Kraj: Sportarena (Laszlo Papp) / Budimpešta / Madžarska
Datum koncerta: 13.04.2007
Število obiskovalcev: 20
Cena karte: 130.00€ (stojišča & sedišča druge kategorije), 165.00€ (sedišča prve kategorije)
Tri leta in devet mesecev potem, ko sem prvič prestopil prag Sport Arene( točneje 18.06.2003, koncert Yes), imenitne dvorane, ki sprejme s sedišči 12.500 ljudi (brez parterja!) in zgleda sredi Budimpešte kot leteči krožnik, ki je pravkar pristal, med različno načetimi stavbami polpretekle zgodovine, se mi je naposled le ponudila nova priložnost, da jo obiščem. Od zapeljivih šarmantnih a starikavih vil iz časov avstro-ogrske kraljevine, do real socialističnega minimalizma lego kock, fasad podplutih z glivično razjedo in monoksidno prevleko. Kako zanimiv ambient obdaja, to futuristično zasnovano zgradbo!
Ura 20.00! Ljudje derejo iz vseh strani v dvorano. Stojim v parterju, 30m od odra in nekaj metrov naprej od mešalne mize. Čakamo. Po pričakovanju! Takoj z vstopom smo lahko bili priča noriji projekcije na platnu. Osnovni motiv okrog katerega se je vse vrtelo pred in med koncertom, je bila stara izba, v kateri preživlja Roger Waters svojo mladost, se razvija kot osebnost, odrašča v glasbenika, ki si z glasbo služi kruh, si postopoma gradi zid okoli sebe, kot žrtev glasbenega posla in načina življenja rock umetnika! Skratka gro zgodbe je seveda stara pripoved o izročilu “The Wall”. Torej prva reč, ki smo jo lahko ozrli z vstopom v dvorano, je bilo ogromno platno. Večino platna je zavzemal star radio iz štiridesetih let prejšnjega stoletja! Na tem radiu je postavljen svinčeni vojak in poleg njega letalo (tipa Lockheed, Marauder, Mitchell?), nadalje kozarec whiskeya in nepogrešljivi pepelnik. Nenadoma se na platnu prikaže cigaretni dim in roka, ki išče radijske postaje. Sledi otresanje pepela, natakanje whiskeya,… Zelo zanimiva tale “Rogerjeva” roka… vsa ta navidez zdolgočasena dejavnost se torej dogaja v sobi, v kateri je Roger preživel svoje najstniške dni, figura igralca, pa to pot ni bil Bob Geldof. Skratka moje oči so bile fiksno uprte v ta ekran. Vlečka cigaretnega dima je bila naravnost hipnotična.
Minilo je akademskih 15 minut! Ljudje so po 20.00 uri namreč še kar masovno drli v dvorano! In potem zatemnitev, silhuete na odru, glavni reflektor zasuje s snopom Rogerja Watersa, ki dvigne svojo pest visoko v zrak, oprtan z bas kitaro, ki tako prvič pozdravi ljudi. V dvorani završi. Booooom! Ni boljšega izbora za začetek kot In The Flesh! En dva tri štiri, platno se je prelevilo v jurišno korakanje gigantskih kladiv in že smo sredi ikonografije albuma “The Wall”. Eksploziven začetek koncerta, občutil sem, kljub oddaljenosti cca dobrih 30m od odra toplotni val, ki je butnil na plano, ko so se sprostili ognjiči pirotehničnih efektov. Izredno intenziven pričetek koncerta! Waters takoj v odlični diktatorski vlogi, film The Wall je dejansko v tem trenutku oživel!
Ta intenzivnost se je pomirila v nadaljevanju, nadomestila pa jo je čustvena toplina in mehkoba z Mother. Roger na akustični kitari. Ljudje navdušeno spremljajo verze. Na mestu, kjer originalno vstopi Gilmourjev vokal, pa je to pot vlogo mame prevzela ena izmed treh vražjih soul pevk Carol Kenyon! Tretja skladba je pomenilo eno izmed poslastic večera. Gre namreč za prazgodovinski Set The Controls For The Heart Of The Sun. V ozadju stari filmi skupine Pink Floyd s Sydom Barrettom v središču. Nič več tako psihadelično srhljiv, več trdih klasičnih rock prijemov je v njem, zlasti v izhodnem delu, pravzaprav že skoraj zmetaliziran riff, srhljivo naraščajoče treskanje bobnov proti izhodnemu delu, v spremljavi izrednih harmonij vokalnega zbora treh ženskih vokalov. Magija!
Sledilo je potovanje na album “Wish You Were Here”. Začetek s Shine On You Crazy Diamond, posvetilo Sydu Barrettu. V ozadju na platnu znova utrinki Sydove biti in njegovega unikatnega, a norega genija. Zmotil me je skrajšan uvodni solo na kitari in pa skrajšan zaključni del. Nekako komad ni uspel ustvariti tiste atmosfere, kot jo je prinesel obisk Gilmourjevih dveh koncertov lanskega leta. Torej celokupno gledano manj prepričljiva izvedba v rokah Watersa, a v veliki meri na rovaš tega, ker je preprosto po nepotrebnem skrajšal njeno izvedbo.
Have A Cigar, je dobrodošlo dramilo zasanjanega vzdušja, ki ga je pustil Shine On You Crazy Diamond. Tukaj je prvič, potem ko mu to nekako v Shine On You Crazy Diamond ni bilo usojeno, vidneje briljiral Dave Kilminster (kitarist, ki je sodeloval na projektu Quango, na turnejah Johna Wettona in Kena Hensleya), ki je nasploh v solaži “v piko” ujel Davida Gilmourja. Prvič, pa so ljudje v skladu s pričakovanji, pokazali več znakov življenja ob izvedbi Wish You Were Here.
Trenutki, kjer pa je Roger Waters izzvenel najbolj prepričljivo kot izvajalec in interpret ter pridigar svoje lastne osebne pacifistične filozofije, pa so dosegli definitivno enega vrhuncev v osebnih izpovedih, začenši z Southampton Dock. Komad ki se zaključi z verzom …the final cut… pa ni prešel v naslovno skladbo plošče “The Final Cut” (1983), pač pa naprej v sila čutno in vživeto Watersevo interpretacijo The Fletcher Memorial Home, iz istoimenskega albuma, ki je bil atmosferično nadgrajen v instrumentalnem delu proti koncu z novim odličnim prispevkom Kilminstra na kitarski solaži.
Dvorana se prvič sreča s plovilom med koncertom. To je bil napihnjen astronavt, seveda računalniško daljinsko voden. Pospremljen z besedami: “Da-ve,… I’m… Af-ra-id…Da-ve…, My… mi-nd… is… go-ing,…” Hops, saj to je vendar stokanje računalnika Halla medtem, ko ga izklaplja edini preživeli član posadke iz filma “Odiseja 2001 v vesolju”. Ta računalnik je Nassa, diktirana preko političnega vrha ZDA “podtaknila” posadki, ki je bila namenjena na Jupiter, z namenom da uniči odpravo, kajti le ta je bila preblizu razodetja “univerzalne resnice” (?). Srhljiva atmosfera, dlake so se mi pošteno naježile. Perfect Sense! Magijo, pa je tu ustvaril zlasti zborček spremljevalnih pevk. Sledi Living Beirut, kjer si je Roger Waters nasploh prvič vzel minutko, da napove skladbo ter svojo nepozabno izkušnjo z eno izmed palestinskih družin, pri kateri je prebil nekaj dni, kot 17 letnik. V ozadju animiran stripovski prikaz črno belih sličic. Na bizaren način poudarjeni detajli, ki še nazorneje želijo prikazati, nasprotja! Ob vsej revščini palestinskega sveta, je poudarjen tudi kontrast med to revščino (enonogi lastnik hiše, nekajmesečna hčerkica z zmaličenim obrazom, Watersu ponudijo za kosilo morske ježke,…) in notranjim bogastvom duha palestinskega ljudstva (iskriv smeh, ki ga nikdar ne skrivaš, ponos, prešerna gostoljubnost, ko odrekanje za dobrobit bližnjega postane eden od osebnih privilegijev…). V ozadju se je nekajkrat med koncertom prikazala podoba Georgea Busha, ljudje so v dvorani pospremili te trenutke z visoko dvignjenimi rokami iz katerih so vštric moleli le sredinci! Waters je uspel izvabiti s svojo pridigo iz ljudi “ubogaj me”. Pri takšni opremi in teatru, res ni težko odigrati vlogo avtokratskega vodje, ki pelje v “lepši” jutri svoje ovčice. To je bil posebni “Waters land”, ustvarjen za uro in 15 minut! Zaključil se je na vrhunski način! Skupina je vključila skladbo Sheep (Animals, 1977). Osebno sem si najbolj želel doživeti izvedbo ene izmed vodilnih treh skladb tega legendarnega Pink Floyd albuma! Sanje uresničene! Celotno izvedbo je popestril napihnjen prašič, jeznoritega pogleda, z zasvinjanim rilcem (hvala bogu, saj je rilec ja svinjski) v cepelin izvedbi, ki se je spreletaval med skladbo iz enega na drug konec dvorane. Sheep je izzvenela morda izmed vseh skladb celo najbolj resnično, če združiš efekt avdio vizualizacije in čvrst pristop v njeni izvedbi zasedbe na odru.
15 minutni premor! Na platnu je polna Luna!
Odlično uverturo v drugi del koncerta je prinesel efekt bližajočega se satelita na platnu, ki se je nezadržno bližal in bližal, na koncu prekril cel ekran! Skoraj me je zgrabila panika! Se bo razletel v množici sredi dvorane?
Kilminster je tudi v drugem delu koncerta uspešno povzel Gilmourja na kitari!
Waters je to pot odstopil vodilne vokale posameznih skladb drugega dela in jih razdelil med Jona Carina, Kilminstra ter sebe. Tako je Kilminster pel Breathe, Money, Jon Carin pa Us And Them. Waters je zanimivo zase izbral Time ter pustil svoj standardni nezamenljivi pečat z vokalnim prispevkom na Brain Damage ter ob zaključku z Eclipse.
Ko smo pri glavnih vokalih, pa je največjo krono med izvedbo plošče “Dark Side Of The Moon”, v komadu A Great Gig In The Sky, odnesla Carol Kenyon. Ta je odpela v celoti, popolnoma sama in brez kančka pomoči, izredno težak vokalni del. Trenutek, ki ti mora zlesti pod kožo. Če hočeš ali nočeš. In kot vselej trenutek, zaradi katerega me je včasih strah zavrteti “Dark Side Of The Moon”, tako intenzivno ga doživljam. Tudi to pot me je mravljinčilo. Mimogrede Pink Floyd so leta 1994 na turneji potrebovali tri pevke, ki so si delile ta sicer veličastni vokalni del med seboj, na tri dele. Tu je opravila mojstrsko brezhibno vse ena sama pevka. Definitivno eden vrhuncev koncerta!
Dve uri sta naokrog. Čakamo na dodatek! Seveda vrnitev k začetku koncerta in album “The Wall”. Že obvezni Another Brick In The Wall (pt. II) ter “fillerja” Vera in Bring The Boys Back Home, potem pa nekoliko nerodno izvedeni prehod na klaviaturah v začetek skladbe, ki bi morala prinesti še enega izmed vrhuncev koncerta. Seveda govora je o Comfortably Numb. Ob tem si je Waters dovolil še napako, ko je dopustil Snowy Whiteu ,da vskoči za trenutek v solažo ob atmosferično vznesenem koncu, ki ga lahko pričara le ta skladba. To je ravno tisti del te skladbe zadnjih treh minut, kolikor traja kitarska solaža! Že zaradi le tega dela se splača doživeti njeno izvedbo v živo. Kilminster jo je odprl spoštljivo in mojstrsko sledil stopinjam Davida Gilmourja. Potem pa pred atmosferičnim “crescendom” same solaže vskoči White v vanjo. Brez ideje, s povsem povprečno izbiro tonov predvidljivega mašenja, ki je uničila gradnjo edinstvene magije. K sreči je Kilminster v nadaljevanju nekako znova popravil ta vtis. Hja, precej nerodna reč za zaključek koncerta, ki mora biti sicer 100%. Tukaj je pač Gilmour solo v primerjavi z Watersom ostal zmagovalec! Podobno drži pri tej primerjavi kar se tiče izvedbe Shine On You Crazy Diamond….
Sicer pa, lahko rečem da je koncert Watersa bolj prepričljiv od Gilmourjeve zadnje turneje, že samo zaradi tega, ker smo dobili dve urno dozo Pink Floyd glasbe. Medtem, ko Gilmour lahko mirno spi ponoči in brez skrbi uporablja ime Pink Floyd, kadarkoli se mu zahoče (zato si je tudi lahko privoščil na poslednji solo koncertni turneji izvedbo celotne solo plošče “On An Island”), pa Waters vidno vlaga večji trud ter garaštvo, da prepriča ljudstvo, kdo je boljši v izvedbi Pink Floyd skladb.
Žal se je od leta 1985, pa do danes, vse skupaj prelevilo v čisto farso boja dveh petelinov, kdo bo bolje odigral Pink Floyd v živo. Oba posameznika, Waters in Gilmour, nemarno vlečeta denar od ljudi, že samo zato je združitev obeh znova v Pink Floyd nemogoča. Torej, če želite v tem današnjem času, podoživeti relevantni približek Pink Floyd sedemdesetih, morate obvezno obiskati koncerte obeh. Gilmourja in Watersa. Že samo zaradi sila različnih repertoarjev. In vendar. Ne solo Gilmour, ne solo Waters, ne moreta dati tistega kar lahko dajo le Pink Floyd v formaciji Gilmour/Waters/Mason/Wright. Žal jih nisem videl nikoli z Watersom v zasedbi, pa vendar če gledaš le Gilmourja v živo, ali če gledaš le Watersa, je vredno imeti pred očmi, da to kar gledaš niso Pink Floyd. Skratka. Waters brez Gilmourja, velja pa tudi obratno! Ko greš na Watersa, pogrešaš Gilmourja in ko greš na Gilmourja pogrešaš Watersa. Zmeraj bo tako, kljub hvalospevom, ki ga prinašajo utrinki s koncertov obeh, svojevrstni odrski atrakciji in spektaklu, ki jo kreira gromozanska mašinerija svetlobnih in zvočnih efektov ter novačenje glasbenikov ter tehnične ekipe, ki ne pozna napak. Denar lahko kupi vse, medtem ko ostaja duša nepotešena.
Naj prekinem “žalostinko” v prejšnjem odstavku, da je koncert Rogerja Watersa, kakorkoli obračam dejstvo, ki si ga absolutno morate privoščiti. Vsaj enkrat v življenju. Že, če ste samo laik, vas z lahkoto očara stvarnost, ki med koncertom ponuja na otip, kaj vse lahko kupi denar in kakšen koncertni spektakel lahko tak denar prinese. Vtisi, ki jih doživiš na takšnem koncertu močnega izročila, te držijo še lep, lep čas po njem. Bodisi da si le “firbec” ali vneti Pink Floyd oboževalec.
Setlista
1. In the Flesh
2. Mother
3. Set The Controls For The Heart Of The Sun
4. Shine On You Crazy Diamond (parts I. – V.)
5. Have A Cigar
6. Wish You Were Here
7. Southampton Dock
8. The Fletcher Memorial Home
9. Perfect Sense (pt. I. & pt. II.)
10. Leaving Beirut
11. Sheep
—15 min. premor—
12. Speak To Me
13. Breathe
14. On The Run
15. Time
16. Great Gig In The Sky
17. Money
18. Us And Them
19. Any Colour You Like
20. Brain Damage
21. Eclipse
—dodatek—
22. The Happiest Days Of Our Lives
23. Another Brick In The Wall (pt. II)
24. Vera
25. Bring The Boys Back Home
26. Comfortably Numb
ZASEDBA:
Roger Waters – bas kitara, vokal
Andy Fairweather Low – kitara
Snowy White – kitara
Dave Kilminster – kitara, vokal
Graham Broad – bobni
Jon Carin – klaviature
Harry Waters – Hammond orgle
Ian Ritchie – saksofon
Carol Kenyon – vokal, spremljevalni vokal
Katie Kissoon – spremljevalni vokal
PP Arnold – spremljevalni vokal
