Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Morse, Neal
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Gospod Neal Morse je neumoren garač in odkar je uspešno glasbeno kariero s sodobnimi progresivnimi ikonami Spock’s Beard zamenjal za skoraj še bolj uspešno pot solo ustvarjalca, da bi se natančneje posvetil svojemu soočenju z “vsevidnim in vsevednim”, kateremu prek svoje glasbe poje hvaležne ode (ki so kar se same poezije tiče, stvar osebnega okusa oziroma verskega prepričanja) potem, ko naj bi “odkril samega sebe”. Tako v zadnjih letih skoraj brez predaha izdaja izvrstne solo albume (prežete sicer z religiozno tematiko), ki prav nič ne zaostajajo za večino njegovih del iz časov s Spock’s Beard. Neal je začel svoj zmagoviti solo niz s “Testimony” (2003), kateremu sta v podobno uspešnem slogu sledila nič manj navdušujoča “One” (2004) in “?” (2005).
Nealov album, ki je trenutno na tapeti in, ki vsebuje zanj precej netipično, dokaj mračno naslovnico benediktinskega meniha med fizičnimi opravili, se imenuje “Sola Scriptura”, kar se v približnem prevodu glasi “samo Biblija” (ali nekaj v tej smeri), kar naj bi oznanjalo, da je samo osebna moč vere tista, ki je pomembna in ne tisti, ki pridigajo v njenem imenu. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da gre za konceptualno delo, ki je posvečeno predvsem dogajanju okrog verskega gibanja, ki je v zgodovini postalo znano pod imenom reformacija. Že prvo delo na albumu, tipična Nealova epska mojstrovina “The Door”, poda natančnejše sporočilo kaj je imel Neal pri tem v mislih. Gre za zdravo kritiko katoliške cerkve, ki je svoje čase mastno služila na račun množične zaplankanosti raje, predvsem v poznem srednjem veku, ko je s prodajo odpustkov in cerkvenih služb na račun prestrašenih in bogaboječih duš živela v perverznem razkošju in se kaj malo držala svoje samooklicane vloge božjih namestnikov zapovedanih pokorščini in uboštvu. To pa je le del Nealove kritike na račun katoliške cerkve, ki se nahaja na večini besedil. Neal seveda ne kritizira katoliške religije temveč poudarja predvsem to, da je pomembna moč posameznikove vere in ne cerkev, ki se po večini okorišča v njenem imenu. Lahko bi se reklo, da Neal potihem simpatizira s protestantizmom kot najboljšim oz. najmanj slabim od krščanskih verstev, kar je prav gotovo nekoliko povezano z njegovim osebnim verskim prepričanjem. Ostala besedila so sicer v tipično cenenem, tako rekoč zaščitnem precej patetičnem duhu ter posvečena njegovim hvalospevom gospodu na višavah. To bo po eni strani sicer večino verujočih prav gotovo navdušilo, pa tudi nekateri “pogani” bodo sem in tja našli nekaj nadvse koristnih življenjskih sporočil medtem, ko se sam niti najmanj ne obremenjujem z njegovimi osebnimi in verskimi prepričanji dokler bo delal še naprej tako kakovostno glasbo.
Kar se same glasbe na albumu tiče, je razveseljivo in olajšujoče za začetek že to, da se po tistem, ko se je smešil in začasno izgubil stik s progresivnim rockom na posnetkih, ki so v letih 2005 in 2006 izšli pod imenom “Worship Sessions”, ponovno vrača s poštenim progresivnim albumom epskih razsežnosti, tako kot smo od njega vajeni. Glasba je torej kot ponavadi odlična, vseeno pa ne pričakujte kaj posebno novega. Neal se drži svojega standardnega recepta. To pomeni, da so bombastični aranžmaji uspešno usklajeni s številnimi menjavami ritmov in vzdušij, ki najboljšo demonstracijo doživijo predvsem na vseh treh več kot 15 minutnih epih, ki so razdeljeni na več sekcij. Od (pri) znanih glasbenikov, ki sodelujejo na albumu je tu, poleg že ustaljenega basista Randya Georgea, ponovno bobnarska “žival” Mike Portnoy (Dream Theater in cel kup raznih stranskih projektov), ki kot ponavadi ne skopari s svojimi bobnarskimi orgijami. Paul Gilbert (Mr. Big, Racer X, solo), izjemno cenjeni kitarski virtuoz, katerega tudi ni treba posebej predstavljati, pa je tokrat poskrbel za kitarski doprinos. Gilbert na srečo nikakor ne pade v kakšne dolgotrajne solo ekspozure, ki bi potrdile njegov neizmerljivi ego, temveč lepo usklajuje svoj kitarski prispevek z Nealovimi idejami. Slednji je seveda še vedno pravi mojster tako na klaviaturah in vokalu. Album je sicer nasplošno nekoliko manj simfoničen kot sem ponavadi vajen pri njem. Vsebuje tudi nekoliko več prog metalskih pasaž, kar bo razveselilo predvsem tiste, ki slučajno menijo, da je Neal po svojem bližnjem soočenju z “višjo instanco” postal mehak. Kljub temu pa mu ves čas uspeva uspešno pluti med obema zvočnima podobama, ki dajeta ves čas tisti prepoznavni Morseov stil.
