Penetracija Orto bara! (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad

Kraj: Orto Bar Ljubljana
Datum koncerta: 06.10.2012
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 5€

Pravijo, da se kriminalci vračajo na mesto zločina, najpogosteje zato, da podoživijo zločin, občudujejo svoje delo ali popravijo napake. Tudi bendi se vračajo na mesta svojih »zločinov« in eden takih so Lene kosti. Decembra 2010 so nazadnje nastopili v Ortu, tokrat pa je prenovljena zasedba, ki je ostala brez ustanovnih članov, bratov Kavaš, znova stopila na oder tega kultnega ljubljanskega prizorišča, kot predskupino pa povabila mlade upe slovenskega heavy metala, obalne Rising Steel.

Pred nastopom nosilcev večera so na oder Orto bara stopile malo mlajše kosti, koprski heavy metalci Rising Steel za katere sem, priznam, tokrat slišal prvič. Glede na pokazano vsekakor upam, da ne tudi zadnjič. Le hiter pogled setliste sicer kaže, da so Rising Steel šele v prvih poporodnih korakih, a ne gleda na to nad njimi bdijo veliki obeti. Fantje v postavi Jan Bratovš (vokal), Danijel Malkoč (kitara, back vokal), Jure Vidmar (kitara), Erik Filipčič (bas) in Tomaž Veljak (bobni) so v slabi uri nanizali venček suvereno odigranih priredb, še pomembneje pa je, da so se odlično odrezali z avtorskima komadom Journey of Souls in Black Pirates. Vidi se, da zasedbi še manjka odrskih kilometrov, kar je dokazovalo predvsem nekaj kiksov in fušov, a glede na večino izbranih priredb je treba mladcem priznati pogum. Rising Steel so tako presenetili z grobokopaško klasiko Rebellion (The Clans Are Marching) in še bolj pogumno NWOBHM klasiko Angel Witch! Na iskanje identitete močno kažejo Metallica šlagerji, ki jih Rising Steel odigrajo res dobro, a vendarle dokazujejo, da so sposobni več od oguljenega Sandmana, ki ga igra že vsak srednješolski bend. Le Dia naj pustijo počivati v miru – Holy Diver je bil inštrumentalno sicer izveden suvereno in korektno, vokalno pač ne. Janu je vokalno na glasilke pisan Hetfield in prav bi bilo, da fantje nadaljujejo s pospešenim ustvarjanjem avtorskega materiala, ki bi slonel na nekoliko thrashy heavy metalu in tako postopoma igranje priredb povsem nadomestijo z avtorskim materialom. Z odigranim koncertom so dokazali, da jim elana ne manjka, prav tako pa ne tehničnega znanja ter srčnosti in energije.

Povratek Lenih kosti v Orto bar se je napovedoval lep čas in preteklo soboto je kosti konkretno razgibala prenovljena zasedba. Po odhodu rifmojstra Marca Kavaša je na njegovo mesto stopil Jan Prosen in tako zasedbo Lenih kosti trenutno sestavlja kar dve petini Dawn Patrol. Zasedba je brez kakršnihkoli zadržkov in strahov zmagoslavno stopila na oder ter dokazala kako se streže heavy metalu. Nova kitarska naveza Edo Sabljaković/Jan Prosen nadaljuje bogato rifovsko zapuščino bratov Kavaš, hkrati pa zveni in nastopa še bolj ognjeno in srborito. Sploh Prosen dokazuje, da je eden boljših slovenskih kitaristov mlajše generacije – kitarske linije podaja z visoko tehnično odliko, njegove obrazne grimase kažejo na to, da igra v prvi vrsti z velikim užitkom in še pomembneje, z veliko srčnostjo. Povrh vsega pa je v zelo kratkem času suvereno naštudiral celoten dosedanji opus Lenih kosti. S Penetratorjem so Lene kosti zaplavale v še bolj ortodoksne vode heavy metala in, če kaj, zasedba zveni rušilno kot potres, v veliki meri zaradi odličnega bobnanja Rok »WUKOta« Večerina. Komadi s prvenca Do Or Die in penetracije s Penetratorja so se med slovensko publiko že dodobra zasidrale in odrska mrcina Milan »Dr.Evil« Krušič nima težke naloge publike pritegniti k izdatni pomoči izpod odra. Tako je publiko v pesti obdržal tudi, ko je preostalim članom prepustil oder za inštrumentalno injekcijo adrenalina The Sting z perfektnim dvobojem Jana in Eda, Dr. Evil pa je medtem zavzel vlogo hudiča v preobleki. Devil in Disguise je tako napovedal poveznjen s črno kapuco in s koso ob strani, a vendar se mi ob tem poraja vprašanje, če je potrebna vsa ta »navlaka.« Lene kosti tudi brez mnogih Milanovih likov svoje predstavijo tako kot je treba. Odlična setlista, ki je obsegala obe plošči je pustila prostor tudi za vokalno znova odlično izvedeno Joan Baez/Judas Priest klasiko Diamonds and Rust, do konca pa so nas fantje za šalo obstreljevali in bombardirali s komadi, ki so vrhunec dosegli v zaključnem trojčku 13th Warrior, Heavy Artillery in Refuse to Die. Po kadrovski rošadah Lene kosti ostajajo močne in prepričljive, zanimivo pa bo slišati, kaj lahko nova zasedba ponudi v smislu novega avtorskega materiala.