Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Gradec (Graz) / Orpheum Teater / Avstrija
Datum koncerta: 18.11.2016
Število obiskovalcev: 350
Cena karte: 25,00€
Zgodba o British Lion in o tem kako je basist skupine Iron Maiden Steve Harris pristal v tem glasbenem projektu, sega nekako v začetek devetdesetih. V tem času je Iron Maiden postava z Dickinsonom počasi pokala po šivih, Smith je že pred letom 1990 zapustil skupino. Harris je slutil, da so na obzorju novi časi, zato je za bližnjo prihodnost, pustil odprtih več opcij glede nadaljevanja kariere. V tem obdobju se je Harris znova srečal s starimi pajdaši in sicer kitaristom Grahamom Lesliejem in pevcem Richie Taylorjem. Gre torej za stare Harrisove znance. Oba omenjena sta namreč pripravila kaseto z demo posnetki avtorske narave, vendar se jima je zasedba s katero sta igrala ravno razpadla. No in Harris, kot njun dolgoletni prijatelj, ki je bil mimogrede nad materialom navdušen, je takrat obljubil, da jima bo pomagal pri nadaljnjih aktivnostih. Bodisi kot producent, menedžer in/ali komponist. Vendar je minilo še naknadnih dvajset let, da je studijski prvenec zasedbe British Lion naposled konec septembra 2012, le ugledal luč sveta.
British Lion so tako, s Harrisom v postavi, svojo prvo klubsko turnejo, opravili v letu 2013. Takrat so se Sloveniji najbliže ustavili na Dunaju. Tokrat se je po Iron Maiden »The Book of Souls« turneji za Stevea Harrisa znova sprostilo nekaj dodatnega “prostega” časa in British Lion so se odpravili še na eno evropsko turnejo, na kateri pa so se Sloveniji približali na ped, ko so obelodanili nastop v znamenitem Graškem Orpheum Teatru. Reč torej, ki jo pravi Iron Maiden fan ne sme zamuditi. Nasploh zavoljo dejstva, da je videti Harrisa na klubskem odru ekstremna redkost in še nekaj je zelo privlačno. Skupina se po vsakem nastopu sreča s svojimi oboževalci, zato obstaja velika verjetnost, da se boste vrnili domov na skupni fotografiji s presvetlo ikono svetovnega metala.
Britsh Lion so za predskupino nove turneje izbrali heavy metal in hard rock utrdbo Voodoo Six. Skupina iz Londona si je od leta 2004 dalje dobro utrdila ime na sceni, saj je med drugim že nastopala v vlogi predskupine Iron Maiden. Soustanovil pa jo je sedanji Judas Priest kitarist Richie Faulkner, ki je v letih 2008 in 2010 nastopal v spremljevalni skupini Harrisove hčerke Lauren, ko je ta nastopala pred Iron Maiden koncerti. Voodoo Six, ki so v karieri izdali albuma »Fluke?« (2010) in aktualnega »Songs To Invide Countries To« (2013), so izkušeni mojstri svojega posla. V lanskem letu so integrirali v svoje vrste novega pevca Nika Taylorja Stoakesa, ki je prispel iz zasedbe Vallenbrosa, preostanek ekipe pa sicer zastopajo ustanovni basist Tony Newton, nadalje kitarista Matt Pearce in Chris Jones ter bobnar Joe Lazarus. Bend je v tričetrt ure dodobra razgrel sicer maloštevilno občinstvo, ki med osmo in deveto zvečer ni zbralo skupaj na prizorišču niti sto glav, saj so Voodoo Six neverjetno uigrana formacija, ki seva bogate izkušnje in dolgo koncertno kilometrino. Izvrstno izkoriščanje vsakega centimetra prostranega odra na prizorišču, odrska igra povzeta po Iron Maiden (sploh figura basista Tonyja Newtona), postavljanje kitaristov z ramo ob rami, razživeti pevec Nik z izvrstnim vokalnim performansom, stoodstotna bobnarska predstava. Kot bi se nahajali na prizorišču z nekaj tisoč glavo množico. Bend je po pričakovanju obtežil set listo z aktualnim studijskim albumom »Songs To Invide Countries To« (Falling Knives, Sink Or Swim, Lead Me On ter Your Way), izvedel tudi eno izmed skladb albuma »Fluke?« (Take the Blame), obenem pa že predstavil tudi tri povsem nove skladbe (Amen, Hate Me, It’s Electric), ki tiho napovedujejo novi studijski album. Bend se je predstavil v glasbenem smislu kot energetska bomba navdahnjena nad vplivi NWOBHM-ja (posamezni uvodni deli bi brez težav služili novejšim Iron Maiden skladbam), ki pa se rada zvočno in slogovno odklanja k prvinam potrganega do umazanega hard rocka in rock’n’rolla in kjer vzporednice z The Cult na eni in The Who na drugi strani, niti niso povsem nedolžne. Silno prepričljiv, neverjetno koherentno in uigrano dostavljen koncert kvinteta, ki bi lahko v Orpheumu igral brez slehernih zavor še dodatno koncertno urico. Publiko so namreč s svojim šovom hipoma »kupili«.
British Lion so vskočili na oder petnajst preko devete zvečer. Harris je zadnji pridrvel nanj. V Iron Maiden »outfitu«. Opravljen skorajda v najbolj gorečega fana nogometnega kluba West Ham United. Kratkohlačnik, z modro rdečim šalom nogometnega kluba. Kot vselej neverjetno angažiran, stoprocentno sfokusiran. Takoj noga na monitor in značilno »streljanje« po publiki z bas kitaro. Prepoznano rožljavega žvenketa. Kot, da bi igral z Iron Maiden leta 1980 v londonskem Ruskin Arms pubu. Le da je imel takrat na sebi oprijete kavbojke, pas z naboji, hi-topke in usnjeno jakno.
Kvintet British Lion, v katerem poslujeta poleg Harrisa, Leslieja in Taylorja, še kitarist David Hawkins ter bobnar Simon Dawnson, je odprl koncert po pričakovanju z otvoritveno skladbo British Lion prvenca This Is My God. Na prizorišču se je nabralo komaj dobrih tristo ljudi, kar je porazno, pa vseeno. Bend si s tem ni belil glave. Je sestavljen iz preveč izkušenih in nakuliranih tipov, ki znajo profesionalno stisniti zobe v slehernem trenutku. Tako so British Lion z izkušnjami rutino in nenehnim koketiranjem, publiko hipoma povlekli nase, zato je bila energija v dvorani zadovoljiva, če že zavoljo slabega obiska, ni mogla poseči po atmosferičnem krešendu. Bend je izvrstno uigran in skladbe, ki jih najdemo na albumu »British Lion«, odzvanjajo v živo neverjetno bolj suvereno, koherentno, trše in še bolj prepričljivo. Celo najšibkejši člen vse zgodbe o British Lion, govora je o tankem in nihajočem vokalu Richieja Taylorja (na uvodnih delih skladb, je občasno opasal akustično kitaro), je v takšnem okolju z veliko večjo suverenostjo pariral izzivom izvedbe samih točk. Tudi v kuliso zvočne spremljave je bil pravšnje »ugreznjen« (v samo zvočno sliko). Večino težjih solaž je odigral David Hawkins, a mu Graham Leslie pri tem »ni ostal prevelik dolžnik«.
Kar je na moč razveseljujoče pri vsej povesti o British Lion, je novi material. Zasedba je zaigrala namreč kar šest novih skladb (Spitfire, Guineas And Crowns, Father Lucifer, Bible Black, The Burning, Last Chance), ki jih je skozi repertoar umešala v skladbe »British Lion« albuma.
V dodatku se vrnejo fantje in vskočijo v izvedbo priredbe UFO izvirnika za skladbo Let It Roll. V bistvu sama izvedba ni pustila posebnega pečata. Nasploh zavoljo pojemajočega Taylorjevega vokala, ki se zlasti v tej točki nikakor ni proslavil. Ne v moči, ne v lovljenju pravih muzikaličnih leg. Prav tako ni zapustila posebnega vtisa zaključna skladba, klišejsko predvidljiv Eyes of the Young, ki bi jo brez težav pogrešali na set listi. No bend meni drugače. S pozitivno noto ozaljšana skladba, polnokrvne (a klišejske) spevnosti, naj bi še zadnjič v celokupnem iztržku dvignila publiko kvišku. Ura in pol igre! Konec.
Se splača? Seveda se. Izvrstna zabava. Korektno zaigrano! Harris v klubski izvedbi! Kaj si sploh še lahko želi ljubitelj Iron Maiden? Iron Maiden na klubski predstavi seveda. Utopija. Nekoč, povsem inkognito, pa nemara res. Upajmo, da se Harrisove napovedi uresničijo in bo novi British Lion album zvenel resnično trše od sicer več, kot zglednega predhodnika, ki pa izžareva še kar lep zalogaj rezerv.
Setlista
BRITISH LION:
1. This Is My God
2. Lost Worlds
3. Father Lucifer
4. The Burning
5. Spitfire
6. The Chosen Ones
7- These Are the Hands
8. Bible Black
9. Guineas and Crowns
10. Last Chance
11. Us Against the World
12. A World Without Heaven
13. Judas
—dodatek—
14. Let It Roll
16. Eyes of the Young
VOODOO SIX:
1. Falling Knives
2. Take the Blame
3. Amen
4. Lead Me On
5. Sink or Swim
6. Hate Me
7. It’s Electric
8. Your Way
Galerija slik
