Kraj: Mediapark / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 21.11.2006
Število obiskovalcev: 350
Cena karte: 4.990,00 SIT
Koncert Glenna Hughesa je vselej vrste dogodek, ki ga človek absolutno ne sme prezreti. No glede na to da je bila dvorana Mediapark spet slabo obiskana, so seveda Slovenci znova razočarali, ter dokazali, da preprosto nismo rock ‘n’ roll nacija. Ali pa nimamo posluha ter smo rojeni le za kmečke ohceti. Mnogo je bilo obiska iz Avstrije, Italije, Hrvaške. Koncert Glenna Hughesa je na Hrvaškem v Zagrebu en dan prej odpadel, odpovedani pa so bili tudi nekateri termini v Nemčiji, medtem ko ga v Avstrijo to pot sploh niso povabili na koncertne odre. Kaj naj rečem? Smo lahko sploh veseli, da je koncert sploh obstal, saj je po nekaterih namigih kazalo, da naj bi se zaradi prvih kazalcev slabe prodaje zgodil v Orto Baru, po najbolj črnogledih napovedih, pa naj bi zaradi nezanimanja zapečkarskih ljubiteljev kriminalk iz Ambrusa (beri: ždetje & žretje pred TV-ji in gledanje Tednikov, maš zadušnic, mehiških “sratepime” nanizank in ostale navlake), lahko celo odpadel.
Glenn Hughes je človek, je eden redkih glasbenikov rocka, ki ga danes imenujejo za legendo in se njegova bit še vedno blešči z ohranjenostjo vokala, kot bi še včeraj pel s Trapeze ali delil oder z ramo ob rami z nepozabnim Ritchiejem Blackmoreom. Človek, ki je poznan po nesebičnem razdajanju energije, topline in čustev, kar sicer (danes!!!) ni več značilnost rock glasbenikov njegove generacije, je pričel z nastopom kako minuto čez 20.30! Koncert je odprl s skladbo aktualne plošče “Music For The Divine” (2006) Valiant Denial, kateri je sledila Orion (“Soul Mover”, 2005). Sam začetek ni bil kaj prida obetaven, bolje rečeno rahlo zadržan, kot bi skupina otipavala situacijo. Celo Glenn Hughes sam je nekoliko brzdal jakost glasilk, ki jo poseduje. Tudi v zvoku je bil vokal nekoliko pomaknjen v ozadje, deloval je prepotiho. Z Land Of The Livin’ pa je koncert naenkrat atmosferično, izvedbeno in zvokovno v kvaliteti postal občutno nadgrajen. To je napovedal že krajši solistični uvod imenitnega kitarista Jeffa Kollmana, ki je to pot spremljal Hughesa na koncertni turneji. Jeff je pustil neizbrisen pečat na solo studijskem albumu Glenna Hughesa z naslovom “Songs In The Key Of Rock” (2003),kateremu je Glenn namenil tudi zavidljivo mero pozornosti v sami izbrani set listi. Ta je bila sestavljena v lepi meri iz Glennovega avtorskega materiala, kar ni bila pred tem ravno stalnica na Glennovih prejšnjih koncertnih turnejah, navkljub odličnosti posameznih Glennovih solo izdelkov, tako da nam je po tej plati možakar nedvomno ostal veliko dolžan. No in tu je bila priložnost, da svoj dolg poplača.
Kot četrta pesem je po nekakšen pričakovanju sledila mirna skladba, ki pa ni bila nobena druga, kot legendarni hit skupine The Moody Blues z naslovom Nights In White Satin, ki je v Glennovi različici izšla tudi na aktualnem studijskem albumu “Music Fof The Divine”. Glenn jo je napovedal kot skladbo, ki so jo skupaj v studiu v Los Angelesu posneli s članoma Red Hot Chilli Peppers kitaristom Johnom Fruscianteom ter bobnarjem Chadom Smithom.
