Spominjamo se: 50 let od izida prvenca skupine Black Sabbath

0 317

Letos mineva natanko 50 let od izida prvenca legendarnih angleških pionirjev heavy metala Black Sabbath. Njihov istoimenski prvenec je izšel na več kot pomenljiv datum: petek, 13. februarja 1970. Omenjeni datum je bil več kot ustrezen izbor za skupino, ki je bila za vselej zaznamovana s temačnimi in strašljivimi skladbami, besedili ter ikonografijo. Ob izidu je Black Sabbath prvenec naletel na večinsko neodobravanje in nerazumevanje tedanjih kritikov in miniti je moralo vrsto let, da si je priboril ustrezno spoštovanje in veljavo kot eden izmed najbolj pomembnih dosežkov v težkometalski glasbi. Dandanes ga številni kritiki označujejo celo za prvi (pravi) heavy metal album v zgodovini, čeprav člani Black Sabbath, ki so do tedaj eksperimentirali s težko obliko blues rocka, ob njegovem izidu sploh še niso vedeli, da so z njim izumili nek nov glasbeni žanr.

Originalna in najbolj priljubljena Black Sabbath postava. Od leve proti desni: Bill Ward, Tony Iommi, Ozzy Osbourne in Geezer Butler

Po lastnih besedah so tedaj preprosto želeli igrati glasbo, ki bi ljudi plašila podobno kot grozljivke na velikih in malih ekranih. Legenda je bila rojena, čeprav še zdaleč niso bili prva rockovska skupina, ki ji je zasmrdela tedanja hipijevska scena s konca šestdesetih in so namesto ‘sejanja rožic’ raje odprli okno v svet okultizma, mračnih sil in (post)apokalipse. Pri tem so jih nekoliko prehiteli (post)apokaliptično razpoloženi angleški progresivni rockerji King Crimson in Van der Graaf Generator, medtem ko so se kitarskimi rifi, kateri so že močno spominjali na kasnejšo definicijo metalskih rifov, poigravali že ameriški psihadeliki Iron Butterfly in Blue Cheer. Skupina Black Widow, s katero so tedanji mediji pogostokrat mešali Black Sabbath preden so ti postali svetovno ime, je svoj prvenec izdala sicer dva meseca kasneje od četverice iz Birminghama, vendar so že prej razburjali s koncertnimi nastopi, ki so bili polni okultizma in paganizma. Kljub temu je naslov ‘ustanovne’ skupine heavy meala pripadel Black Sabbath in to povsem upravičeno.

Naslovnica Black Sabbath prvenca s skrivnostno žensko v črnem (edino kar je o njej znanega je to, da je bila fotomodel in da ji je bilo ime Louise), ki stoji pred znanim vodnim mlinom Mapledurham Watermill

Zgodba o začetkih Black Sabbath in rojstvu njihovega studijskega prvenca sega v leto 1968, ko sta stara pajdaša, kitarski inovator Tony Iommi in bobnar Bill Ward, po razpadu njune prejšnje skupine Mythology, skupaj s pevcem Johno Michaelom ‘Ozzyem’ Osbourneom in basistom Terencom ‘Geezerjem’ Butlerjem, nekdanjima članoma skupine Rare Breed, ustanovila bluesrockovsko skupino Polka Tulk Blues Band.

V času, ko so skrajšali ime v Polka Tulk sta jim družbo delala slide kitarist Jimmy Phillips in saksofonist Alan Clarke. Slednja sta odpadla takoj, ko je preostala četverica sprejela odločitev, da ne želijo postati progrockovski band, niti folkrockovska zasedba, temveč želijo nadgraditi tršo obliko blues rocka. V tem času so se Polka Tulk preimenovali v Earth, kljub temu, da je Ozzy po lastnih besedah sovražil to poimenovanje.

Mythology leta 1968 (Tony Iommi in Bill Ward se nahajata v zgornjem kotu desno)
Člani Polka Tulk z barvnimi ruticami značilnimi za psihadelično ero
Člani Earth malo pred tem preden so se preimenovali v Black Sabbath

Konec leta 1968 se je Iommi za kratek čas poslovil od Earth ter se pridružil progrockovskim legendam Jethro Tull, kateri so ravno tedaj iskali novega kitarista. Čeprav je bil njihov član samo kratek čas, se je pojavil na televizijski prireditvi The Rolling Stones Rock and Roll Circus. Iommi je zapustil Jethro Tull zato, ker mu ni dišala njihova slogovna usmeritev ter, ker ni želel igrati v kolektivu s ‘kultom osebnosti’, katerega je v tem primeru poosebljal Ian Anderson, temveč v bolj demokratično organiziranem bandu. Vseeno je po lastnih besedah v kratkem obdobju z Jethro Tull odnesel pomembno lekcijo iz glasbenega profesionalizma kar mu je pozneje prišlo še kako prav.

Redka fotografija skupine Jethro Tull (od leve proti desni: Glenn Cornick, Clive Bunker in Ian Anderson) s Tonyem Iommijem na kitari

Kmalu po Iommijevi vrnitvi so člani Earth v začetku leta 1969 ugotovili, da že obstaja band s tem imenom zato so začeli iskati novo ime. Geezer Butler je nekega dne pohajkoval pred kino dvorano, kjer so predvajali grozljivko ‘Black Sabbath’ (v prevodu: ‘Črni sabat’) z Borisom Karloffom v glavni vlogi. Po lastnih besedah je bil presenečen nad tem koliko ljudi je stalo pred kino dvorano samo zato, da bi si ogledalo grozljivko oziroma doživeli strah in grozo. V tem času je band že oblikoval svoj temačni zvok, kjer so Iommijevi kitarski rifi narekovali povsem specifičen, temačen in kotaleč se tempo, katerega je dopolnjeval Ozzyev specifični, strašljivo obarvani pevski slog. Tudi presotalim članom se je zdelo ime Black Sabbath odlična izbira za njihov glasbeni slog. V tem času je tudi padla odločitev, da bodo s svojo glasbo poskušali strašiti poslušalce.

Reklamni plakat za film “Black Sabbath”

Njihov prvi single »Evil Woman«, priredba skupine Crow, je januarja 1970 izšel pri manjši založbi Fontana Records, podružnici založbe Phillips Records, in ni doživel kakšnega omembe vrednega uspeha. Istoimenski prvenec je mesec kasneje izšel pri Phillipsovi na novo ustanovljeni progrockovsko usmerjeni založbi Vertigo Records.

Prvi Black Sabbath single “Evil Woman”

Naslovna in obenem otvoritvena skladba, se pravi »Black Sabbath«, je do dandanes ostala ena izmed njihovih najbolj prepoznavnih del in obenem skladba, katero je Rob Halford, pevec težkometalskih ikon Judas Priest, ob neki priložnosti označil za ‘najbolj zlobno skladbo, katero je kdaj slišal’. Njen otvoritveni rif naj bi bil navdahnjen po »Mars – The Bringer of War«, klasiki skladatelja Gustava Holsta, katero so med letoma 1969 in 1970 v kar se da strašljivih inkarnacijah ‘obdelovali’ tudi legendarni progresivci King Crimson.

Tudi zgodba o njenem nastanku je v metalskih krogih že zdavnaj legendarna in je za vedno zaznamovala bodoči Black Sabbath glasbeni in besedilni ustroj. Besedilo »Black Sabbath« govori o Geezerjevem strašljivem ‘obiskovalcu’. Basist, ki je bil tudi odgovoren za pisanje Black Sabbath besedil, medtem ko je Iommi skrbel za izgradnjo ključnih glasbenih motivov, je bil tedaj obseden z okultistično literaturo. Neke noči je na koncu svoje postelje zagledal zloveščo črno figuro. Ob tem doživetju se je tako prestrašil, da se je že naslednji dan nehal ukvarjati z okultizmom in je vso tovrstno literaturo pometal stran. Vseeno pa je okultizem, poleg opisovanja norosti, vojnih strahot, apokaliptičnih vizij in temne plati človeške narave, za vselej zaznamoval njegovo pisanje Black Sabath besedil.

Zlovešča in skrivnostna naslovnica Black Sabbath prvenca je bila vsaj delno navdahnjena po Butlerjevi srhljivi izkušnji s podobo v črnem. Notranji ovitek za evropski trg je, v nasprotju z voljo članov skupine, vseboval narobe obrnjen križ, kar jim je prineslo dodatno, tudi nezaželeno publiciteto, predvsem med raznimi čudaki, ki so začeli prihajati na njihove koncerte, ter znotraj raznih satanističnih kultov.

