Pink Floyd: The Piper At The Gates Of Dawn

0 21

Založba: EMI Records
Datum izida: 4. 8. 1967
Produkcija: Norman Smith
Dolžina albuma: 41.54 min
Zvrst: Psychadelic Rock/Space Rock
Ocena: 7.5/10


Pink Floyd so imeli nadvse zanimivo evolucijo. Od majhnega ritem in blues banda do pionirjev psihadeličnega rocka so postopno zrasli v ene izmed največjih in najbolj spoštovanih skupin v zgodovini rock glasbe (zlasti njenih progresivnih oblik). Do tedaj so prehodili dolgo in skorajda nepredstavljivo pot, ki bi se že v njihovih zgodnjih letih lahko obrnila čisto drugače kot pa se je, če ne bi prišlo do mentalnega zloma njihovega originalnega kitarista in pevca Syda Barretta (1946-2006), ki še danes ostaja enigmatični posebnež okrog katerega se  bodo še dolgo pletle številne legende. Syd je bil takrat, zlasti s svojo poezijo, osrednji glasbenik in idejni vodja skupine, ki je postavil temeljni kamen njihove identitete glasbenih “vesoljcev”. Kdo ve kakšna glasbena pota bi Pink Floyd ubrali, če ne bi ta izjemno nadarjeni glasbenik veliko prezgodaj zaključil svoj ustvarjalni opus in se poslovil že leto po izidu njihovega prvenca “The Piper At The Gates Of Dawn”, ki je tako prek glasbe kot poezije v marsičem njegov “otrok”. Ne glede na Sydovo kratko ustvarjalno pot so mu njegove, za tisti čas pionirske, glasbene ideje za vedno prislužile status nebrušenega diamanta in prvega rock “zvezdnika”, katerega so droge pogoltnile v samodestruktivni vrtinec in tako zavrle njegov nesluten potencial.

“The Piper At The Gates Of Dawn” pa ni samo Sydov album temveč gre za prvovrsten dokument zgodnjih dni skupine in za enega temeljnih albumov v razvoju progresivnega rocka. Pink Floyd so tedaj na veliko eksperimentirali z obskurnimi psihadeličnimi zvoki, nenavadnimi časovnimi oblikami, obsežnimi in razvejanimi improvizacijami in za tiste čase nekonvencionalnim tipom besedil. Prek svoje glasbe so želeli poslušalce spraviti v posebna stanja zavesti, ki so bila pogosto pogojena z uživanjem raznih psihoaktivnih substanc. To je bil v drugi polovici 60-ih sicer splošen socialni in kulturni fenomen, ki je dodobra prevetril tedanjo britansko psihadelično glasbeno sceno, ki je dobila krila predvsem po prihodu Jimija Hendrixa iz Amerike. Negativne posledice takšnega življenjskega stila so bile takrat še (varovana) skrivnost in večina tedanjih glasbenikov je odkrito prakticirala jemanje drog kot enega izmed glavnih ustvarjalnih virov. Večini se je to celo bogato obrestovalo saj je njihova glasba postala veliko bolj artistično zahtevna in večplastna, čeprav je na koncu ponavadi vedno sledil propad kolektiva (lep primer tega so bili The Beatles).

Tedanja londonska klubska scena je postala pomembno zbirališče psihadeličnih glasbenikov. Sredi poletja 1967 so se je pojavile mnoge nove skupine, ki so poskrbele, da je rock postal veliko več kot samo zbirka plesnih točk za razposajene najstnike. Pink Floyd so si svoj kultni status psihadeličnih inovatorjev zgradili predvsem po številnih igranjih v klubih kot sta bila UFO in Marquee ter po izidu njihovih prvih singlov “Arnold Layne” in “See Emily Play”. Njihovi koncertni nastopi so bili že tedaj posebna avdiovizualna izkušnja, kjer so psihadelične zvoke mešali posebnimi svetlobnimi efekti, zlasti z obširnimi svetlobnimi efekti. Njihove kompozicije so se od nastanka skupine progresivno razvijale od preprostega ritem in bluesa do razvejanih in obsežnih inštrumetnalnih improvizacij, ki so bile polne najrazličnejših, pogosto obskurnih zvokov.

