50 let Black Sabbath albuma “Paranoid”

0 137

Leto 1970 je bilo za Black Sabbath naravnost prebojno. V pravem pomenu besede. V februarju tega leta so izdali svoj studijski prvenec »Black Sabbath« (RockLine recenzija), do konca leta pa so imeli v žepu že dva studijska albuma. 18. 9. 1970 je namreč izšel drugi studijski album »Paranoid«. Ozzy Osbourne, Tony Iommi, Gezeer Butler in Bill Ward so z njim nevede obrnili na glavo takratno mitologijo rocka in rolla, ko so rožljali in demonizirali po koncertnih odrih ter z mašami posvečenim novi rock’n’roll religiji polagoma osvajali mesta Velike Britanije, pa tudi mesta preostale evropske celine.

»Paranoid« je bil posnet v šestih junijskih dneh, točneje med 16. 6. in 21. 6. 1970 v Londonu. V dveh studiih: Regent Sound in Island. S skupino je pri snemanju albuma sodeloval legendarni producent Rodger Bain.

»Paranoid«, ki je to postal zadnji hip, saj je bilo sprva sklenjeno, da se album imenuje »War Pigs«, vsebuje nekatere najbolj priljubljene skladbe celotne Black Sabbath kariere. Skladbe, ki so skozi dolgoživo kariero postale in ostale nerjaveči del najbolj oboževanega glasbenega železja skupine: Electric Funeral, War Pigs, Iron Man, Fairies Wear Boots, Planet Caravan in seveda, naslovna skladba albuma.

RockLine recenzijo albuma “Paranoid”, ki jo je prispeval Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik, lahko preberete TUKAJ!

Fantom se niti sanjalo ni, da so s svojo prvo evropsko turnejo vzbudili kar veliko zanimanja med publiko in ko so prišli junija istega leta v studio, so po besedah Geezerja, še vedno bili v stanju, da se morajo boriti s celim svetom za preživetje in obstoj. Ne glede na to, da so kritiki v recenzijah pretežno razcefrali prvenec, je lojalna baza skupine na tleh ZDA prav tako rasla. Časa Black Sabbath torej le niso vrgli stran.

Geezer Butler se spominja, da jim člani družin nikakor niso verjeli, da bo kdaj kaj iz birminghamske četverice. Prav tako so se norčevali iz kvarteta številni bližnji prijatelji, vselej ko so fantje namignili, da upajo na uspeh. Glede na to, da je bil album »Black Sabbath« posnet v enem samem dnevu, je bilo snemanje albuma »Paranoid« v šestih dneh, za Black Sabbath pravi luksuz.

Bend je nekaj skladb napisal že med svojo prvo turnejo, jih tako izvajal in preizkusil na odrih in tako prišel v studio dobro pripravljen ter uigran. Dlje časa se je zadrževal tudi v Zürichu, kjer je nastopal v enem izmed tamkajšnjih zakotnih klubov za vsega nekaj obiskovalcev, pa tudi enega čudaka, kot ga je opisal Iommi, ki je prišel vsak večer povsem do odra, vihtel roke v zrak, medtem ko mu je iz žepov frčal drobiž. Iommi je povedal, da je bilo tisto prizorišče od boga pozabljeno in mrtvo kot žebelj v vratih, vendar pa da jim je čas, ki so ga tam preživeli koristil, saj so prav tam napisali nekaj materiala, med drugim tudi skladbo »War Pigs«. Butler pravi: »Prišli smo v studio in odigrali skladbe, kot da bi šlo za koncert. Pojma nismo imeli o tem, kako potekajo stvari v studiih. Vse na albumu zveni zelo preprosto, pa vendar je težko posneti skupino v živo v studiu in pri tem zajeti tisto pravo vibracijo. Mnogim producentom to ni uspevalo, Rodger Bain pa je bil v tem izurjen. Predstavil nam je nekaj predlogov, kaj naj storimo in uspeli smo.«

Black Sabbath 1970 (od leve proti desni): Geezer Butler, Tony Iommi, Bill Ward, Ozzy Osbourne (založba: BMG)

Med predlogi, ki so izstopali, je bil tisti famozni, da skupina napiše še eno skladbo, saj ima premalo materiala za album. Ko so Black Sabbath posneli vseh sedem pesmi za album, je na koncu na istem prizorišču napisala še naslovno skladbo albuma. In jo takoj tudi posnela.

