Avtor: Rok Klemše
Kraj: Cvetličarna Mediapark, Ljubljana
Datum koncerta: 14.11.2011
Število obiskovalcev: 0
Drakar švedskih vikingov Amon Amarth je po dveh letih znova priplul na slovenska tla, tokrat v pisani druščini grške simfonične black/death metal zasedbe Septicflesh ter ameriških metalcorovcov As I Lay Dying. Slednja sta pridno veslala, le vikinška ladja počasi že pušča…
Kot prva je na oder v spremljavi simfoničnega intra stopila grška black/death metal zasedba Septicflesh, ki je v velikem slogu pompozno predstavljala aktualno mojstrovino The Great Mass. Fantje so pod vodstvom karizmatične ikone benda, vokalista in basista Spirosa “Setha” Antoniouja na oder prikorakali v spremstvu intra rušilne skladbe The Vampire of Nazareth in za pol ure surovo zagrizli v vratove publike pod odrom, ki je bila vedno bolj številčna. Grki so z zadnjima dvema izdelkoma, Communion ter The Great Mass še razširili svoj bogat simfonični zvok, na aktualni plošči igrajo celo s praškim filharmoničnim orkestrom. Jasno je torej bilo, da Septicflesh na oder Cvetličarne ne bodo stlačili orkestra in so bili tako vsi orkestralni deli nasneti ter s tem izkušnja morda ni bila tako pristna. Res bi bilo lepo videti bend na odru s celotnim orkestrom, dokler pa se to ne bo uresničilo (če se sploh bo) pa Septicflesh na odru več kot uspe poustvariti grozljivo, lovecraftovsko atmosfero, ki preveva njihovo glasbo. Učinkovito izgradnjo epske atmosfere Seth in banda dosegajo s čisto odpetimi vokali, ki se bohotijo predvsem v refrenih, občutku črne kaotičnosti pa doda rušilna ritem sekcija in zlobno zveneči, tritonalni (hudičevi) riffi. Seth je s pojavo bohemskega umetnika ter pokončnim igranje bas kitare svojevrstna pojava, ki je publiko uspešno, kot nekakšen Mefisto, pripeljala skozi pol ure pekla.
Tokrat je booking agenciji znova uspelo združiti povsem nezdružljiv glasbeni paket, saj smo morali v nadaljevanju večera s simfoničnega black/death metala odplavati v povsem drugačne vode metalcora ameriške zasedbe As I Lay Dying. Moram priznati, da njihova glasba ni niti približno moja šalčka čaja, a reči moram, da so As I Lay Dying svoj nastop odigrali izredno suvereno in zelo solidno, številne fene pod odrom pa so brez večjih težav spodbudili k moshanju in za konec v čezdvoranski wall of death. As I Lay Dying so se v času, ki jim je bil odmerjen sprehodili skozi celotno diskografijo, pod odrom so najbolj vžgali hitrejši, agresivnejši komadi, hkrati pa so v mirnejših, nežnejših komadi uspelo publiko pripraviti do skupinskega petja. Kitarista sta večkrat dokazala, da imata velik smisel za skladanje melodičnih, nalezljivih linij in dvojnih kitarskih spopadov, a dober okus pokvarijo generični “jump, jump” breakdowni, ki pa jim je publika sledila kot ovčke. Ali pa samo jaz ne razumem tega glasbenega pojava. Growl Tima Lambesisa ni bil nič posebnega, a je delo opravil korektno, nežni glasek in trpeče vokalne linije basista Justina Beaverja.. ups, Bieberja… ups, Josha Gilberta pa so bili vsaj zame precej moteč faktor. As I Lay Dying so svoj nastop zaključili s svojo himno 94 Hours ter svoje fene zapustili zadovoljne in potešene.
Slovenske, mislim švedske, gore list Amon Amarth so oder zavzeli kot veliki zmagovalci, saj je publika v nabito polni Cvetličarni že ob njihovem prihodu na oder skandirala njihovo ime. Švedi so samozavestno v set vkorakali z dvema komadoma z nove plošče in kljub na začetku obupno slabemu zvoku, ki je bil tako spacan, da se je komade že skoraj težko prepoznalo, je bilo več kot očitno, da se je album Surtur Rising že lepo prijel. Publika je frontmenu Johanu Heggu in ostalim vikingom od prve sekunde jedla iz rok, že skoraj fanatična podpora bendu pa ni pojenjala vse do konca. Kombinacija vzdušja na relaciji bend-publika je ustvarila resnično eksplozivno vzdušje, ki mu je bencina na ogenj prilival karizmatični Hegg, ki je publiko izdatno motiviral k sodelovanju, petju, skakanju in to večkrat v kristalno čisti slovenščini. Kar sicer ni nič čudnega, saj bi Amon Amarth lahko glede na število odigranih koncertov pri nas v zadnjih nekaj letih po načelu naturalizacije že skoraj podarili slovensko državljanstvo. In jih preimenovali v narodno zabavni ansambel Podalpski vikingi. Švedi so največ pozornosti seveda namenili aktualni plošči Surtur Rising, tudi sicer pa so igrali predvsem komade novejšega datum, v zgodovino so nekoliko bolj posegli le s klasiko Ride For Vengeance s prvenca. Brez železnih lajn Death in Fire ter Pursuit of Vikings jasno ni šlo, žal pa je tako, da se Amon Amarth že prav boleče ponavljajo, komadi lahko hitro postanejo monotoni in enolični, saj so si vse preveč podobni, tudi njihova struktura pa je bolj ali manj napisana po istem ključu. In to je stvar, ki si jo lahko privoščita samo benda kot sta AC/DC in Motorhead, hehe. Kljub temu pa je treba priznati, da so Amon Amarth v Cvetličarni, ki že lep čas ni bila tako nabito polna odigrali vrhunsko vikinško klavščino, z odlično zvočno in svetlobno podobo, dobro energijo ter fenomenalno komunikacijo s publiko. Me pa resnično zanima, kako dolgo bodo še uspeli prodajati eno in isto stvar, ki je vsakič znova le zapakirana v okrasni papir različne barve.
Fotografije: Nina Grad
Setlista
SEPTIC FLESH: The Vampire from Nazareth We, the Gods Pyramid God A Great Mass of Death Anubis Five-Pointed Star AS I LAY DYING: Within Destruction The Sound of Truth Upside Down Kingdom Through Struggle An Ocean Between Us Anodyne Sea Condemned Nothing Left Confined 94 Hours AMON AMARTH: War of the Gods Runes to My Memory Destroyer of the Universe Live Without Regrets The Pursuit of Vikings For Victory or Death Varyags of Miklagaard Slaves of Fear A Beast Am I Ride For Vengeance Embrace of the Endless Ocean Free Will Sacrifice Asator Death in Fire – dodatek – Twilight of the Thunder God Guardians of Asgaard
Galerija slik