“The Piper At The Gates Of Dawn” je po Sydovi zaslugi napol konceptualen album, ki je svoj naslov dobil po njegovi priljubljeni otroški knjigi “The Wind In The Willows”. Njegova navdušenost nad domišljijskimi zgodbami se kaže v poeziji, ki je pogosto navdahnjena z britanskimi folklornimi in večinoma šaljivimi zgodbicami, ki dajejo albumu iskren pridih naivnosti in nedolžnosti obenem pa je tudi pravcata hvalnica norosti, ki ji pogosto manjka glave in repa in ravno ta kombinacija je tisti ključ njene magičnosti. Sydove psihoaktivno pogojene pishadelične skladbe so v osnovi pop skladbe, ki so jih nadgradili z daljšimi inštrumentalnimi improvizacijami, polnimi nenavadnih zvokov, zlasti na kitari in klaviaturah, kjer uporabijo tudi temo vesoljskih potovanj (“Astronomy Domine in “Interstellar Overdrive” sta ena izmed prvih primerkov space rocka) kot metafore halucinogenih izkušenj. Kljub temu, da so skoraj vsa Sydova besedila na albumu lahkotna in zabavna pa so pogosto v kontrastu z večino glasbe, ki je polna disonantnih zvokov, nenavadnih vokalnih harmonij, ki mu dajejo impresijo kaosa in norosti. Na ta način popolnoma ujamejo prerez takratnega Sydovega umskega stanja.

Album se odpre z vesoljsko obarvanim “Astronomy Domine”. Gre za eno izmed najboljših in najbolj naprednih del na albumu, ki je za tisti čas predstavljala pravi pionirski eksperiment saj s svojo nenavadno strukturo akordov in nenavadnimi zvoki predstavlja oster kontrast glede na večino pop skladb tistega časa. Za njen izjemen psihadelični naboj poskrbijo predvsem številni efekti na Sydovi kitari ter preprosti vendar učinkoviti bobni Nicka Masona. Vokalne harmonije skladno in učinkovito gradita Syd in klaviaturist Rick Wright. “Astronomy Domine” je še danes eno izmed njihovih najbolj priljubljenih del, katero so v živo izvajali do leta 1971 ter po dolgem presledku celo na svoji zadnji turneji. Prava psihadelična mojstrovina, ki odraža njihovo zgodnjo navdušenost nad vesoljem. Lahko bi jo označil tudi kot simbolično rojstvo space rocka. “Lucifer Sam”, ki je posvečen Sydovemu mačku je še ena energična psihadelična stvaritev, kjer je Sydova električna kitara napeljana skozi poseben eho efekt in grajena na domiselnem osrednjem rifu medtem, ko Roger Waters na basu demonstrira nekaj zanimivih zavojev. Psihadelično vzdušje podkrepijo še Rickove razvejane orgle in številni efekti na Nickovih bobnih. “Matilda Mother” je še ena skladba, ki je navdahnjena z otroško fantazijo in katero prevevajo psihadelični zvoki. Vsebuje zanimivo spremembo na glavnem vokalu, kjer je tokrat v glavni vlogi Rick medtem, ko se mu Syd pridruži šele na zadnjem verzu. V uvodu vsebuje tudi nekaj tedaj nenavadnih sozvočij med basom in orglami ter eno Wrightovo solažo na orglah, ki je za tisti čas gotovo zvenela revolucionarno.

Tudi “Flaming” je v osnovi preprosta otroških zgodbica, ki jo preveva optimističen in veseljaški ton. “Pow R. Toc H.” je popoln psihadelični trip, poln čudaških “džungelskih” zvokov ob spremljavi lahkotnega klavirja. Naslov skladbe tokrat nima nobenega smisla. Eno izmed najbolj odklopljenih del na albumu, ki bi bilo totalno kaotično, če je ne bi Wrightov klavir na koncu spet “vrnil na Zemljo”. “Take Up Thy Stethoscope And Walk” je Rogerjev debut v vlogi pisca glasbe, kjer prvič tudi na glavnem vokalu in tako že napove svojo prihodnjo vlogo, ko bo polagoma prevzel vajeti skupine v svoje roke. Prevevajo jo predvsem frenetični zvoki Sydove kitare in obskurni zvoki. Rogerjevo precej morbidno besedilo, ki je navdahnjeno po enem izmed verzov iz Biblije, je v ostrem kontrastu glede na ostala besedila na albumu, ki so Sydove stvaritve in tako že odraža njegov nadaljnji lirični slog. “Interstellar Overdrive”, ena izmed prvih psihadeličnih inštrumentalnih improvizaci sploh, je poleg “Astronomy Domine” še eden izmed vrhuncev albuma in eno izmed najpomembnejših del iz njihovega zgodnjega obdobja. Ta z improvizacijami prepojeni vesoljski inštrumental, katerega so na takratnih koncertnih nastopih radi raztegnili tudi čez 20 minut, je po mojem mnenju najbolj inovativno delo na albumu in uvertura v njihove dolge in kompleksne kompozicije na kasnejših albumih. Na njem prevladujejo proste avantgardne forme, polne razširjenih improvizacij, katere v uvodu in zaključku povezuje zanimiv in odklopljen kitarski rif.

