Avtor: Rok Klemše
Kraj: Štuk, Maribor
Datum koncerta: 02.06.2011
Število obiskovalcev: 200
Zadnje čase se ne zgodi prav pogosto, da bi pri nas nastopali bendi, ki jih naši odri še niso gostili. Kar seveda ni slabo, če se vsake toliko ponovijo bendi, ki si tega zaslužijo. A, ko se napove, da po mnogih letih delovanja k nam prihajajo Primordial srce vztrepeta. In zakaj ne bi, saj Primordial predstavljajo enega bolj unikatnih, če ne kar najbolj edinstven bend pagan metala, če jih lahko pač umestim v ta žanr. Unikaten glasbeni izraz, ki te bend žene že 20 let in nezgrešljiva pojava “ideologa” benda Alana Averilla je letos kulminirala v novi plošči Redemption At the Puritan’s Hand, ki je dokaz neusahljivega vrelca idej skupine. In prav turneja za novo ploščo je Primordial prvič pripeljala k nam! V eminentni družbi francoskih Alcest in Američanov While Heaven Wept.
Kot prvi pa so na oder stopili edini (vidnejši) predstavniki domače folk metal scene, Brezno. Skupina je pred kratkim doživela precej opazne in skorajda skrb vzbujajoče spremembe postave. Zasedbo je zapustila pevka in flavtistka Ines Osina, tako da so bili Brezno prisiljeni iskati zamenjavo(e). To so našli v pevki Sari in flavtistki Evi, že nekaj časa z violinistko okrepljena zasedba tako danes nastopa kot oktet. Kot nalašč je bil tako oder ŠTUKa za člansko številno zasedbo več kot dovolj velik, da se jim ni bilo treba stiskati na minimalnem odru. Nova zasedba se je predstavila v solidni, celo dobri luči, vidi pa se, da jim manjka še nekaj uigranosti in usklajenosti na odru, vseeno pa je povsem razumljivo, da lahko pri kar osmih inštrumentih hitro pride do napake ali dveh. Brezno bodo tako potrebovali še kakšen odigran koncert, da se osvežena postava navadi drug na drugega in da začnejo dihati v eno. Zagnanosti jim gotovo ne manjka, saj so na odru energični kot vedno, Sara pa je dokaz, da kljub odhodu tako močne vokalistke kot je Ines, Brezno niso izgubili svojega jaza. Pravzaprav je Sara vokalno skorajda identična Ines. Če je to dobro ali slabo prepuščam bendu. Upam, da bo naslednjič šel na roko skupini tudi zvok, saj je tokrat na račun podpornih vokalov v prvi vrsti blestel le Sarin vokal, na račun kitar, pa predvsem glasno ozvočena violina. Na roko skupini ni šla tudi zgodnja ura in še precej prazna dvorana ŠTUKa, a suvereno so Brezno svoj nastop izpeljali do konca, z zaključno uspešnico, poskočno in iskrivo, V nebo.
Že z naslednjo nastopajočo skupino pa smo odplavali v povsem drugi vode, druge svetove in neznane sfere. Na odru je po razporedu časovno povsem točno stal francoski četverec Alcest. Skupina je pod budnim očesom in trdno roko idejnega vodje Niegea svojo glasbeno pot začela v black metalu, a se s prvim studijskim albumom preizkusila v vodah post-metala in shoegazea, ter se z drugim albumom Ecailles de Lune trdno zasidrala v vodah meditativnega shoegazea. Neige glasbeno idejo Alcest gradi okrog svojih otroških spominov in sanjarjenj o pravljičnem svetu v katerega želi skozi glasbo popeljati tudi poslušalca. Ta efekt mu resnično tudi uspeva, saj moraš le zapreti oči in Neige te na krilih repetitivnih kitarskih vzorcev, sanjavih (občasno že skoraj prenežnih – in to piše velik fen Cynic, hehe) vokalov ter grajenju mistične in eterične atmosfere za roko popelje v nek drug svet, svet sanj, pravljic in nedolžnih iluzij. Tiha modrina odrskih luči je ta učinek le še nadgradila in zdelo se je kot, da smo s skupino zaprti v milni mehurček, ki plava nad deželo, ki jo opisuje Neige v svojih besedilih. Zame osebno se je ta efekt po nekaj komadih sicer razblinil, saj zna glasba Alcest postati enolična in ponavljajoča se, verjetno bi moral biti za popolno percepcijo sporočila Alcest v stanju zavesti v katerem bi lahko brez zunanjih motenj vase vsrkaval glasbo, ki jo na svoj, resda edinstven način podajajo Alcest. Ali pa je bilo pričakovanje glavnega benda tokrat preprosto premočno. Nastop Francozov se je vseeno globoko vtisnil v spomin, predvsem zaradi fantastične izvedbe skladb Printemps Emeraude in Les Iris ter neverjetnega, raznolikega in dinamičnega ter odlično ozvočenega bobnanja Winterhalterja.
