri Ardenovi založbi Jet Records, je bil v ZDA izdan z nekaj mesečnim zamikom. Na lestvici najbolje prodajanih albumov se je uvrstil med najboljših deset, temu pa je sledila razprodana turneja, kar je potrdilo, da je bil Ozzyjev strah o tem, da je odpisan, povsem odvečen.

Pa vendar. Na predvečer turneje, je Sharon Arden v vlogi menedžerke skupine, postala nezadovoljna s tem kar je videla na eni izmed vaj skupine. Sharon pravi: »Nisem bila odgovorna za to, da sta prišla v skupino Kerslake in Daisley. Ni mi bilo všeč kar sem videla. Nikakor ne v smislu, da ne bi bila dobra glasbenika, vendar pa vizualno nikakor nista sodila poleg.« Kot je Sharon vse skupaj doumela, sta bila oba – Kerslake, ki jih je takrat štel 33 in Daisley, ki je bil dve leti mlajši od Ozzyja – se pravi 30, prestara in obenem preveč starokopitna. Daisley se spominja, da sta ga med turnejo Ozzy in Sharon vseskozi nagovarjala, da naj se znebijo Kerslakea ter dodaja, da sta imela že pripravljeno zamenjavo zanj. To naj bi bil bobnar doma iz Mississipija Tommy Aldridge, ki je igral za Black Oak Arkansas. »Na to nisem nikoli pristal. Tommy je odličen bobnar, vendar pa je Lee perfekten za to skupino«, je povedal Daisley. Po zadnjem koncertu skupine 30. 10. 1980 v britanskem Brightonu se je na povabilo Sharon, pojavil na večerji tudi Tommy Aldridge. Lee Kerslake  je kasneje povedal, da bi lahko že takrat takoj sam razvozlal, kar se je pripravljalo.

V ozadju vsega tega se je odvijala tudi ljubezenska afera med Ozzyjem in Sharon, kar je kasneje pripeljalo do sesutja pevčevega zakona. Romantika je vzplamtela avgusta 1980 in medtem, ko Ozzyjeva takratna žena Thelma ni imela niti najmanjšega pojma kaj se dogaja, je bila ta afera nekaj povsem normalnega znotraj Ozzyjevega kroga ‘insajderjev’. Daisley pravi: »Ozzy je šel v tem času skozi osebni tornado. Zapletel se je s Sharon, potem pa se hkrati vračal domov pred svojo ženo v Stafford.«

Skupina je še pred novim letom 1981 v studiu Jumbo, na severu Londona, napisala material za novi album. Ozzy pri tem ni bil vseskozi prisoten, saj je v tem času večkrat obiskoval Thelmo z otrokoma. Skupina se je na to, da ustvarja brez Ozzyja, že dodobra navadila in to ji ni povzročalo bistvenih preglavic.

Leto 1981 je postalo za Ozzyja in kompanijo še bolj razburljivo. Sledile so številne zakulisne igrice in podtikanja laži, saj se je Sharon želela znebiti Kerslakea in Daisleya, izid albuma »Diary of a Madmen«, pa nova turneja in tragična smrt Randyja Rhoadsa vsega štiri mesece po izidu drugega studijskega albuma. O vsem tem bomo razpredali, prihodnje leto, ko bo tudi »Diary of a Madman« dosegel svojega Abrahama. 

Ostale zanimivosti. Skupina je poslala skladbo Goodbye To Romance založbi z namenom, da jo ta izda kot single. Vendar je založba skladbo zavrnila in naložila skupini, da napiše novo. Rhoads, Kerslake in Daisley so v družbi mrtvo pijanega Ozzyja, ki je zleknjen ob vznožje bobnarskega podesta seanso prespal – vokale je markiral Kerslake, hitro napisali skladbo You Said It All, ki pa nikdar ni bila posneta. Se pa pojavlja na Ozzyjevem koncertnem »Mr. Crowley Live« EP-ju, ki je izšel še istega leta. Zadnja skladba, ki je bila napisala za album, je bila No Bone Movies, po katero se je kot soavtor, vpisal tudi Lee Kerslake. Ko je prispel v skupino, so bile vse ostale skladbe za album že napisane.