Iommi pravi: Producent je dejal, da nimamo dovolj materiala za album. Da potrebujemo dodatne tri minute. Tako je nastal komad Paranoid. Bilo je mimogrede. Medtem, ko so bili ostali v kantini na grižljaju, se je meni porodila ideja za to frazo.

Ko je Rodger Bain slišal to skladbo, je bil takoj v preži: »To deluje v redu. Kaj je to? Dobil sem negotov odgovor v smislu: »Samo zafrkavamo se malo.« in rekel sem: »Prav, vendar je to zelo dobro. Posnemimo to!«

Bill Ward pravi, da je bila ura približno pol dveh popoldan, ko je Tony prišel z idejo za glavno frazo, Ob drugi uri je skupina že posnela skladbo. Takšno, kot jo poznamo z albuma.

Ozzy Osbourne je v zvezi s Paranoid povedal sledeče: »Ko sem odhajal domov k tedanji ženi, sem ji povedal tole: »Mislim, da smo posneli single«, ona pa je odvrnila: »Saj ja ne snemate singlov.« Odvrnil sem: »Vem, vendar pa me ta skladba že ves čas, odkar sem se usedel na vlak, da me odpelje domov, spravlja ob pamet.«

Geezer Bultler se spominja, kako sta se z Ozzyjem uprla izvajanju te skladbe, ko sta prvič zaslišala Iommijevo fraziranje: »Bilo je povsem na koncu snemanja albuma. Premalo materiala smo imeli. Tony si je domislil rifa, vendar pa sva z Ozzyjem menila, da je ta odločno preveč podoben Led Zeppelin komadu Communication Breakdown. Led Zeppelin so nam bili vedno všeč. Ko smo posedali skupaj v krogu in kadili travo, smo zelo radi poslušali njihov prvi album. In ko je Iommi prišel s tem rifom, sva z Ozzyjem podobnost z Led Zeppelin takoj zaznala in bila proti temu, da se ta skladba posname. Pravzaprav sva imela kar tehten argument nasprotovanja. Uganite kdo se je motil? To, da je ta skladba kasneje postala za nas tako velik hit in to, da je med vsemi našimi skladbami postala verjetno celo najbolj znana Black Sabbath skladba vseh časov, pove vse!«

Založba Vertigo, ki je videla v skladbi Paranoid seveda denar, je hitela. Tako je skladba Paranoid 17. 7. 1970 izšla kot single in se uvrstila med pet najbolje prodajanih hitov, kar je bilo zelo presenetljivo glede na naravo njene poezije, ki govori o norosti in samomoru. To je pomenilo, da so Black Sabbath postali čez noč pop zvezde, kar pa jih nikakor ni navdajalo z vzradoščenjem, prej popolnim nelagodjem. Single Paranoid je zasedel četrto mesto lestvice najbolje prodajanih hitov, ker sta mu delala bližnjo družbo Cliff Richard ter Englebert Humperdink. Iommi se spominja: »Počutili smo se kot izdajalci, v smislu da skušamo ugajati mulcem, ki gledajo oddajo »Top of the Pops«. Pojavili smo se tudi mi v tej oddaji, vendar pa to za nas nikakor ni bilo na mestu. Na koncertih se je pričelo dogajati, da nas je pričela spremljati kričava publika in v kolikor bi slišali še naše druge skladbe, bi se gotovo podelali v hlače.«

Takratni in nekdanji menedžer skupine Jim Simpson dodaja: “Black Sabbath so postajali vse bolj zanimivi. Tako sta se jim približala nekega dne Wilfred Pine in Patrick Meehan, ki sta bila zaposlena pri razvpitem Donu Ardenu, ta pa ju je napotil, naj vzpostavita kontakt s skupino. Black Sabbath so mi povedali, da imajo srečanje v londonskem baru Wimpy. Glede na to, da so bili odkriti in mi to povedali, sem menil, da jim lahko zaupam. Vendar pa sta se Pine in Meehan ločila od Ardena in njun prvi cilj je bil, da se polastita menedžiranja nad Black Sabbath. To sem izvedel šele potem, ko sem prejel pismo v katerem je bilo zapisano, da so Black Sabbath zapustili moj menedžment, Vložil sem tožbo in 14 let je moralo preteči, da sem dobil povrnjeno vse kar sem takrat izgubil.«

Pine in Meehan sta sicer ogromno denarja pokradla tudi skupini, a o tem kdaj drugič.

