Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Trst (Trieste) / Etnoblog / Italija
Datum koncerta: 11.04.2012
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 20,00€
Seventh Wonder predstavljajo danes eno od osrednjih figur živahne skandinavske progresivne metalske scene na čelu skupin Mind’s Eye, Circus Maximus, Majestic, Minas Tirith, Moonlight Agony, Vindictiv, Triosphere, Silent Call (in še bi lahko naštevali), ki sicer ne premorejo tako široke baze oboževalcev kot to velja za njihove progovske rojake Pain Of Salvation ali Opeth, pa vendar se ponašajo z opusem 4. studijskih albumov, ki blestijo po tipičnem skandinavskem perfekcionizmu. In vsak novo izdani med njimi, je nadgradnja svojega predhodnika.
Za progresivni metal princip “po skandinavsko” tipa Seventh Wonder je značilno pretanjena hoja združevanja melodične, visoko poslušljive kompaktnosti glavnih motivov s crescenom v refrenskih napevih ter vragolij stkanih po vzoru kompleksnih Dream Theatrovskih utrgancij, ob katerih zastaja dih. V komponiranju skladbe ne izgubljajo jedrnatosti in kompaktnosti na rovaš figuriranja virtuozne kompleksnosti. Zato so Seventh Wonder hkrati zelo poslušljivi, po drugi plati pa osupnejo s svojo tehnično izpiljenostjo in izvedbeno dovršenostjo.
Zasedba je svoj zadnji studijski album izdala pred dvema letoma. Imenuje se »The Great Escape«, nemara je album ostal komu v spominu vsaj po naslovnici ki jo krasi gromozanski pajek črna vdova z razpetimi ekstremitetami.
Dobro je znano, da se na Italijanski strani stvari namenjene zabavi in sprostitvi pričenjajo vselej zelo pozno. Tudi v tržaškem klubu Entnoblog ni bilo nič drugače. Za povrhu je tega dne še peklensko lilo, kot ob vzniku vesoljnega potopa in splošno ozračje, do točke prestopa praga kluba, je delovalo resnično, kot od boga pozabljen zadnji kraj.
Etnoblog je bil ob četrt preko devete konkretno poln. V njem se je zgnetlo blizu 200 ljudi in to je kazalo na dobre obete ob nastopu Seventh Wonder. Vendar pa se je izkazalo, da je prišla večina izkazat podporo predskupini Sinheresey, domačinom iz Trsta. Zasedba, ki je zaprisežena špuri skupin Nightwish, Leave’s Eyes, Epica itn…, se pravi simfoničnemu power metal maršu z ženskim vokalom v središču (tega kombinirajo tudi z moškim), je prav tega dne izdala svoj debitantski EP »The Spiders And The Butterfly«. V kar 50. minutah repertoarja, so na debelo predstavili svoj avtorski material, pa vendar je to pot moč govoriti o manj posrečenem nastopu. Zasedba je naletela na obupne zvočne razmere, ki jih je zanjo pripravil tonski mojster. Vsi instrumenti so brneli povsem nerazločno, kitara zamorjeno, klaviatur pa se preko koncerta sploh ni razločilo. Obenem se je k temu prikradlo še občasno občutno grešenje tonov na melodijah vokala, ki tako ali drugače več, kot predirljivega soprana z neizdelanim značajem ni ponudil. Prav tako je v aranžerskem smislu stvar delovala zelo generično. Nemara bi drugi pogoji na odru pričarali druga občutja, vendar ni nobene potrebe po tem, da bi se slepili. Sinheresey potrebujejo namreč kilometrino. Prav tako manjka skupini več odrske dinamike in karizme izdelanega zunanjega videza, ki sodi vkup z odrsko igro in gibanjem. Klobuki kranjskih Janezov v metal ne sodijo, kar upam, da bo razumel, kot dobronameren nasvet, moški vokal zasedbe. Slednji se mora še odločiti čemu bo dal prednost. Grlenemu petju, falsetto petju, ali grčanju. Mnogokrat namreč s preklopi med vokalnim pristopanjem prej pači vzdušje, ki ga skupina vzpostavlja z vodilnim ženskim vokalom, kot da bi mu nudil oporo.