Daljši kitarski uvodni del Jeffa Kollmana, je po skladbi Black Light, naznanjal tisto fantastiko, ki smo jo potihem pričakovali. No, pa pojdimo nazaj k Jeffu najprej. Jeff se je pridno držal Les Paula, za Black Night in v zaključku (Burn), pa si je opasal predelano Gibson kitaro, nekakšnega “križančka” z body-jem Flyin’ V in kitarskim vratom, ki je bil na koncu “metalsko” zašiljen (insider Vene je povedal, da je vrat z Gibsonovega modela Explorer). No, v omenjeni solaži na Les Paul je prikazal, kakšno odliko poseduje. Njegova kontrola je izjemna. Izredno je krmaril skozi mehko nežno tenko ubiranje not, ki je zvokovno spominjala celo na mehkobo Gilmourjevega uvoda k Shine On You Crazy Diamond. Mojster vražjih pull offov, mnogokrat je stregel stvari samo z levo roko, brez trzanja. S posebnim wah wah efektom pa je pridno skrbel za jakost udarjenih tonov, njihovo samo jakostno pojemanje in naraščanje v solaži. In? Prelevitev v Mistreated. To je vselej eden absolutnih vrhuncev, kadar se človek znajde iz oči v oči z Glennom Hughesom. Glenn je pokazal enkratno veličino svojega edinstvenega “falseto” razpona že med Nights In White Satin na nekaterih točkah improvizacije. Skupina nadebudnih italijanskih navijačev v prvi vrsti pa je venomer pospremila njegove vrhunske sprehode skozi potovanje tonalitet preko večih oktav od globin do vratolomnih višin z napisom na kosu papirja večjega formata na katerem je pisalo “Coast To Coast”. Glenn je znova kraljeval v Mistreated. To pot je svoj soul vložek privarčeval za sam konec skladbe, kjer smo lahko z odprtimi usti bolščali, kako je možakar odmikal mikrofon na različne razdalje in s tem kontroliral jakost svojih vokalnih soul vragolij. Tudi meter oddaljen od mikrofona je zavpil nekajkrat s takšno močjo, da so mravljinci z najmanjšim odporom gomazeli in se je koža pošteno po kurje nasršila.
Za Mistreated je prišel na vrsto tudi klaviaturist Anders Olinder in s Hammond zvoki zabelil improvizatorsko funky večerjo z Glennom Hughesom. To je bil uvod k In My Blood, po njej pa si je Glenn znova vzel nekaj časa za napoved naslednje skladbe. V njej je razložil, da ko je bil star 12 let in se je nekoč peljal v avtu s svojo mamo, je slišal skladbo, ki se je takrat, v davnih, a rocku mnogo bolj naklonjenih inu prijaznih časih, vrtela na eni od radijskih postaj. Ko jo je mali Glennček takrat slišal, si je obljubil, da bo postal glasbenik. Whiter Shade Of Pale (Procol Harum). Uvodni Hammond melos pa je vodil kar Kollman na svoji Gibson Les Paul. Neke vrste toplina in spokoj, da ne rečem svečan občutek, je napolnil dvorano v tem trenutku. Skupina je zažigala z uigranostjo in samo kontrolo nad stvarjo, ki ji je stregla. Koncert napolnjen z blues jazzy odkloni in čvrstimi funk rock napadi v nepozabni rock’n’roll formi Glenna Hughesa je potekal zaradi tega spotencirano nepredvidljivo ter mnogokrat s pridihom spontanosti. Hughes se ni varčeval in je zasipal občinstvo s svojimi “nebeškimi norijami” na vokalu. Regularni del koncerta je skupina zaključila s posvetilom Tommyju Bolinu z naslovom You Keep On Movin’ (orig. Deep Purple) iz časov Glennovega bivanja v Deep Purple (zaključna “blackmoreless” Come Taste The Band era), s katero je Glenn navezal tesen (sicer “belo” obarvan) prijateljski kontakt z žal mnogo prerano preminulim kitaristom Tommyjem Bolinom. Tu je dvorana nagradila Hughesa z izvrstnim petjem refrena skladbe, nad katerim je bil navdušen sam Glenn. Da je Glenna pričakala v Ljubljani resnična, kljub svoji majhnosti, zvesta množica oboževalcev, je potrdil tudi nek neutolažljivi Hughesov fan, ki je v premorih poizkušal z oponašanji Glennovih screamov, kar je izzvalo nekaj smeha tudi s strani skupine in Glenn je to slišano nadebudnost pospremil s pohvalami.
Koncert čustvenih erupcij je prehitro minil. Po You Keep On Movin’ so Hughes in njegovi zapustili oder. Po krajšem “tarnanju in standardni gnjavaži” avditorija, so se vrnili nazaj ter odprašili Burn, kjer je ljudstvo veselo rajalo, na odru pa je naredil še poseben vtis klaviaturist Anders, ki je povsem mirno igral Lordove delnice. Niti z očesom ni trznil. Samo komaj opazno je premikal roke ter jih polagal na tipke. Lordu bi se že mešalo, Šved pa je ostal ledeno hladen, a je ob tem bravurozno nataknil Lordove čevlje.
Skupina se je poslovila. Po vsega 11 skladbah. Nekaj trenutkov potem, ko jih ni bilo več na odru, se je pripetil manjši incident. Tokrat ni bilo varnostnikov za ogrado, kar sem pozabil omeniti. Vselej so pod odrom, na Hughesu pa jih ni bilo. Neki “smrduh” je uspel neovirano zlesti na oder, kjer je populil trzalice iz stojala mikrofona. Seveda je eden od roadijev napodil zločinca iz odra. Bilo je prepozno, da bi mu kdo prižgal nekaj vzgojnih “zidarskih” (beri: zaušnic), ker je “podrepni hinko” spretno prihuljeno odgalopiral ven iz dvorane. Tipa bi lastnoročno v tistem trenutku…. Upam, da tole bere, da se bo raje izogibal koncertov v bodoče. Kaj se je zgodilo potem? Možen vzrok za skrajšanje koncerta najmanj za eno skladbo. Eden od “nadzornih” ekipe oziroma del tehničnega osebja, ki je spremljalo koncert Glenna Hughesa, je z odločno gesto (dvakrat je z obema rokama vzdolžno odročil) nakazal, da je koncerta konec. Takoj zatem je stopil naprej ter pobral vse set liste. Še v istem trenutku so se prižgale luči in glasba ozadja (Grand Funk Railroad).
Vsega skupaj 1 in 35 minut! Človek bi še nekako sprejel to dejstvo, če bi Hughesa spremljala kakšna predskupina, kot lansko leto po Evropi npr. The Lizards. Torej je mar sledila t.i. množična kazen? Skratka po tej gesti “managementa” se je videlo, kako tretirajo še danes balkanske države drugače na turnejah, kot denimo, če bi se tega večera znašli le v 180 km oddaljenem Grazu.
Kakšne šole smo se naučili? Ko bo Glenn naslednjič na turneji, ga gremo gledat obvezno v tujino, pa četudi pride v Slovenijo, kar pa močno dvomim, da bo še kdaj. Koncert bi brez skrajšane set liste za eno skladbo dobil brezmadežno oceno, kajti po izvedbi in atmosferi so delovali Hughes in kompanija še bolj prepričljivo, kot pred letom in pol v Trevisu (Italija).
Preprosto, kdor obožuje vokalne akrobacije, je bil lahko brez ovinkov deležen pravega pretresa možganov. Zvok v prvih treh vrstah (spredaj) nekoliko pohabljen, preglasen… že v oddaljenosti nekaj metrov stran, je zvočna slika dosegala ustrezno razmerje posameznih sestavin. Vulkanski vokal častitljivega gospoda Glenna Hughesa, smo tako le dočakali naposled v domačih logih! Glenn je med koncertom izrazil veliko zahvalo podpori množice, da lahko prvič v svoji karieri nastopi tudi v Sloveniji. Odličnost brez primere, sicer s skladbo manj v set listi (Soul Mover), a prenovljena koncertna ekipa z izstopajočim Jeffom Kollmanom na kitari, je uprizorila nov koncert Glenna Hughesa, ki je bil zato znova drugače odpeljan. Poppa Glenn je z rušilno močjo svojega vokala, osrečil malo množico razsvetljenih tistega večera. Ta koncert je bil eden od absolutnih vrhuncev letošnjega koncertnega leta v Sloveniji. Mimogrede, David Coverdale se v izvedbi Mistreated lahko danes samo skrije! Bolje da jo Whitesnake ne skušajo igrati več – ampak niti slučajno!
Setlista
1. The Valiant Denial
2. Orion
3. Land Of The Livin'(Wonderland)
4. Nights In White Satin
5. Black Light
6. Mistreated
7. In My Blood
8. A Whiter Shade Of Pale
9. Don’t Let Me Bleed
10. You Keep On Movin’
—dodatek—
11. Burn