Naslovnici Paranoid sedeminčnega vinilnega singla: Levo se nahaja prvi (originalni) natis singla (b-stran vsebuje skladbo The Wizard). Na desni ponatis iz leta 1980, ki vsebuje na b-strani skladbo Snowblind.

Butler nadaljuje: »Za nas je bila »Paranoid« le še ena pesem, nič drugega. Potem pa so nas nekega dne poklicali iz založbe in dejali: »Paranoid« je vaša najboljša skladba albuma. Poimenujmo torej album kar »Paranoid«.«

Predlog je bil skupini seveda neljub. Že prej so se namreč Black Sabbath in založba Vertigo  pogajala med seboj glede uporabe imena na albumu. Ta album bi se moral sprva imenovati »Walpurgis Night«, vendar pa je založba željo skupine zavrnila rekoč, da deluje vse skupaj preveč v stilu »Božič za sataniste«. Zedinili pa so se pri imenu »War Pigs«. Zadnji hip se je tudi to spremenilo.

»Naslovnica za album je res grozljivo obupna in izhaja iz sporočila skladbe »War Pigs«. Vsi smo računali, da se bo album tako tudi imenoval. Potem so spremenili ime albuma v »Paranoid«, tako da ta naslovnica nima prav nobene povezavo z besedo Paranoid,« dodaja Butler.

“Na naslovnici stoji tip s ščitom in mečem, album pa se imenuje »Paranoid«. Predstavljajte si kakšnih vprašanj smo bili deležni zaradi tega? Kakšno povezavo ima naslovnica z naslovom albuma? Nikakršne. Tako je to bilo.«, dodaja Iommi.

Skupina je rasla na trdem birminghamskem kruhu in »flower power« gibanje, ki je še vedno treslo planet v tistem letu, je bila zanjo zadnja stvar, s katero bi simpatizirala. Hipijada in vse kar je bilo povezano z njo, se je skupini gnusila. Spomin na razrušene stavbe povojnega Birminghama in vso bedo, so bile še kako žive.

Black Sabbath so se na Paranoid albumu še bolj oddaljili od bluesa in še poglobili svojo pogubno pozo, zlobnikavost ter strašljivost bitja sodne ure. Fraziranje je postajalo vse težje in še bolj črno. Prav tako je skupina vzdrževala prizemljenost v pisanju besedil. Black Sabbath so v tem vzdrževali stvarnost. Album »Paranoid« nosi družbeno kritičnost. Skladba Fairies Wear Boots se nanaša na srečanje skupine s tolpo obritoglavcev, ki so nosili Dr. Martens škornje, pri čemer so jim Black Sabbath komaj ušli iz krempljev. Butler pravi: »Pisal sem o vsem, kar se je dogajalo v našem vsakdanu in kar nas je obkrožalo.« Skladba Electric Funeral nosi besedila, ki se nanašajo na hladno vojno, pri čemer dodaja Butler, da so takrat dejansko mislili, da bodo padale bombe. Le vedelo se ni, ali jih bodo prvo atomsko bombo vrgli Rusi, ali Američani. Predznak kontroverznosti je skupini prinesel verz skladbe War Pigs, zlasti verz »Satan laughing spreads his wings«, pri čemer pravi Geezer, da pri izbiri besede »Satan« ne gre za hudiča, pač pa prispodobo vojne. Prav tako besedilo o zbiranju generalov, po vzoru zbiranja čarovnic, ne apelira na vlade držav, ali politike, pač pa je preprosto analogija za zlo. Potem pa so vse skupaj obrnili na glavo drugi in razglasili skupino za satanistično, kar seveda Black Sabbath niso nikdar bili.

