Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Kranj / Transtation SubArt / Slovenija
Datum koncerta: 20.09.2016
Število obiskovalcev: 42
Cena karte: 10,00€
Jonas Hellborg je eden najzanimivejših basistov fuzije jazza in rocka naše ere. Skandinavski mojster stapljanja jazza in rocka je v svetu močno cenjeno in priznano ime. Možakar je v karieri sodeloval med drugim Johnom McLaughlinom (pet let v osemdesetih je namreč prebil pri Mahavishnu Orchestra), pa nadalje ostalimi veljaki, ti so: Billy Cobham, Tony Williams, Ginger Baker, Bill Frisell, Mike Shrieve , Ornette Coleman, Steve Vai, Joe Satriani, spisek pa od tu dalje še zdaleč ni sklenjen. Naj kot zanimivost navržem poleg tudi imeni Jens in Anders Johansson, v kolikor prebira ta članek kakšne power metalski neutolažljivec.
Za samostojno pot se je Hellborg odločil leta 1988, v prvi postavi pa mu je igral klaviature prav Aydin Esen, imenitni in vsestranski klaviaturist turškega porekla. Stara ljubezen nikoli ne zamre, no vsaj tako pravijo, Hellborg pa je v zrelem obdobju svojega ustvarjanja začutil, da je zdaj znova pravi čas in poklical starega prijatelja v formacijo tria Trinity. Tretji del te sestavljanke pa zastopa nihče drug kot markantni ameriški bobnarski čarodej Keith LeBlanc ki je marsikateremu ljubitelju v ritmični opornici dodobra podkovane eksperimentalne glasbe še predobro poznan, saj ga je lahko opazoval že nekajkrat v Sloveniji, ko je sem pripotoval kot spremljevalni del ekipe Little Axea (kitarista Skipa McDonaldsa), obenem pa je ta cenjeni bobnar svoje usluge ponudil v svoji karieri tudi takšnim glasbenim mogotcem, kot so med drugim Tina Turner, Seal, Nine Inch Nails ter Ministry.
Prizorišče kranjskega Trainstation SubArta, ki srečno kljubuje, tam kot vselej, se pravi pri kranjski železniški postaji, ponuja vse bolj in bolj pester glasbeni program in prihod te duhovite eksperimentalno jazzovske formacije nemara napoveduje, še marsikakšno sladostrastje, ki si ga lahko v kratkem obetamo v tem klubu pravi glasbeni gurmani.
Tam okrog devete zvečer, mogoče malo prej, se je trio domala neopazno povzpel na oder in pričel s svojo predstavo nekoliko sramežljivo, če pa že to ne zadošča opazka, da je pričel s svojo glasbeno materijo nagovarjati občinstvo povsem sproščeno, tiho in nevsiljivo. Aydin Esen je kaj kmalu prevzel pobudo na klaviaturah in Jonas, sicer glavni zvezdnik večera, se jev teh (večinskih) trenutkih predstave spoštljivo pomaknil v ozadje odra, pri čemer se je tudi spretno izvil siju odrskih žarometov.
Trio je razvil silno voljno in mehko jazzovsko eksperimentalno spojino z občasnimi mimobežnimi odkloni k bluesu, kot tudi klasični glasbi, kjer je glavnino melodije kreiral po pričakovanju Esen, dodobra podkovan z ultraspretnostjo ročnega brzenja Jonasovih prstov vzdolž vratu njegove akustične Warwick bas kitare, medtem ko je LeBlanc na najlepši možni način razkazal publiki kaj pomeni pretanjenost in čutna prožnost v neverjetno spretnem in domiselnem polnjenju razpoložljivega prostora z mnogoterimi prehodnimi triki, ki ne poznajo pojma omejevanje in s katerimi je dodatno razgaljal siceršnjo krhkost, pa obenem silno dinamičnost ritmičnega ogrodja samega tria. Dinamita triu ni primanjkovalo, izrazi vseh treh glasbenikov pa so mestoma izžarevali neverjetno zatopljenost v svoje delo, ki so ga tudi tega večera opravljali z največjim užitkom.
Publika sestavljena iz »glasbenih doktorjev«, članov skupin art-progrockovskega značaja (jeseniški Game Over, idrijski Divje Jezero,…) in nad vsem seveda jedro velikih glasbenih navdušencev, ki jih privlači prav vse kar diši po eksperimentalno avantgardnem glasbenem ekscesu, je štela vse skupaj dobrih štirideset ljudi, seveda odštevši osebje, ki je skrbelo za logistično izpeljavo koncerta. Navkljub temu so poskrbeli z nekaj gromovitimi ovacijami za izvrstno razpoloženje, ki je godilo seveda tudi triu na odru, pa vendar. Človek bi pričakoval višjo udeležbo. Nemara drugič, če ne pa v drugem življenju. Živimo namreč v Sloveniji.
Jonas Hellborg, ki je preživel koncertno druženje v Trainstation SubArtu s svojima kompanjonoma v celoti bosonog, je koncert razdelil v dve polovici z vmesno dvajsetminutno pavzo. Tudi v nadaljevanju predstave je navduševalo čuječno in čutno zaznavanje med trojico, neverjetno – skorajda instinktivno sledenje drug drugemu in nad vsem bravurozna zmes organsko zveneče avanturistične glasbene kompleksnosti, ki je s toplino naravnih zvokov polnila prostor. Rhodes klaviature so izvabljale tudi nekaj Weather Report pridiha. Trio je preprosto povedano briljiral in absolutno potešil peščico zahtevnih poslušalcev, ki so tak prejeli natanko tisto, po kar so prišli. Prave mokre sanje vrhunstva jazzrockovske fuzije. In za povrhu vsega, po nadvse smešni ceni vstopnic.
Galerija slik
