Internal Revolution

So člani zveze “United New England Hardcore Metal Bands”, del katere so Killswitch Engage, Hatebreed in Shadows Fall in vendar iščejo povsem svojo smer ter koncepte. Ali je to možno in plodno pa bostonska zasedba Diecast preverja ter dokazuje že od leta 1997. Kmalu po rojstvu so si s svojo mešanico melodičnosti ter trdega težkega rocka zagotovili trdno zaledje med lokalnim poslušalstvom, med lokalnimi hardcorskimi in metalskimi navdušenci. Leta 1997 so izdali par demo posnetkov, leto kasneje pa je sledil že prvi album s šestimi skladbami Undo The Wicked. Zasedba se je redno menjala (predvsem so bile pogoste menjave kitaristov). Po prehodu iz založbe Now Or Never na Century Media so zamenjali tudi vokalista. Colina Schleiferja je za mikrofonom zamenjal Paul Stoddard. Dve leti po zadnjem albumu Tearing Down Your Blue Skies, ki je prejemal precej spodbudne kritike, se Diecast vračajo s prenovljeno podobo ter novo bero pesmi za vse, ki hrepenijo po novodobni mešanici metala in hard corea. V novi preobleki ter s priokusom po spremembah in s težnjo po napredku, koraku naprej, je četrti izdelek obarvan precej drugače, kot bi to od njih pričakovali, če sledimo kontinuiteti s preteklih izdelkov. Razlog za to leži v povsem spremenjeni postavi, saj so Diecast rekrutirali povsem novo ritem sekcijo, tako da ni v skupini več nobenega izmed ustanovnih članov. Bobnar Dennis Pavia ter basist Brad Horion dopuščata Paulu Stoddardu končno tudi to, da v pesmi vplete bolj naravno zveneče vokale. Zavoljo tega so melodije precej bolj vodljive, obenem pa se, ne glede na to, da kompromisi običajno mehčajo prvotno ostrino in trdoto kompozicij, a tokrat ni tako, tudi precej lažje vtisnejo v spomin.

Kljub vsemu ima Internal revolution dvojno plat. Na eni strani ponuja to, česar smo se lahko navadili z žanrskimi prijemi s prejšnjega albuma. Ekspertno odigran ter do konca izpiljen derivat metalcorske briljantnosti. Na drugi strani pa je potrebno priznati: metalcore je postal iz fenomena ponavljanje precej podobno zveneče mešanice metala in hard corea, skupine pa zvenijo precej ukalupljeno, oguljeno in isto ali pa vsaj nedomiselno podobno zveneče – žrtve zaslepljenosti z imperativom neodstopanja ter podobnega pristopa. Recepta za imunost enostavno ni. Temu niso mogli ubežati niti Diecast. ‘Never Forget’, ‘S.O.S.’ in ‘Definition Of A Hero’ ponujajo v svoji srži kontrastno dvojnost teme in luči: osorne kitarske rife, ki se borijo z iskrivimi harmonijami, razbrazdani grleni vokali pa vpletajo med krike mehke teksture lepega in spevnega petja. Brutalni izbruhi padejo v popolna brezna tišine, ki so skrbno določena, a večkrat ustavijo energijo komada. Niso neposlušljivi. Daleč od tega! Le rahlo prežvečeno in prebavljeno postane. Diecast pa obljubljajo spremembo, rez in nadgradnjo. ‘Fractured’ in ‘Weakness’ sta, denimo, primer tega truda. Mešanica ritmike in vcepljene direktnosti, neposrednosti, ki bi brcnila direktno v obraz (tega se ne bi otepali niti Pantera), kar naenkrat pa preidemo v otožni melos mehkih delov posameznih veznih delov… Razprtje skoraj klaustrofobične tesnobnosti razrešujejo z malo da ne blackmetalskim hitroprstnim ubiranjem po strunah. Trud je slišati, ni kaj! Presunejo posamezni skrbno nametani toni. Glasbo pa se da rešiti še s čem več kot samo tehnično izpiljenimi ognjemeti- denimo z enkratnimi refreni. In ravno to pelje poslušanje dalje. Do luči in velikega finala. Kjer Internal Revolution vzbuja skrb, saj ni junaka, ki bi lahko pokrival celotni spekter lepega in grdega, temnega in svetlega ter pri tem ne zapasti v stanje vakuuma, pušča odprte kraterje tega, kar bi se še dalo pokrivati, ponuja material za nadaljnjo pozornost. Kompenziranje je v briljantnih prebliskih, ki morajo biti nekaj več kot samo to, da tako subtilno prebodejo monotonost in pritegnejo. Tega je na plošči veliko, a so precej zakriti. Vidni le po parih poslušanjih ter skrbnem arheološkem kopanju po plasteh, oprostite izrazu, nasmetenega sranja, v katerega je težko verjeti. Te iskrice pa netijo radovednost. Internal Revolution je vsekakor poslušanje, ki je primerno za tiste poslušalce, ki se z metalcoreom še niso spoznali in bi radi na hitro izvedeli kaj to je. Diecast so dobri glasbeniki z veliko tovrstnega znanja in vednosti. Verjamem, da imajo na zalogi še kaj več. Plošča ni ravno nekaj, zaradi česar bi lahko rekel, da sem doživel notranje tektonske premike ter spremembo interne optike. Pa vendar – upanje zanje vsekakor ostane. Potrebno bo le manj rutiniranosti in več volje puščati glasbi prosto pot. Manj možganov in več instinkta – z jajci.