Album »Paranoid« je izšel 18. 9. 1970. V ZDA je na lestvici najbolje prodajanih plošč dosegel 23. mesto, v Veliki Britaniji se je bolje odrezal in dosegel 8. mesto. A je trajalo še lep čas, vse do 7. 5. 1971, da je dosegel zlati status v ZDA. Album je potreboval dodatnih 15. let da je postal platinast. Do leta 1995 je postal štirikrat platinast.

Black Sabbath 1970 – promocijska fotografija vzeta iz notranjosti ovitka albuma “Paranoid”

Album »Paranoid« je utrdil skupini status in razširil njeno ime na obeh straneh atlantskega oceana. 30. 10. 1970 so se Black Sabbath odpravili na svojo prvo ameriško turnejo. Prvi koncert so odigrali v New Jerseyu (Glassboro College). Geezer Butler se spominja: »V ZDA so pred nami že prodrli Led Zeppelin in tako že odplri malo vrata tudi za nas. Vendar pa smo bili presenečeni, saj je bilo očitno, da tam res niso videli še nikdar česa takšnega kot Black Sabbath. Preprosto se jim je zmešalo.«

Tony Iommi dodaja: »S seboj smo vzeli glavno ozvočenje, vendar pa zvočnike nismo uporabljali zabojev in ko so prispeli z ostalo letalsko prtljago v ZDA, je bila polovica zvočnikov uničena. To je bila polomija. Potem je naš tonski tehnik priključil naše ozvočenje na vir elektrike in ker imajo v ZDA drugačno napajanje, je vse razneslo.«

Rick Green, promotor takratne turneje dodaja: »Vrgli so ven elektriko in to ne le v telovadnici, pač pa v celotni hiši, kjer so bili nastanjeni. Prtav tako je ostala brez elektrike soseska in celo cestna razsvetljava. Ozzy Osbourne je bil takrat star vsega 20 let. Postavil se je v enega izmed kotov telovadnice in se pričel cmeriti: »Sovražim Ameriko in hočem domov.«

Ni bilo vse tako črno, čeprav se črnina briljantno veže na ime in pozo skupine. Toony Iommi nadaljuje: »Potem smo zaigrali v newyorškem prizorišču Fillmore East in bilo je fantastično. Odprli smo večer pred The Faces in se super odrezali. Ženske tam so delovale precej bolj odprto, kot pri nas doma. Ničesar nismo vedeli o ‘grupikah’. Tam so se nam o tem odprle oči.«

Še preden so Black Sabbath pristali na tleh ZDA, se je album »Paranoid« tam že prodal v več tisoč – kaj tisoč, več deset tisočih izvodih in publika jih je tako že dobro poznala. »Paranoid« je Black Sabbath prinesel status svetovno uveljavljene skupine in ostaja do današnjega dne zelo verjetno tudi najbolj priljubljen Black Sabbath album.

Na začetku sedemdesetih, so Black Sabbath z albumom »Paranoid« dejansko zveneli, kot nič drugega na planetu. Ko se ozreš po karizmi masivne rifovske blaznosti ultimativnih klasik: Iron Man, Electric Funeral in Hand Of Doom, ti postane v hipu jasno, kako je deloval skrajno uničujoč zvok za leto 1970. Vse kasnejše skupine in pripadnice žanra doom metal, so se učile pri Black Sabbath in vsaka fraza je navdahnjena nad Black Sabbath sedemdesetih. Predvsem pa je godila zvočna masivnost, ki jo je razvijala skupina, ob povsem preprostih glasbenih potezah. Neposredno, stvarno, prizemljeno, brez slehernega kiča in s tulečim brnenjem demonske hrupnosti. Celo Mikael Akereldt (Opeth) je nekoč priznal: »Ko sem slišal prvič grozljivi glas na začetku skladbe Iron Man, sem se skoraj podelal v hlače!« Dejansko. Eden temeljnih albumov, ki so dali heavy metal.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Poseben prispevek ob 50. obletnici albuma Black Sabbath lahko preberete TUKAJ!


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki