Kraj: Ljubljana (Slovenija), VPK Mediapark
Datum koncerta: 11.11.2005
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 4.000,00SIT
Ura 20:00, smo v dvorani, zunaj je megleno in brrrrr,…. Hitro po pivo, da se zlijemo v rockerski ambient. Ha, ha! Saj je skoraj prazna dvorana. 20:15 pridrvijo na oder Izolani Heat. Kaj dobiš če križaš Stevena Tylerja z Fabiom Lionejem (Rhapsody)? Zlatka Zahoviča “glavom i bradom”. Eh no, ne čisto, pač pa pevca Heat! Fantje pristne hard rockerske šole so nas lepo ogrevali do 21:00. Prisotne so podžigali z izvedbo klasik, ki niso nastale izpod njihovega peresa, a vidi se, da so v preigravanju doma. Odprli so svoj šov! Zelo pogumno! Kar z Billyjem Idolom, nadaljevali z Nirvano, potem so se prikradli v set listo tudi Thin Lizzy ter Guns’n Roses, koncert so zaključili s Steppenwolf, hita ni niti treba omenjati (rojen za divjaka). Vmes so vrinili nekaj svojih štiklov, ki so izzveneli nadvse prepričljivo. Fantje znajo narediti riff, oviti komad v lepo hardrockersko šablono melodičnega sunka, ki zadeva na prvo žogo. Še posebej je navdušil kitarist z Gibson Les Paul modelom. Zvok kitare je bil pravi. Čist, udaren, topel, pravi “gibsonski”. “Mali” je zapalil z vrhunsko skinjeno solažo Slasha v komadu Sweet Child O’Mine. Heat so lepo presenečenje na sceni in lepo zapolnjujejo vrzel slovenske scene, kajti pravih hard rock in bendov AORskih prvin namreč v Sloveniji praktično ni. Pobje! Le tako naprej, nekaj je bilo kiksov, zlasti v izvedbi družnega petja, pa tudi v “čistih” melodijah se je znašel kakšen odvečen poltonček. Morda skupini ne pristoji ravno izvajanje komadov Enter Sandman (Metallica), ki so ga tudi odsekali v repertoarju. Sam image, uglasitev, igra, ali bolje rečeno, kemija ki jo band seva, ni rojena za izvedbo pretirano jeznih agresivnih komadov, pa čeprav so ga tehnično popolnoma pravilno odbrencljali. A za Metallica-o moraš biti hudičevo razjarjen, da njih komadi zaživijo v pravi podobi.
Gotthard! Kar do 22:00 smo čakali. Originalna člana pevec Steve Lee in kitarist Leo Leoni v družbi kitarista Freddy Schererja, bobnarja Hena Habergerja in basista Marc Lynna, opremljeni na turneji z “bonus” klavituristom, katerega imena žal nisem uspel odkriti. Zvok je bil skozi koncert odličen. Sprva se je desne kitare nekoliko neodločno slišalo, a kmalu je bilo vse okej. Gotthard so sedaj lahko rečemo legendarni švicarski hardorckerji, ki znajo premetno sestaviti komad da useka kot sam samcati gad!Torej adrenalin in gas do konca! Res, glasba našponanih jajc, kjer nisi razglašen za normalnega, če ob njenem ritmu stojiš pri miru. Bend je odprl koncert kar s prvima dvema skladbama z nove plošče “Lipservice”, ki je bila skozi koncert zelo vestno zastopana s samimi odlično izbranimi štikli. Navita bas linija v družbi z bobnarskim treskanjem skozi srednji tempo je poanta žlahtne vročice, ki je zajela dvorano. Band se ni pustil motiti pred več kot pol prazno dvorano. Na veliko presenečenje je cca 50 prisotnih vzdolž ograje pod odrom norelo zelo spodobno v prvih vrstah in vseskozi nadvse zagriženo sodelovalo s skupino. Seveda nosi v prvi vrsti krivdo za to karizmatični pevec Steve Lee, ki ga krasi izredna odrska igra in izjemno oživljanje Gotthard poezije. Po igri bi resnično lahko rekel da vleče na Stevena Tylerja (Aerosmith). Steve je bil odlično razpoložen in priča smo bili zares vrhunskemu petju skozi celoten koncert. Tako ali drugače so se Gotthard izkazali kot izjemno kompakten in skrajno uigran bend, saj ni bilo zaslutit,i da bi odločnost in samozavest vsaj za sam samcati trenutek popustila. Skupina je v repertoar vrinila dve zanimivi priredbi, ki sta bili v zgodovini čuda imenovanega rock že nekoč predelani. Prvav je Hush (Little Richard), s katero so se poigravali že Deep Purple, druga pa Mighty Quinn (Bob Dylan), s katero so zaključili regularni del konvcerta in s katero so se poigravali tudi že legendarni Manfred Mann’s Earth Band.
Repertoar je bil raznolik in Gotthard so zajeli z njim celotno svojo diskografijo. Kot že rečeno, je publika (kolikor nas je pač bilo) bila skozi koncert izredno živahna, saj nas je s svojo neumorno igro nase resnično povlekel Steve. Bend je bil še posebej razvnet ob zaključku, saj jim je nekje v drugi polovici nastopa prišel na oder roadie sporočit nvico o izidu tekme med Švico in Turčijo, ki se je ravno odvijala med njihovim koncertom v Ljubljani. Švicaje ugnala Turke z 2:0, in Gotthard se je še dodatno strgalo na odru. Skratka, odlična zabava, odličen nastop (kompakten, odločen), brezhiben zvok, eksplozivnost in zvrhana mera melodike združena v prelepih kontrastih. Vse to je predpogoj za pravo rockersko veselico, ki so jo Gotthard uprizorili tega večera, v žal skoraj prazni VPK dvorani. Stal sem namreč v parterju in sicer v drugi ter hkrati zadnji vrsti. Očitno so Slovenci za vselej pozabili kaj je “rock” in se pač danes raje rolajo v drugih sferah.
Setlista
1. All We Are
2. Dream On
3. Hush
4. I’ve Seen An Angel Cry
5. Top Of The World
6. I Wonder
7. Said And Done
8. One Life, One Soul
9. Let It Be
10. Sister Moon
11. The Other Side Of Me
12. Fist In Your Face
13. Firedance
14. Stay For The Night
15. Human Zoo
16. Mountain Mama
17. Mighty Quinn
—dodatek—
18. In The Name
19. Heaven
20. Lift U Up
21. Anytime, Anywhere
Galerija slik
