Avtor: Rok Klemše
Kraj: Menza pri koritu, Ljubljana
Datum koncerta: 23.05.2011
Število obiskovalcev: 80
Anaal Nathrakh, britansko zasedbo, ki v svoji glasbi meša vplive black metala in grindcora ter deluje skrajno nihilistično in mizantropično (v skladi z Nietzchejansko filozofijo in Hobbesovim opisom naravnega stanja družbe), na odru ne srečaš prav zlahka. Še težje pa na domačem. Anaal Nathrakh (ime nima nikakršne veze z mašenjem auspuha, temveč izhaja iz Merlinovega uroka v filmu Excalibur in pomeni kačji dih) smo vendarle dočakali tudi pri nas, v Menzi pri koritu so odigrali nepozaben koncert. A pojdimo po vrsti.
Kot prvi so na oder prihrumeli veterani slovenske grindcore scene Extreme Smoke 57, ki so z grindanjem pričeli leta 1990 in tri leta kasneje razpadli. Pionirji grinda na slovenskem so se reformirali pred tremi leti in odri se znova šibijo pod težo Bocotovega živalskega kruljenja, neizprosnih blast beatov in izprijenih riffov. V pol ure so nažagali 247 komadov, kot se za grind tudi spodobi in med avtorske umestili tudi priredbo kultnih Agathocles. Surov, agresiven in prvinski grind v izvedbi Extreme Smoke 57 je še toliko bolj mogočno butnil v bobnič zaradi odličnega zvoka, verjetno najboljšega tega večera. Fenomenalno je izpadla predvsem ritem sekcija s snare bobnom, ki je bil skorajda popoln “worship” Donaldu Tardyju (beri: snare, ki zveni kot lomljenje kosti v akcijskih filmih vzhodne b-produkcije) ter globokim basom, ki je tresel pivske trebuščke. Žal so ES57 v začetku igrali pred povsem prazno dvorano, a se je k sreči počasi pod odrom vendarle nabralo nekaj več ljudi, ki pa žal nis(m)o bili niti pol toliko energični kot fantje na odru. Bukaaaaa!!!
Naslednji nastopajoči, danska melodična death metal zasedba Crocell je bila tokrat edina neznanka večera in se verjetno predvsem zaradi tega izkazala za precej pozitivno presenečenje. Pozitivno predvsem zaradi ušesom prijazne godbe, energičnosti in uigranosti, malo manj pozitivno pa zaradi zelo očitnega zgledovanja po švedskem melodičnem death metalu (predvsem At the Gates, zgodnjih In Flames) in v prvi vrsti Kataklysm. Po slednjih se Danci zgledujejo predvsem zaradi spajanja kitarskih melodij, trpečih vokalov in epsko, melanholično zvenečih pasaž. Tako so v spominu ostale predvsem melanholično in epsko mogočno zveneče The Wretched Eidola, Behind the Veil ter Winter is Coming, ki so zaradi svoje tragično-pompozne atmosfere spomnili na skladbo The Road the Devastation s Kataklysm albuma In the Arms of Devastation. Crocell so zelo solidno odigrali svojih 40 minut, dobili za to zaslužen aplavz in odobravanje publike, za kaj več pa bodo morali Danci v prihodnje še pošteno pljuniti v roke in iz sebe iztisniti precej več originalnosti.
Tudi z naslednjo zasedbo smo ostali v tej severno evropski deželi, a lepot Danske se z Illdisposed nismo prav najbolje naužili. Prej obratno. Čeprav so Illdisposed poleg thrash legend Artillery verjetno najbolj prepoznaven danski metal izvozni artikel, pa bi bilo morda celo bolje, da bi fantje ostali znotraj mej svoje države. Kljub dolgoletni karieri (svojo (čudno) vizijo death metala Illdisposed predstavljajo že od leta 1991) je njihov death metal (še vedno) dolgočasen, enoličen, predvidljiv in morbiden (pa ne na dober način). In taka kot je njihova glasba je tudi njihov nastop. Illdisposed so na odru delovali zdolgočasen in utrujeno, kot bi na vaji igrali sami sebi in ne ljudem pod odrom, med katerimi je bilo tudi nekaj zagretih podpornikov skupine. Nič kaj bolje se ni obnesel niti “vokalist” (navednice so tu zaradi tega, ker vlogo vokala Bo Summerja opravlja efekt na mikrofonu in ne on sam) z dolgočasnimi nagovori in, kljub dvema desetletjema opravljanja dela frontmena, obupno polomljeno angleščino. Bend ob katerem bi si še babica in dedek ob nedeljskem kosilu raje zaželela Morbid Angel.
Po zehanju z Illdisposed pa smo končno le dočakali trenutek, ko je na oder stopil bend ob katerem se je utrgalo in zajokalo še nebo. Strele in grom (dobesedno!) so na oder Menze priklicale enega najbolj mizantropičnih bendov ta hip, britansko zasedbo pod vodstvo dvojice V.I.T.R.I.O.L. (Dave Hunt, sicer tudi vokalist legend Benediction) in Irrumator (Mick Kenney) in že z uvodnim komadom Drug-Fucking Abomination s pravkar izdane plošče Passion se je pod odrom in na odru razplamtel silovit in neukrotljiv kaos. Kakšne izprijene, kaotične, demonične in nihilistične zvoke iz najglobljih in najbolj gnijočih ter umazanih človeških lastnosti izvabljajo Anaal Nathrakh je neverjetno. Žal so tokrat zaradi slabega, resnično kaotičnega zvoka slabše izpadle zlovešče grind/black metal kitarske linije, a vse skupaj je nastopu Anaal Nathrakh dalo poseben čar. Če lahko besedo kot je čar pač uporabiš v navezi z Anaal Nathrakh. A tudi če bi hotel iskati napake koncerta bi jih v krvavo brozgo hitro zbrcal neverjetni Hunt, ki je eksplodiral po celem odru in tudi pod njim. Kakšno energijo ima ta človek! In povrh tega še nehuman, boleče ogaben (v karseda pozitivnem smislu) krulež, demonično visoke krike in obenem fantastičen čist vokal za epske refrene, ki povejo kako ničvredni smo v resnici ljudje ter noro povezovanje programa in vzpodbujanje publike. Nič manj pa niso zaostajali tudi ostali člani, predvsem mastermind Kennes in session člana, katerih imen žal ne vem, a so svoje delo opravili z odliko, predvsem energični basist z učinkoviti back vokali. Bend se na odru ni zadržal prav dolgo in večkrat so se z odra spustili igrat kar v prvo vrsto med ljudi. Edini minus, ki ga lahko pripišem je bil prekratek nastop (ali pa se je zaradi viharnega šusa in shizofrenije le tako zdelo), klasikam Bellum Omnium Contra Omnes, The Lucifer Effest, Der Hoelle Rache Kocht, Meinem Herzen in Pandemonic Hyperblast bi zlahka dodali še kakšno. Energično, odfukano, iskreno, psihopatsko in glasno! To so Anaal Nathrakh! Bend, čigar glasba te pripravi do nekaj podobnega vsebini filma Falling Down z Michaelom Douglasom.
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