Kar se nastopa Seventh Wonder tiče, ni bilo skrbi, da bi šlo kaj po zlu. Vrhunska oprema, ki so jo zlagali na odru pred nastopom, je sama po sebi narekovala, da z glasbeniki te skupine, ni zdravo češenj zobati. Nasploh potem, ko si je vodja zasedbe, basist Andreas Blomqvist nadel John Myungov model šest strunske Yamaha bas kitare in je zasedba petnajst minut pred enajsto eksplodirala na odru. Od današnjih originalnih članov zasedbe Seventh Wonder dela družbo Andreasu v skupini le še vražji kitarist Johan Liefvendahl, medtem ko preostanek ekipe zapolnjujejo klaviaturist Andreas Söderin, novo prišlek – bobnar Stefan Norgren, ki je v lanskem letu zamenjal bobnarja Johhnyja Sändina in fenomenalni vokalist Tommy Karevik. Zasedba je odprla koncert z skladbo Wiseman, akutalnega albuma »The Great Escape«. Zanimivo je, da je glavnino repertoarja beležila izvedba skladb iz konceptualiziranega mračnega albuma »The Mercy Falls« (2009). Glede na to, da skupina v repertoar ni vključila 30. minutnega naslovnega epa iz aktualnega albuma »The Great Escape«, je lahko izbirala, le še med šestimi krajšimi skladbami tega albuma, med njimi pa urezala na tem koncertu tri (Wiseman, The King Of Whitewater in Alley Cat).
Seventh Wonder so hipoma vzpostavili pravo koncertno raven, ki pritiče tovrstnim švedskim garačem. So perfekcionisti, ki stremijo po brezhibnosti v svojih dejanjih. Navkljub temu, da je klubski prostor v akustičnih karakteristikah znova pokazal zobe, pa je bil zvok vseeno še sprejemljiv, saj so se instrumenti dovolj razločno slišali, predvsem pa je v zvočni sliki nosil Tommyjev vokal jasen, prepoznaven melodično čist in eksplozivno avtoritativen značaj. Pevec je sam nekajkrat nakazal med nastopom, da ima težave s slišnostjo svojega vokala v ušesnih monitorjih, vendar pa je navzven odrska esenca skupine v zvoku povsem zadovoljila.
Najbolj presenetljivo je bilo to, da se je publika do nastopa Seventh Wonder v klubu prepolovila. Ostalo je kakih 120 privržencev. In to zelo gorečih privržencev, ki so že v samem uvodnem delu presenetili z obvladovanjem besedil. Prav tako je publika, ki se je v Trst za ta koncert nagnetla celo iz bolj oddaljenih koncev severne Italije, kot je meto Padova, delovala med koncertom ekstatično in glasno odzivno. Baza pravovernih fanov je očitno mala, a tistih malo je konkretno našpičenih na Seventh Wonder. Preko koncerta je teh 100 ljudi vzpostavilo s skupino izjemno intenziven in pristni most kemijskih vezi, kar je v končnem izkupičku priredilo silno lep koncertni vtis v Etnoblogu.
Odlična uigranost ekipe in bravurozna eksekucija je drugo ime za Seventh Wonder. Tu ni spodrsljaja. Čuti se, da so fantje pustili za seboj lepo število koncertov, da jih ne vrže iz tira prav nič in da kljubujejo sleherni situaciji na odru in med koncertom z veliko samozavestjo. Po uri in deset minut je bilo na veliko presenečenje prisotnih regularnega dela že konec. Človek bi pri mlajši in dokazovanja željni skupini pričakoval najmanj uro in pol dolg regularni del. No zasedba se vrne po obvezni dodatek, ki ga odpre s priredbo Queen klasike I Want It All. Zasedba je svoj vcepljen bogati občutek za polni izkoristek dane vodilne melodije potrdila s posrečeno harmoniziranjem uvodnega napeva k sicer zahtevni Queen klasiki. Z »Mercy Falls« skladbama baladno The Last Goodbye in fenomenalnim prog metlskim sekačem The Black Parade, so Seventh Wonder po uri in pol zaključili intenziven nastop v Trstu.
Obisk zasedbe v Trstu je bil prvi izmed skupno petih nastopov na mini Italijanski turneji, ki je obsegala za Trstom tudi mesta Torino, Parma, Milano in Rovigo. Zanimivo je to, da v Trst ni bilo nobenega slovenskega prog metalskega navdušenca, čeprav so jih vselej polna usta progmetala. Kdor posluša namreč Dream Theater in (še posebno) Symphony X, ne more zaobiti opusa skupine Seventh Wonder, zasedbe, ki je v Trstu s peresno lahkoto dokazala, da je s svojim stasom in glasom še kako vredna pozornosti s strani pravih ljubiteljev tovrstne glasbe.
Setlista
SINHERESEY:
1. Intro
2. The Spiders And The Butterfly
3. Merciless Game
4. Lying Dreams
5. 7 Days To The Wolves
6. Forever Us
7. Come In The Shadow
8. Temptation Flame
9. Center Of The Universe
10. When Darkness Falls
SEVENTH WONDER:
1. Wiseman
2. Hide And Seek
3. Welcome to the Mercy Falls
4. Tears For A Father
5. A Day Away
6. Taint the Sky
7. Alley Cat
8. Unbreakable
9. King Of Whitewater
—dodatek—
10. I Want It All (Queen cover)
11. One Last Goodbye
12. Black Parade
Galerija slik