“The Gnome” je zabavna in šegava skladbica na akustični kitari in tokalih, ki pripoveduje zgodbo o palčku z imenom Grimble Gromble, ki je zelo verjetno navdahnjena po Tolkienovem Hobitu. S svojo sveto preproščino, otroško naivnostjo in šaljivostjo gre najverjetneje tudi za demonstracijo avtorjevih vizij, ko so se mu med LSD tripi prikazovala srečanja s palčki in vilami. “Chapter 24” je še en Sydov psihadleični odklop s svečanim vzdušjem, ki je navdahnjen po nekem delu iz kitajske knjige “The Book Of Changes”. Skladba je polna neartikuliranih zvokov, Sydovega zasanjanega vokala in Rickovih cerkvenih orgel. “The Scarecrow”, ki je originalno izšel na drugi strani singla “See Emily Play”, vsebuje pastoralno vzdušje (predvsem preko tolkal), ki ustvari podobo strašila sredi polja. Slednje je Sydova eksistencialistična metafora za njegovo življenje, ki je takrat, kadar je žalosten, tako “kot strašilo na milost in nemilost prepuščeno usodi”. Tovrstne metafore bodo kasneje postale sestavni del večine izmed njihovih besedil. Album zaključi otroško navihani “Bike”, ki je edina “ljubezenska” skladba na albumu saj je posvečena tedanji Sydovi simpatiji. V besedilu se poleg njegovega dekleta na kolesu pojavi še nekaj halucinantnih likov; med njimi plašč, brezdomska miš po imenu Gerald ter druščina ljudi-medenjakov. Po zaključnem verzu sledi še daljša odklopljena inštrumentalna sekcija, ki bi jo lahko označil tudi kot musique concrete v stilu kakšnega Franka Zappe. Gre za zvočni kolaž sestavljen iz oscilatorjev, gongov, zvoncev, violine in še nekaterih zvokov. Vse skupaj pa zaključi manični, na hitro nasneti smeh.

“The Piper At The Gates Of Dawn” je odlična demonstracija njihovega zgodnjega psihadeličnega eksperimentiranja, kateri uspe zaobjeti različna stanja človeške zavesti pod katerimi se ves čas skriva grozeč podton mentalnega kolapsa in norosti; se pravi teme h kateri se bodo vedno znova vračali skozi svojo celotno kariero. Kot vemo je bil to Sydov edini pravi album s skupino (na drugem albumu je njegovega sodelovanja le za vzorec), ki je po njegovi smrti samo še povečal mistiko, ki ga je obdajala že takoj od njegovega slovesa naprej. Čeprav bodo kasneje ustvarili še veliko bolj napredne, zvočno prefinjene albume in popolnoma spremenili svojo zvočno podobo je “Piper” unikaten album in popolna mojstrovina psihadeličnega rocka, katere ni lahko razumeti vsem nam, ki nismo živeli v času z ekscesi zabeljenih 60ih. Vsej njegovi naivnosti in pomanjkljivostim navkljub je “nori piskač” oznanil zoro novega glasbenega obdobja, ko je tudi rock postal ena izmed umetniških glasbenih zvrsti ter postavil temeljni kamen razvoja ene najbolj inovativnih skupin v zgodovini progresivnega rocka.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Astronomy Domine (4:12)
2. Lucifer Sam (3:07)
3. Matilda Mother (3:08)
4. Flaming (2:46)
5. Pow R. Toc H. (4:26)
6. Take Up Thy Stethoscope And Walk (3:05)
7. Interstellar Overdrive (9:41)
8. The Gnome (2:13)
9. Chapter 24 (3:42)
10. Scarecrow (2:11)
11. Bike (3:21)

Zasedba:
Syd Barrett – kitara, vokal
Roger Waters – bas kitara, vokal
Richard Wright – orgle, klavir
Nick Mason – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki