Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Zagreb / Tvornica Kulture / Hrvaška
Datum koncerta: 13.11.2005
Število obiskovalcev: 1400
Cena karte: 230,00 HRK
Ste kdaj doživeli občutek kako je kadar prešerno in evforično pridrviš na koncert, potem pa te prime čvrsta redarjeva roka: “Hej ti! Kuda češ?!?!” “Po kartu.” “Nema više karata, ajde ljudi, tko ima kartu neka prođe!” Jebela cesta, se spogledava s frendom. Kaj pa zdaj? Čukala sva zunaj pred Tvornico in cedila sline ob pogledih na neskončno množico, ki se je vila skozi vrata, seveda s kartami v rokah. No nekaj nesrečnikov je poleg naju prav tako ostalo zunaj. Eric Sardinas je že davno prenehel igrati, midva pa sva zunaj zmrzovala in kar upala na čudež. 22:20 se odpro vrata vhoda za tiste s press akreditacijami. “Ljudi! Pronašli smo još nekoliko karata!” Pozor “najdli so”, najdli so karte, kot da bi nekje ležalo na tleh še nekaj kart in jih je slučajno nekdo našel. Te karte so bile karte viška, ker pač vseh “novinarskih bogov”, ki so bili povabljeni s press akreditacijami ni bilo na prizorišče. No zdej pa si poglej ta paradox. Novinar dobi karto zastonj, niti ne pride na koncert. Midva, goreča fanatika iz Ljubljane, pa brez kart…
Kakorkoli imela sva srečo in pač kupila karte “viška”. Ujela sva ravno prvi komad S.Vaia. V dvorano praktično nisi več mogel, tako nabito polna je bila. Vroče kot v kotlu! Torej glede na videno v Ljubljani lahko rečem le eno. Koncert S.Vaia v Zagrebu je bil vsaj za cel nivo višji. Tako po zvoku, tako po performansu. Res je da je skupina snemala DVD in so se zato vsi maksimalno trudili. Drugo je da je bil koncert skoraj dva meseca po tistem Ljubljanskem in kemija med člani skupine se je še ojačala, bend je postal še bolj uigran, še boljsamozavesten in odločnejši.
Vesoljec, ikonoklast ,otrok četrte dimenzije, kitarsko utelešenje božanstva, no kaj bi sploh še nalagal. Steve Vai. Zvok skozi koncert je bil precizen kot že dolgo ne pomnim na kakšnem koncertu. Perfektno ravnovesje. Steve v središču vseskozi, v značilnih pozah, določenijh in nedoločenih, mož tisočerih obrazov, izvrstni odrski akter. Sproščen do nezavesti z izvrstnim smislom za humor. Nekaj točk je bilo zares enkratnih in nepozabnih. Ples šamana s kitaro! Vai je obelodanil da snemajo DVD. Folk v transu. Tvornica je pokala po šivih im med koncertom so nekaj na pol nezavestnih oseb pod roko odpeljali ven na svež luft. Vai si je privoščil ob koncu koncerta izreden trik, nekaj kar ne doživiš vsak dan. Prvi dve minuti komada For The Love Of God je odigral takoeda se je ulegel na roke avditorija, ki ga je nosil križem kražem po dvorani. Pri tem se je Vai kar dobro zvijal in pregibal tako, da so ga ljudje komaj lovili, da ni treščil ob tla. Seveda se fani niso mogli zadržati, da ne bi grabili za kitaro in se dotikali strun in magnetov njegove unikatne Ibanez kitare. Stevea sta dve gorili (roadie-ja) potegnili nazaj na oder ravno v trenutko ko se komad prelevi v glasbeno mnogo zapletenejši del. Vai je na rokah avditorija igral superiorno, brez napake.