Album je pristal na sedmem mestu domače britanske lestvice najbolje prodajanih albumov. V ZDA, kjer je album izšel 27. 3. 1981, je na Billboardovi lestvici prilezel do 21. mesta. Septembra 1980 je izšel prvi single za skladbo Crazy Train, ki se je doma odrezal nekoliko slabše in zasedel 49. mesto lestvice singlov, bolje pa mu je šlo v ZDA, kjer se je usidral na devetem mestu. Temu je, v novembru istega leta, sledil še single Mr Crowley. »Blizzard of Ozz« je postal do tega dne v ZDA kar petkrat platinast, tam se je namreč prodal v več kot šestih milijonih kopijah. V Kanadi je s preko 100.000 prodanimi kopijami dosegel platinast status, doma v Veliki Britaniji pa s 60.000 prodanimi kopijami, srebrnega.

Naslovnici “Cryzy Train” in “Mr. Crowley” singlov

Leta 2002 se je pojavil na tržišču ponatis albuma s ponovno odigranimi bas linijami in bobni, prav tako pa so bile dodane nove spremljevalne vokalne harmonije. Za to sta poskrbela član takratne Ozzyjeve postave bobnar Mike Bordin (Faith No More) in basist Robert Trujillo (kasneje Metallica). Spremljevalne vokale sta prispevala Mark Lennon in John Shanks. Glede na razpoložljive vire, se Sharon in Ozzy tudi do današnjega dne nista zedinila o tem, čigava je bila ideja za to potezo. Sharon pravi, da Ozzyjeva, on trdi obratno. Kerslake in Daisley sta zaradi neizplačanih avtorskih pravic že leta 1986 tožila Ozzyja. Od tod takšna odločitev, da se ju na ponatisu povsem izbriše iz albuma. Leta 2003 je sodišče ovrglo njuno tožbo, saj si je Ozzy premislil in zaželel ponatisa albuma v originalnem formatu. Ponatis albuma iz leta 2002 je pri oboževalcih naletel na izrazito sovražen odziv. 

Ozzy in založba CBS Records sta se leta 1985 soočila s tožbo, ki so jo vložili starši Johna McColluma. Fant je storil samomor med poslušanjem albuma “Blizzard Of Ozz”, na to pa naj bi ga napeljala linija v verzu skladbe Suicide Solution ki gre takole: »Why try? Get the gun and shoot!« Oba, Ozzy in Bob Daisley, sta razložila, da to dejansko pomeni: »Get the flaps out«, kar bi slovenjeno pomenilo:  »Razpri zakrilca«. »Flaps« velja v angleščini za vulgarizem in označuje žensko vagino. Zadevo je sodišče ovrglo, saj je bilo premalo bremenilnih dokazov.

Avtor: Aleš Podbrežnik


2 Comments
  1. Matija says

    Hvala za tale prispevek. Je pa na plošči še ena majhna skrivnost, ki, kolikor mi je znano, nikoli ni bila povsem pojasnjena. Gre za intro v Mr.Crowley, ki ga tudi omenjaš. Avtorstvo tega intra namreč ni znano – intro je namreč preveč, da bi lahko šlo za naključje, podoben instrumentalu Angel Theme s prvenca enega najbolj po krivici spregledanih bandov – Angel. Glede na to, da je le-ta izšel leta 1975, je očitno, da je motiv nekako priromal do Ozzyja. Bob Daisley je menda omenil, da so motiv dobili od nekega klaviaturista, ki je prišel na avdicijo. A imena ni omenil. Prav tako mi ni znano, da bi se kdaj na to temo oglasil kateri izmed članov Angel, denimo Greg Giuffria.

    Pravzaprav sem presenečen, da je o tem tako malo govora in tako malo informacij najti na spletu. Najbrž to govori o spregledanoti Angel.

  2. Poba says

    Super super. Hvala za ta komentar Matija. Različni viri navajajo različno,. Eni, kot da je reč odigral Airey, spet drugi, pa se sklicujejo previdno “po navedbah drugih virov” naj bi klaviature odigral Airey… tako da tale komentar gotovo oriše širšo sliko vsega. Sta si pa motiva res zelo podobna. Angel so bili super bend, zadnja njihovega plata – mislim da je izšla v lanski jeseni, je vrhunska 😀

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki