Kraj: St. Veit an der Glan / Avstrija
Datum koncerta: 03.07.2009
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 38 €
Tako kot obsedeno stanje povečane spolne aktivnosti povprečnega SDS volivca, enkrat na leto pride tudi čas za hiter skok čez Ljubelj, točneje v zaspani objem Št. Vida, kjer se že deseto leto zapored v okviru aktivnosti (kot poudarja uradni bilten “dogajanja na visoki umetniški ravni”) društva Burgkultur St. Veit odvija pestro festivalsko dogajanje. Poleg tradicionalne ponudbe klasičnih in jazzovskih večerov, namenjene potrebam bolj kultivirane populacije glasbenih konzumentov, je po Št. Vidu tokrat strašila tudi nravno manj dostopna pojava Erica Burdona, spremljana z najnovejšo reinkarnacijo The Animals, kateri pa žal ni uspelo opravičiti veličine imena.
Kaj je torej šlo narobe? Kot prvo je potrebno poudariti, da si Eric kot ustanovni član kolektiva, ki ga je ustanovil davnega leta 1962, lasti vso pravico rokovanja z njegovo zapuščino, izključno njegovi volji pa je prepuščena tudi uporaba imena legendarne zasedbe. Brez dvoma upravičeno! Kdo bi si torej Ericovi presoji sploh drznil oporekati. Verjetno je tudi zato prvi pogled na oder, v mislih imam seveda zvedavo ogledovanje terena, ki je za vsakega pravovernega glasbenega odvisnika pred vsakim težko pričakovanim koncertnim dogodkom pravzaprav nujno opravilo, obetal mnogo več od kasneje ponujenega glasbenega mešetarjenja, serviranega s predvidljivo sterilnostjo in pridihom monotonosti. Na prvi videz sicer stoično postavljen kolektiv je več kot očitno želel izstopati predvsem na račun tetke Georgie Ntagaki, katere orientalsko zveneči približek violini je obetal zvokovno eksotični priokus. Ves entuziazem je bil zaman, gospodična pa je po svoje ostala celo največja dolžnica celotnega večera. Punci je vsej brhkosti navkljub enostavno zmanjkalo prepričljivih glasbenih izpadov, čeprav drži, da ji močno oklesten manevrski prostor kakšnih posebno uslug ni nudil. Pač to ni bil edini minus večera. Tudi v celoti gledano je predstava inštrumentalno sicer barvito sestavljene spremljevalne zasedbe legendarnega “animala”, če smo čisto iskreni, pobrala nezavidljivo malo simpatij. Mlačnost pristopa peterice je bila očitna, manjko vnosa emocionalnega elementa pa je bil pravzaprav neopravičljiv, sploh ob prisilnemu vsrkavanju prevretih tipkarskih vložkov klaviaturista Reda Younga. Iz poplave gospodovih hitroprstih manevrov, sicer tehnično brezhibnih, a motivsko toliko bolj osiromašenih, je bilo pravzaprav nemogoče izluščiti kaj pretirano navdušujočega. Podoben problem je pestil kitarskega žonglerja Billya Wattsa, katerega manevri so se vse preveč zdeli kot zasilno mašilo redkih posiljeno spočetih inštrumentalno-melodičnih dialogov. Občutek hladnosti na odru je tako le stežka razvijal energično odrsko dogajanje, iz katere bi se napajala veličastna vokalna dostava Erica Burdona
Zgodba z Ericom Burdonom je na srečo in veliko olajšanje povsem drugačna. Eric na prvi pogled resda deluje kot starikav avokado s stilsko izzivalno aranžiranim tupejem, a možicelj še vedno poseduje zastrašujoč vokalni kaliber, ki mestoma resda nakaže na sicer komaj opazno zarjavelost. Njegov glas vsem letom navkljub drži izjemno moč in karizmo. Še vedno ga definirajo razburkani čustveni tokovi ter seveda neusahljiva ljubezen do bluesa, žanra, ki je z likom Erica Burdona neločljivo povezan zadnjih 45 let. Ericove vokalne linije se vlečejo iz povsem naravnih razlogov, brez na pamet naučenih, bolje rečeno brezsrčno drilanih izletov, pač v starošolskem slogu intuitivnega vodenja. Višje lege Ericu tekom večera niso delale večjih problemov, sploh navdušujoča pa je bila energičnost, s katero je stric zastavil predstavitev ducata kariernih presežkov. Njegov repertoar je bil pričakovano hitovsko orientiran, prednjačile so seveda Animals klasike, monolitnost katerih je Burdon brez strahu razbijal s pogumnim serviranjem svežih, aranžerskih inovacij polnih prijemov. Eric se je zlajnanosti omenjenih zimzelenčkov po robu postavljal z domiselnimi zvokovnimi adaptacijami, ki so si sposojale iz različnih pogosto nepričakovanih žanrskih krajin. Don’t Let Me Be Misunderstood se je recimo predstavila odeta v ležerno reggae ritmiko, ki se je presenetljivo tekoče zlila z raskavostjo Ericovega vokala. Največ čustvenega iskrenja je razumljivo sprožila House Of The Rising Sun, ki je ob It’s My Life in We Gotta Get Out Of This Place predvidljivo požela tudi vrhunec huronskega vzklikanja in ubranega prepevanja občinstva. Dodaten izgovor za demonstriranje skromnih gibalnih zmožnosti zbrane množice sta ponudili See See Rider in precej vzdržno servirana Hookerjeva klasika Boom Boom, katere skrajno previdna izvedba je uslužno prikimavala dostopnosti San Franciscan Nights in When I Was Young.
Kljub temu, da je dobra ura in pol druženja z legendarnim glasbenikom minila prehitro, da v repertoarju ni manjkalo prenekaterih z ne ravno prepričljivimi inštrumentalnimi vložki načrtno podaljšanih skladb (v prid slednjih je bil nesramno žrtvovan prostor za lesketanje ostalih The Animals železnin tipa Bring It On Home), lahko brez dvoma zaključim, da obisk koncerta Erica Burdona v vseh pogledih presega obvezo ogleda na račun legendarnega glasbenikovega statusa, saj Ericova odrska prisotnost še vedno navdušuje s svojo vitalnostjo, karizmo, kot tudi prepričljivostjo same izvedbe. Izkušnja z Ericom Burdonom torej spada v kategorijo posebnih glasbenih doživetij, ki globoko v duši poslušalca puščajo trajen pečat.
Fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1. When I Was Young 2. Don’t Bring Me Down 3. San Franciscan Nights 4. The Night 5. Don’t Let Me Be Misunderstood 6. I Believe To My Soul 7. Boom Boom 8. See See Rider 9. Fourty Four 10. House Of The Rising Sun 11. We Gotta Get Out Of This Place —dodatek— 12. I’m Crying 13. Sky Pilot/It’s My Life
Galerija slik