Naslednje delo na albumu, »The Wizard«, precej bolj šegavo in vedro razpoložen dosežek s poudarkom na Ozzyevih orglicah, je bil posvečen čarovniku Gandalfu, katerega dobro poznajo vsi ljubitelji literarne zapuščine angleškega pisatelja J.R.R Tolkiena. Dobrodušni čarovnik iz fantazijskih literarnih (in kasneje filmskih) klasik Hobit in Gospodar prstanov ter drugi liki iz Tolkienovih del so konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih sicer pomembno zaznamovali besedila številnih drugih rockovskih skupin kot so Pink Floyd, Led Zeppelin, Uriah Heep, Camel, Barclay James Harvest, če se našteje le nekatere.

Sivi (in kasneje beli) čarovnik Gandalf kot se je večini tistih, ki niso poznali Tolkienovih knjig najbolj vtisnil v spomin zaradi filmov Hobit in Gospodar prstanov v režiji Petra Jacksona

»N.I.B«, ki je bila pod močnim slogovnim vplivom skupine Cream in je poleg naslovne klasike nedvomno najbolj prepoznavna skladba na albumu, v nasprotju s popularnim prepričanjem ne predstavlja kratic za »Nativity in Black«, temveč gre po Ozzyevih besedah za okrajšavo s katero je na duhovit način poimenoval kozjo bradico bobnarja Billa Warda. Njeno besedilo govori o Luciferju vendar s hudičeve perspektive. Po Geezerjevih besedah gre za zgodbo o tem kako se hudič zaljubi v človeško žensko zaradi česar iz inkarnacije zla postane inkarnacija dobrega.

Bobnar Bill Ward in stil njegove brade sta bila ‘zaslužna’ za poimenovanje klasike “N.I.B.”. Ward, ki je kasneje Black Sabbath večkrat zapustil in se vrnil, je bil ves čas Ozzyev najboljši (ne samo pivski) prijatelj, čeprav mu je nepredvidljivi pevec velikokrat nagajal in mu enkrat celo zažgal brado.

Besedilo za skladbo »Behind the Wall of Sleep« je bilo navdahnjeno s krajšo, srhljivo zgodbo še enega literarnega velikana, ameriškega mojstra groze in temačnosti  H.P. Lovecrafta, ki se je imenovala »Beyond the Wall of Sleep«.

Naslovnica zgodbe, ki je navdahnila besedilo skladbe “Behind the Wall of Sleep”. H.P. Lovecraft je s svojimi deli in specifično, srhljivo mitologijo vplival tudi na besedila številnih kasnejših metalskih skupin. Danes je kultni pisatelj s strani sodobnih, samooklicanih družbeno-pravičniških bojevnikov in varuhov politične korektnosti, predvsem v popularnih medijih, na slabem glasu, saj mu, podobno kot Tolkienu, očitajo rasizem

»Evil Woman«, že omenjena priredba skupine »Crow«, je bila posneta šele po zahtevi tedanjega Black Sabbath menedžerja Jima Simpsona, da naj posnamejo nekaj komercialnega in primernega za njihov prvi single. Na B-strani omenjenega singla se je nahajala skladba »Wicked World«, ki je v studijski obliki dolgo časa veljala za rariteto. Več desetletij pozneje je vendarle izšla na ponovnih, CD izdajah Black Sabbath prvenca.

Album je vseboval še eno priredbo in sicer skladbo »Warning«, ki v originalni verziji pripada bluesrockovski zasedbi The Aynsley Dunbar Retailation pod vodstvom kultnega bobnarja Aynsleya Dunbarja (ex-John Mayall, Frank Zappa, Jeff Beck, Journey, Jefferson Starship, Ian Hunter, David Bowie, Whitesnake, Michael Schenker, UFO in številni drugi).

Takole je bila videti skandinavska verzija singla “Evil Woman” na kateri se nahaja slika članov Black Sabbath še iz njihovega Earth obdobja

Black Sabbath prvenec je že zdavnaj dosegel kultni status, čeprav ga je po pomembnosti in vplivnosti na razvoj heavy metal scene prehitel njegov bolj razvpiti naslednik »Paranoid«, ki je izšel 18. septembra 1970. Naslovna klasika ter »N.I.B.« sta vse do uradnega razpada legendarne skupine leta 2017 vztrajali med rednimi koncertnimi izvedbami, tudi tedaj, ko so Tonyu na odru delali družbo popolnoma drugi glasbeniki kot Ozzy, Geezer in Bill.

Več informacij o tem prelomnem albumu v zgodovini heavy metala se nahaja TUKAJ.

Black Sabbath kot se jih bo večina ljubiteljev dobre glasbe spominjala še dolgo po njihovem poslednjem nastopu in razpadu leta 2017

Avtor članka: Peter Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki