Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Menza pri koritu, Ljubljana
Datum koncerta: 22.09.2011
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 7€/10€
Za prvi letošnji jesenski petkov večer je ekipa BangYourBrain v Ljubljano pripeljala singapursko-ameriški Wormrot/Maruta grind paket in ga mastno podprla z brežiškimi žganci Dickless Tracy.
V toplem večeru se je pred vrati Menze na Metelkovi zbrala pričakovana množica (cca. 50) grinderjev, ki so ob rujni kaplici, hmeljevem čaju in zelenih smotkah čakali brutalno posilstvo ušes (brez lubrikanta, seveda…). Koncert se je sicer začel eno uro kasneje kot je bilo sprva načrtovano, kar pa prijetnega opijanjanja aammm… druženja ni pokvarilo (ravno nasprotno), časovni zamik pa, glede na količino izdanega glasbenega materiala večine nastopajočih, niti ni bil presenečenje.
Ob deseti uri tistega dne so nas torej iz odra napadli Dickless Tracy, in tokrat so bili na odru štirje! Zvok je bil primeren, publika (kot se je pokazalo kasneje, najštevilčnejša tega večera) vesela, band prav tako in n-krat slišane popevke so spet zaigrale po naših ušesih, glavah in črevesju. Kot je bilo omenjeno že v nekaterih prejšnji reportažah je grind brezkurčnikov zelo vesel in prijeten za uho, glasbenega neznanja jim prav tako ne gre očitati, je pa res, da vsak koncert jemljejo kot javno vajo. Sicer pa, glede na to, da osebno poznajo 90% publike jim tega res ne gre očitati. Nastop je kot ponavadi minil prehitro (da ljudje poznajo njihove komade v nulo in je bil temu primeren seveda tudi žur, ni treba povdarjati) in publika je kmalu spet uživala vonje nočne Metelkove, ter še sama dodajala svoj delež k njim (vonjavam namreč)…
Hitro, hitro za lokalnimi matadorji so oder zasedli floridski Maruta. Uradno obstajajo od leta 2005, ko so (ne)znanje igranja inštrumentov združili mladci, ki so se pred tem kalili v lokalnih death/grind skupinah, katere so bile večinoma bolj kratke sape. V letih obstoja so izdali dva albuma in nanizali nebroj koncertov, publiko pa so v petek napadli z zverinskim grindom, imajo pa za dolgoročno življenje banda kar resen problem: na odru so monotoni… Grind, ki na ploščah zveni mladostno veselo in družbenim normam kaže dva visoko dvignejna prsta (pa ne palca), je tega večer zvenel utrujeno, brez idej in energije. Morda tudi na račun maloštevilne publike (samo, jebiga, grinderji ravno ne igrajo pred razprodanimi stadioni) je band deloval zdolgočaseno in brez idej, kako energijo svoje glasbe prenesti na publiko. Korektno so odžgali svoj set, se zahvalili publiki in zapustili oder. Kdor je prišel po “galamo”, je bil z nastopom brez težav zadovoljen, tisti, ki smo bili še (relativno) trezni, pa smo na čikpavzo odšli z rahlo grenkim okusom (pa ne po pivu) v ustih…
Ker so bile tega večera pavze med bandi skoraj prekratke (ali pa debate pred Menzo predolge, kdo bi vedel…) smo kmalu spet stopili v “koncertno dvorano”, da si pogledamo še singapursko triglavo atrakcijo Wormrot. Prav tako, kot pred njimi nastopajoči Maruta, so tudi Wormrot izdali dva albuma, ob tem pa še nekaj splitov. Bili pa so bistveno bolj veseli, kot ameriški mladeniči pred njimi in so svojo interpretacijo glasbe, definitivno pogojeno z vzdušjem države, iz katere prihajajo, predstavili navdušeno, kot da so bili sprejeti v pionirsko organizacijo. Morda 30-glavo publiko so razgibali do kosti, in bili pravi grinderski šus v čreva, ter dober uvod v jesen, ki se poskuša prikrasti v našo deželico, ampak nam vseeno še vedno sije sonce… Vse skupaj je kar prehitro minilo, vendar od banda z dvema ploščama res ne gre pričakovati 90-minutnega seta.
Morda je v zgornji reportaži malo manj govora o glasbi nastopajočih skupin, vendar je pravi grind pač stanje duha, ki človeka vsakič sesuje v prafaktorje in hkrati napolni z energijo, ki jo potrebujemo, da svetu ponosno kažemo iztegnjene kazalce… grind pač. Kdor razume, razume, ostalim je itak vseeno. Kdor je torej razumel, je lahko preživel vesel večer ob druženju s pravimi ljudmi in ob dobri glasbi, ostalih pa itak ni bilo tam…
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
