Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Delavski dom / Trbovlje / Slovenija
Datum koncerta: 23.09.2010
Število obiskovalcev: 500
Zadnji vikend v septembru je bil pomemben vikend za slovensko kulturo. Še posebej za skupino Laibach, skupino, ki jo (vsaj po imenu) pozna vsak Slovenec in predstavlja najprepoznavnejši slovenski glasbeni artikel v tujini in bo to ostal še mnogo časa. Laibach so praznovali častitljiv jubilej – 30-letnico delovanja. Da bi bil jubilej res velik, je bil celoten vikend v Trbovljah v znamenju praznovanja. V Delavskem domu, ki se nahaja v centru mesta, se je že v četrek odprla razstava o kultni skupini, v petek in soboto sta v hramu trboveljske kulture potekala koncertna večera, zadnji dan vikenda, v nedeljo, pa se je koncertna mrzlica preselila na bližnji, več kot 1200 metrov visok vrh Kum, kjer so Trboveljčani odigrali še zaključni nastop. Da bi bila mera polna, je vse tri dni potekal še simpozij s številnimi znanimi gosti iz področja filizofije, zgodovine, umetnosti in drugih družbenih ved, na katerem so razpravljali o tematikah, ki so se neposredno in posredno navezovale na dolgoletno kariero in razvoj skupine Laibach. Celotno dogajanje o famozni skupini je potekalo pod sloganom “Red District + Black Cross”.
Že ob prihodu v Trbovlje ob poznopopoldanskih urah je bilo v zraku čutiti, da ne gre za običajen dan. Mesto je dihalo s prazničnim dogodkom, dihalo s skupino, ki je ime mesta poneslo v širni svet. Ker sva z Alešem prišla že kako uro pred napovedanim začetkom, je bilo časa še za en hmeljev napitek. Ob opazovanju notranjosti kavarne in nje obiskovalcev je že kmalu postalo jasno, da ima dogodek močan mednarodni pridih, saj je bilo na različnih straneh moč slišati “tisoč in en” jezik sveta, napisi na stenah so nas informirali skorajda izključno v angleščini, drugače povedano, skupino Laibach so s svojim obiskom prišli počastiti najbolj zagrizeni privrženci iz vseh strani zemeljske oble, kar je dogodku vdahnilo dodaten pečat.
Le nekaj minut po napovedanem začetku se je glasbeno-vizualna predstava v (presenetljivo) ne povsem polni – tu in tam je bil še kakšen sedež prost – dvorani začela. Zvoki Bojev, Krvave grude in ostalih skladb iz časa osemdesetih v uvodnem delu koncerta so se kot gnev začeli razlivati po dvorani, bolj psihadelične Mi kujemo bodočnost ali Smrt za smrt so med štiri stene ujete obiskovalce navdali še z občutkom tesnobe, celo strahu, pri čemer je odlična akustika dvorane ob podpori srhljivih ritmov odigrala ključno vlogo. Elektronski zvoki so odmevali, edinstvena energija Laibach mašinerije pa se kot blisk širila med sedišči, ki so bili več kot primeren izbor za tovrstni koncert, saj obiskovalec specifičnost Laibach šova šele tako doživi v polni meri. Ko smo že vsi prisotni hipnotizirano bolščali predse, je prišel čas za skladbe iz plošče “Volk” (2006). Nekoliko presetljivo je bil plošček zastopan s kar štirimi komadi, sploh glede na dejstvo, da je promocija koncerta obljubljala dozo starejšega materiala, dobili pa smo skoraj identični repertuar, kot so ga Laibach igrali že skozi vse poletje na koncertih širom domovine. Resda je bila zastopanost novejših del celostno gledano skormna, a roko na srce, smo jo pričakovali še manj.
Nastop Laibachov je poleg z glasbene plati zanimiv tudi organom vida. Svetlobni efekti so bili v dvorani prava vizualna poslastica, največ pozornosti pa sta kot vedno požela dva ekrana v ozadju skupine, na katerem so se ves čas tekom nastopa vrtele projekcije, tako ali drugače povezane z glasbeno podlago. O njihovih kontroverznih vrhuncih je bilo prelitega že veliko črnila, saj so nazorni prikazi človeškega poroda ali oralnega zadovoljevanja vse prej kot nekaj normalnega na kulturni prireditvi visokoumetniškega pomena, zato bo šlo tokrat mojih nekaj besed raje razmišljanju o tem, da so Laibach s takimi in drugačnimi provokativnimi gestami polnili vrstice v tiskanih medijih in sivili lase ljudem na visokih državnih inštitiucijah že dolgo nazaj, v osemdesetih, ko so bila tovrstna radikalna umetniška sporočila vse prej kot zaželena, zaradi česar so bili Laibach mnogim trn v peti. Pravzaprav so (nekaterim) še danes. Namen projeciranih filmov je še dodatno podkrepiti sporočilnost igrane skladbe, mnogokrat po ovinkih, zato človek včasih šele po pretečenem času dojame, kaj želi Veliki brat vbiti v naslovnikovo betico.
Mnoge skladbe so Laibach na odru v letu 2010 popolnoma spremenili in z izvirnikom ohranjajo bore malo skupnega. Napisano velja posebej za skladbe starejšega emša, ki jim je dodana neprepoznavna doza melodičnosti, za kar poskrbi večinštrumentalen zvok treh sintisajzerjev in spremljevalni Minin glas. Mina (Melodrom) je v zadnjem času redna gostja Laibach nastopov in se vokalno brez težav vklopi v zvok skupine, čeprav se sooča z dejstvom, da je težko stopiti v škornje edinstvene Jadranke Juras, ki je z Laibach sodelovala pred Mino. Kljub temu je sodelovanje z Mino za Laibach novo poglavje, saj njen karizmatični vokal v njihovem zvoku odpira novo globino. Milan Fras je kot ponavadi prepoznavno zadržano, a suvereno odpel oziroma odreticiral svoje vokalne zadolžitve, pri čemer mu je bilo v oporo zagotovo tudi osebje za mešalno mizo. Ob zvokih prastare Nove akropole in mlajše God is God se je zaključilo dobro uro in pol dolgo potovanje skozi zgodovinski pregled dela in lika kulta Laibach, in prvi dan praznovanja se je lahko zaključil. Laibach so dokazali, da so bili in ostajajo edinstveni predstavnik slovenske glasbene scene, v katerih je inteligentno ujet duh časa, ki ostaja še kako aktualen tudi danes.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Boji 2. Mi kujemo bodočnost 3. Smrt za smrt 4. Brat moj 5. Krvava gruda 6. Ti, ki izzivaš 7. Država 8. America 9. Anglia 10. Francia 11. Turkey 12. Tanz mit Laiabch 13. Alle gegen alle 14. Du bist unser 15. Hell: Symmetry 16. Das spiel ist aus —dodatek— 17. Nova akropola 18. God Is God
Galerija slik