“The Door” se odpre z veličastnimi zvoki klaviatur, čemur sledi energična sekcija prepleta bobnov in kitare obeh prej omenjenih tehničnih mojstrov. To je seveda zgolj ogrevanje za tisto kar sledi. Potem, ko nastopi zaščitni Nealov vokal ter duhovita solaža na hammond orglah smo priča nastopu sekcije, ki vsebuje refren, kateri je nekoliko v stilu Abbe. Temu sledi obširna heavy sekcija, ki precej spominja na nekatera dela Portnoyevega stranskega projekta Liquid Tension Experiment. Sledi atmosferična sekcija na klaviaturah, ki ustvarja poskočno melodijo, katero še obogati odlična kitarska solaža, ki uspešno posnema zvok violine. V zadnji sekciji sledi pasaža z bluesovskim pridihom in izjemno poskočnim refrenom. Vzdušje celotne kompozicije tu doživi vrhunec ter nas pripravi na svoj zaključek. Ko se že zdi, da je napočil njen konec pa nastopi odlična in večplastna kitarska solaža, zaščitna za kitarskega virtuoza Gilbertove franže.
“The Conflict” se odpre z ognjevito kitaro in Nealovim petjem, ki na tej kompoziciji ponekod po barvi glasu občasno potegne na Johna Lennona. Duhovita pasaža se prelevi v zelo lepo sekcijo na klavirju in tolkalih ter navdušujočim petjem. Nekatere sekcije v kompoziciji ponovno spomnijo na najboljše čase Morseovega obdobja s Spock’s Beard. Klaviature velikokrat prevzamejo glavno pobudo. Po številnih menjavanjih bolj ali manj energičnih sekcij nastopi umirjen baladeskni del, ki ga najbolj odlikuje lepa pasaža na akustični kitari. Vrhunec nastopi nekje na sredini kompozicije, ko sledi zelo dobra latinsko začinjena sekcija z odličnim igranjem kitare. Klaviature nato znova napovejo tršo sekcijo. Sledi refren, ki je značilen za Morseove krščanske izpovedi že na prejšnjih solo albumih. V zaključku nastopi še jazzovsko začinjena sekcija na kitari, tam nekje v stilu Santane, kateri so pridodani emocionalni vokali. Čisto na koncu pa se povrne osnovna melodija, katera se še nekajkrat ponovi.
“Heaven In My Heart” je resda daleč najbolj preprosto in najkrajše delo na celotnem albumu, a vseeno ni za odmet. Gre za zelo lepo in nikakor patetično balado na klavirju in z orkestralnimi aranžmaji, ki ustvarijo enega izmed emocionalnih vrhuncev albuma.
Morda najboljše delo na albumu pa je zaključni ep “The Conclusion”, ki se odpre z mogočno ritem linijo na bobnih in basu, katera se naglo sprevrže v ognjevito sekcijo Morseovih klaviaturskih mojstrovin. Vzdušje kompozicije kmalu postane precej dramatično in skorajda tragično. Tedaj nastopijo emocionalni vokali in klavir ter refren, ki je več kot očitno navdahnjen, če ne pobran iz Spock’s Beard klasike “Long Time Suffering” (Snow, 2002). Tik pred zaključkom pa nastopi še sekcija in vzdušje, ki spominja na Marillion klasiko “White Russian” (Clutching At Straws, 1987). Proti svojemu zaključku skladba postane izjemno umirjena ter grajena na lepih melodijah, ki se stopnjujejo vse do zaključka, katerega konča krhko igranje kitare.
V zaključku sledi neizbežna ugotovitev, da je “Sola Scriptura” še en fantastičen album, ne bom pretiraval, če rečem, da morda celo najboljši v Morseovi dosedanji solo karieri. Možakarju je ponovno uspelo zvariti izjemno učinkovito in nadvse slastno zmes variabilnih melodij, harmonij, menjavanj ritmov in vzdušij, dramatičnih in napetih prog metalskih pasaž in uglajenih in sanjskih prog rockovskih sekcij. Zvok celotnega albuma je neverjetno dinamičen in celoten nabor glasbenikov zveni kot majhen orkester. Več kot uro Portnoyevih bobnarskih orgij združenih z Gilbertovo kitarsko fantastiko ter navdušujoče delnice Georgove bas kitare skupaj z mojstrovimi zaščitnimi klaviaturami so zadosten razlog, da je “Sola Scriputra” še en vrhunski dosežek v Morseovi karieri, ki ga z lahkoto umešča v ožji izbor najboljših solo izvajalcev progresivnega rocka. Vseeno pa ne gre prezreti tudi manj navdušujočih strani albuma saj so na njem ponovno prisotni nekateri elementi osebnega kopiranja preteklih stvaritev, toda obenem si je treba zapomniti tudi to, da bo Neal Morse vedno zvenel samo kot Neal Morse tudi v današnjih časih, ko je izjemno težko zveneti originalno. Prav tako znajo koga živcirati Portnoyeve bobnarske orgije, ki včasih rade postanejo rahlo repetativne. Vendar pa so to prave in komaj zaznavne malenkosti, ki v ničemer ne zmanjšajo glavnih odlik te četrte mojstrovine v Morseovi karieri, ki je prava poslastica za vse izpričane ljubitelje simfoničnega prog rocka, verujoče ali neverujoče.
Zasedba
Neal Morse – vokal, klaviature
Paul Gilbert – kitara
Randy George – bas kitara
Mike Portnoy – bobni
Produkcija
Neal Morse
Seznam skladb
1. The Door (29:14)
2. The Conflict (25:00)
3. Heaven In My Heart (5:11)
4. The Conclusion (16:34)
Trajanje albuma: 65:59