In tudi z naslednjimi nastopajočimi smo odpluli v nove, drugačne glasbene svetove. Američani While Heaven Wept h glasbi pristopajo mnogo bolj neposredno kot Alcest, a ostajajo kljub temu pri svojem ustvarjanju unikatni in samosvoji. While Heaven Wept delujejo že dve desetletji in se jih zlahka šteje med staroste ameriškega (epic) doom metala, skupaj s Solitude Aeternus in Solstice (pri katerih je pel tudi vokalist/kitarist, Tom Phillips) na primer. A pričujoča zasedba ni dolgo ostala trdno zasidrana v žanru doom metala in je k njegovi še vedno trdni osnovi začela dodajati elemente progresivnega in power metala. Skupini je tako uspelo ustvariti dokaj prepoznaven in edinstven zvok, ki pa v tokratni nabor skupin morda ni prav najbolje sodil. Verjetno je tudi zaradi tega skupino spremljalo vsega dvajset, trideset vztrajnežev. Kljub temu pa so While Heaven Wept odigrali tako kot bi igrali pred polnim ŠTUKom, polno in na vso moč. O kvaliteti skupine je govorila sama glasba, predvsem nekaj starejših cvetk kot sta bili The Drowning Years in Of Empires Forlorn že na samem začetku, zmotila pa je predvsem statičnost članov benda, kar je izgledalo tako kot bi igrali sami sebi na zaprti vaji. A je vse skupaj reševal energični vokalist Rain Irving, ki je osupnil z izjemno prepričljivim, mogočnim vokalom. Že skoraj svečana atmosfera skupine je zaživela predvsem ob prelepih vokalnih harmonijah, ki sta jih ustvarjala Rain in klaviaturistka Michelle. Zelo dober nastop skupine pa je pokvaril le duhamoren desetminutni improvizirani jam, ki je posebnost vsakega nastopa skupine, kot se je pohvalil kitarist Scott. No ja… Bi potem že raje slišal petnajstminutni ep The Furthest Shore z albuma Vast Oceans Lachrymose.
Nato pa se je vendarle zgodilo, da se je odvil “backdrop” z napisom Primordial, luči so se ugasnile in napetost je naraščala v dramatičnem pričakovanju irske skupine. Drug za drugim so za svoje inštrumente poprijeli Pol MacAmlaigh (bas), Ciaran MacUiliam (kitara), Simon O’Laoghaire, Michael O’Floinn (kitara) ter nazadnje edinstveni v “corpse-paint” odeti vokalist Alan “Nemtheanga” Averill s steklenico Jack Danielsa v roki. Alan je naznanil, da prihajajo iz Republike Irske in da noben grob ni dovolj globok in s prvim komadom z nove mojstrovine skupine, Redemption At the Puritan’s Hand, No Grave Deep Enough se je začelo potovanje po temačnih planjavah glasbe mojstrov epsko obarvanega metala. Lastnega samo Primordial! Publika je že s prvim komadom postala šesti član skupine in energično spremljala skupine od vsega začetka pa vse do samega konca. Vse po zaslugi karizmatičnega frontmena Nemtheange iz katerega veje neka mistične energija, ki te v trenutku posrka v svet Primordial. Averill je z odločnim, gromkim vokalom fenomenalno povzemal besedila, enkrat trpko in svetoboljsko spet drugič odločno, agresivno in brutalno. Tako kot se kameleonsko prelevi iz uglajenega Alana Averilla (Dr. Jekyll) v grozljivega velikana odetega v bel corpse paint (Mr. Hyde)! S koketiranjem s publiko in dramatičnimi potezami, ki se ne bi nič slabše znašle na odrskih deskah je Nemtheanga spretno nadzoroval publiko, jo več ko uspešno pozival k sodelovanju in nas ves čas naslavljal z “my friends”. Čeprav je dejstvo, da vso odrsko pozornost prevzame neverjetni Averill, pa bi bilo vseeno krivično reči, da so Primordial le on. Daleč od tega, saj je predvsem MacUiliam kriv za epske aranžmaje, noro stopnjevanje vzdušje in to vse le z na videz preprostimi strukturami akordov. Prvinsko, a mogočno, brez pretencioznih solaž in olepševanj. Poleg tega pa Primordial ni brez skoraj “tribal” bobnanja, ki je krivo za neko primarno, pogansko nrav benda, kar lepo pride na plan predvsem v As Rome Burns. Neverjetno je bilo videti kako dobro v živo delujejo še čisto sveži komadi z novega albuma, predvsem demonsko zlobni Lain With the Wolf pri katerem je na Alanov ukaz cela dvorana v zrak držala “rogove”. Energija v dvorani se je ves čas in neprestano stopnjevala in vrhunce dosegala v klasikah kot sta bili Autumn’s Ablaze pa The Coffin Ships, ob kateri je Averill izjavil, da si ni nikoli mislim, da bo bend iz Irske po dvajsetih letih obstoja v Sloveniji pel pesem o irski lakoti. Vse prehitro je završalo po koncu z epsko poslastico ob kateri vztrepeta srce, nihilistično, a še kako realno Empire Falls. “Every Empire Will Fall, Every Monument Crumble!”. Izključno za ŠTUK so Primordial odigrali še Gods to the Godless in prvič na turneji še Heathen Tribes. Bil je konec in bila je tišina, med porušenimi spomeniki, zadnjimi ostanki civilizacije je tlel le še pepel. A močan in brezčasen zven Primordial bo večen! Tako kot spomin na prvi nastop Primordial pri nas, ki mu gre “očitati” le to, da je skupina v celoti zignorirala albuma Imrama in Storm Before Calm. “So heretics I call to you/Partisans stand as one/Rebels raise your voice/If not then all is lost”!
Fotografije: Nina Grad
Setlista
PRIMORDIAL:
1. No Grave Deep Enough
2. Gallows Hymn
3. As Rome Burns
4. Lain With the Wolf
5. Autumn’s Ablaze
6. Bloodied Yet Unbowed
7. The Coffin Ships
8. Death of the Gods
Empire Falls
– dodatek –
9. Gods to the Godless
10. Heathen Tribes
Galerija slik