Celotna skupina je bila za celo potenco bolj razigrana kot v Ljubljani saba dva meseca nazaj. Neverjetno kaj naredi pri tem večji oder, ki ga premore zagrebška Tvornica v primerjavi z ljubljansko VPK. Poleg Stevea je na polni črti zažigal zlasti izvenserijski basist planeta Zemlje Billy Sheehan. Karizmatičen kakor pač Billy je, si je po svoji solo točki, ki je vsebovala glavni motiv njegove pesmi The Suspense is Killing Me (iz njegove nove slolo plošče “Cosmic Troubsadur”, 2005), privoščil igranje komada Shy Boy, ki je v bistvu zapuščina skupine Talas, katere član je bil. Torej to je bila začimba prve klase koncerta, saj komad ni bil vključen na noben drug koncert turneje pred tem. Poleg tega so vsi v avditoriju, ki so si ogledali Vaia v Ljubljani dočakali tudi Freak Show Excess v živo, katerega so v Ljubjlani Vai in sodelavci izpustili iz set liste, Jamming je bil nenadjebiv. To pot je Steve pripovedoval zgodbe o Franku Zappi, ter se ponorčeval na račun Princea, medtem ko je izvabil iz kitare visok sinusoiden zvok, ki je spominajl na “babji” vokal Princea. Zappa pa je baje nekoč na komentar novinarja z leseno nogo v intervjuju češ: “Your long hair, makes you look like a woman!” odvrnil: “Your wooden leg makes you look like a table!”
Noč polna pozitivne energije, kjer so mravljinci gomazeli da je joj. Sedaj sem šele dojel za kaj vse sem bil prikrajšan v Ljubljani. Celo vokal Stevea v akustični izvedbi Rescue Me or Bury Me je izzvenel mnogo bolj resno. Edini problemček oziroma minusek je bilo opaziti pri bobnih v akustičnem setu. Prav v komadu Rescue Me Or Bury Me in Sisters, enstavno Jeremy ne zan biti sofisticiran. Komad, ki zahteva veliko mero mehkobe, da zadane v žilo tako kot se zagre, pač to ni bil. Torej. Ni vse v sili, hitrosti in atletiki na bobnih. Ne razumite napak, Jeremy je prvovrsten! Prvovrsten razgrajač, hiter, ekstremnega topovskega udarca. Ko je treba biti šokantno hiter in uničevalen, je Jeremy mož na pravem mestu.
Energija v dovarni je bila izjemna. Poleg vročenogih glasbenikov je k temu pripomogla temperamentna množica, ki je stalno glasno spodbujala glabenike na odru in jih nagrajevala z gromkimi aplavzi. Na koncu je Vaiu dobesedno zastal dih ob tem glasnem skandiranju in je praktično obnemel za kake tri minute in le strmel v množico, ki mu je vračala energijo in videlo se je, da je bil ob tem resnično ganjen, ne verjamem, da je tako rutinirano odigral vseskupaj.
Za vse ostale detajle si preberite reportažo Ljubljanskega koncerta! Torej z eno besedo! Rasfuk. Komentarji Zagrebčanov, kot je bil recimo tale: “Ovaj tip je stvarno bolestan!” se resnično prikladajo k videnem. V pozitivnem smislu. Enostavno koncert 3ure 30 minut izjemnih vratolomnih jammingov, nepredvidljivih odrskih potegavščin in glasbenih utrgancij, ki jih niti v sanjah ne zmoreš odsanjati. To vse je koncert Stevea Vaia in njegovih The Breed. Ni treba biti fan, enostavno si moraš zvečer zaželeti le popolnega odklopa in Steve Vai je pravi, da te odpelje popolnemu odklopu naproti! Dogodek, ki ga pač zaznamujejo le superlativi!
Setlista
1.) Audience-Intro
2.) Glorious
3.) Audience is Listening
4.) Band introduction
5.) Building The Church
6.) Crying Machine
7.) Km Pee Du Wee
8.) Dave Wiener Guitar solo
9.) Reaper
10.) Whispering A Prayer
11.) Freak Show Excess
12.) Tony MacAlpine Keyboard solo
Acoustic set:
13.) Melissa’s Garden
14.) Sisters
15.) Rescue Me Or Bury Me
16.) Boy Girl Song
17.) Call It Sleep
18.) Pusa Road
19.) Jeremy and Vai interaction
20.) Jeremy Colsson solo drums
21.) Midway Creatures
22.) Billy Sheehan bass solo incl. The Suspense’s Killing Me
23.) Shy Boy
24.) I’m Becoming
25.) Lotus Feet
26.) I’m The Hell Out Of Here
—dodatek—
27.) Liberty
28.) My Guitar Wants To Kill Your Mama (with E.Sardinas on-stage)
29.) For The Love Of God
30.) 25 Years On The Road Speech
