Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gazpacho
Založba: Racket Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Gazpacho so relativno nova (neo) prog rockovska skupina iz Norveške, ki je svoje ime najverjetneje dobila po španski nacionalni specialiteti – močno začinjeni paradižnikovi juhi, čeprav obstaja tudi istoimenska skladba v izvedbi neo progresivnih legend Marillion. Slednje bom v tej recenziji kar velikokrat omenjal saj jih z Gazpacho veže vrsta takšnih in drugačnih povezav. Prva je ta, da so si Gazpacho večjo pozornost glasbene javnosti prislužili ravno kot predskupina na turneji z Marillion leta 2006. Glasbeno pa jih prav tako, razen prej omenjene skladbe, ki bi bila lahko tudi eden izmed virov nastanka njihovega imena, veže kar precej podobnosti, čeprav daleč od tega, da bi jih posnemali ali jim celo kradli ideje. Gazpacho so namreč profesionalci od glave do peta, ki poseduje svoj lasten zvok z zanimivim in pustolovskim pristopom k posameznim skladbam, čeprav je znotraj njihove glasbe čutiti vplivi več različnih skupin modernega proga.
“Night” je njihov najbolj ambiciozen album do zdaj, ki bo gotovo pritegnil pozornost večine ljubiteljev moderne oblike progresivnega rocka. Za razliko od predhodnika “Firebird” (2005) je “Night” konceptualen album, ki se suče okrog sicer že večkrat uporabljenega koncepta potovanja med resničnostjo in sanjami ter povezanosti med obema stanjema zavesti. Glavni lik koncepta gre na dolgo potovanje skozi različna stanja zavesti in vidi vrsto dogodkov, resničnih in izmišljenih, skozi oči povsem različnih ljudi na različnih krajih sveta. Tako denimo med drugim potuje v New Orelans iz 18. stoletja pa vse do skrivnostnih antičnih poganskih obredov sredi gozda. Čeprav je album sestavljen iz petih, med seboj ločenih, precej obsežnih, hipnotičnih in visoko ambientalnih kompozicij, ga gre poslušati kot enotno epsko kompozicijo, sestavljeno iz večjega števila različnih fragmentov, katerih je po večkratnih poslušanjih zaznati vedno več.
Na hitro bi večino glasbe na albumu opisal kot nekakšen hibrid med neo progom skupin kot so Marillion, Pendragon, Galahad in IQ z nekaterimi elementi post rocka (na pamet mi pride Sigur Ros), moderne psihadelike v stilu Porcupine Tree in progresivno usmerjenega popa v stilu Radiohead medtem, ko je sem in tja najti tudi nekatere prvin madžarskega valčka in klasične glasbe. Produkcija je, v pristni skandinavski tradiciji, kristalno čista medtem, ko glasbeniki skozi celoten album z izjemnim občutkom ohranjajo visoko stopnjo virtuoznosti. Že po prvem poslušanju ni nobenih dvomov, da so Gazpacho najbolj pod vplivom sodobnih Marillion. Ne samo zato, ker vokal Jana Henrika Ohmeja precej spominja na vokal Stevea Hogartha, temveč tudi v glasbenih pogledih. “Night” kot visoko ambientalni album zahteva več poslušanj preden lahko začneš zares ceniti vse njegove kvalitete. Gre za glasbo, ki poraja mnogo različnih občutij in v katero se moraš poglobiti z vsemi svojimi čutili in ne samo z ušesi. Izbrani koncept skozi glasbo poslušalcu ves čas dopušča mnogo različnih občutij in v tem pogledu uspe “Night” več kot prepričati. Posamezna dela se ves čas lepo pretakajo med seboj s podobnim učinkom kot nekatere post rockovske kompozicije, ki se počasi stopnjujejo, razvijajo in gradijo vzdušje. Hipnotična in eterična stanja se zelo dobro prelivajo med seboj predvsem prek ekspresivnega vokala in primerno uporabljene inštrumentacije skupaj z lepimi orkestralnimi aranžmaji, ki pridejo do največjega izraza v otvoritveni in zaključni skladbi.
Uvodni ep “Dream Of Stone” vsebuje hipnotičen (in nikakor ne monoton) ritem, melanholičen vokal in okusne orkestralne aranžmaje ob primerni uporabi akustične kitare. Kontrast med melanholičnimi in bombastičnimi pasažami znotraj glasbe ves čas ustvarja veliko napetost, ki raste vse do zaključnega dela, kjer nas presenetijo z zasanjano atmosfero, ki vsebuje orkestralne aranžmaje na violini in klavirju. Temu sledi končen klimaks z odločno ritem sekcijo in kitarskimi pasažami. Zvok tega dela me sicer nekoliko spominja na skandinavske mojstre temačnega proga Anekdoten kot tudi na progresivno usmerjeni pop, ki ga delajo Radiohead. “Chequered Light Buildings” se odpre in zaključi z melanholičnimi valovanji orgel, krhkim klavirjem in melanholičnimi vokalom. Potek kompozicije ves čas gradi erupcija posameznih inštrumentalnih pasaž in ujemajoča se, prepričljiva atmosfera. “Upside Down” v prvem delu vsebuje zasanjan vokal in klavir, potem pa se prevesi sekcijo, ki vsebuje močno melanohlično vzdušje. Temu sledi zanimiv prehod z dobro solažo na električni kitari in čudovit zaključek, kjer melanholična violina ustvari izjemno atmosfero. “Valerie’s Friend” je še ena zanimiva stvaritev, polna različnih vzdušij. Po umetelni akustični kitari in čutno obarvanega vokala presenetijo z zvoki mandoline. Temu sledi erupcija vzdušij na kitari in dramatičnem vokalu, katero potem nadomesti bombastična atmosfera napolnjena z dobrimi kitarskimi pasažami. Zaključni del zveni kot ambientalna elektronska glasba, kar je v precejšnjem kontrastu glede na z mandolino prepojeni uvod. Zaključni “Massive Illusion” vsebuje vrhunec občutij prek številnih zvokov piščali, veličastnega zvoka violine in melotronskih valovanj ter odlične kombinacije akustične in električne kitare, ki tu ponudi tudi nekaj ostrejših tonov. Ohmejev dramatični vokal tu doseže svoj vrhunec in je osrednji nosilec izjemno melanholičnega vendar epskega vzdušja.
Čeprav “Night” s tehničnega vidika po pričakovanjih ne ponuja ničesar posebno novega je njegova glavna odlika izjemno prepričljiv vrtinec odličnih zasanjanih vzdušij, ki več kot uspešno ujamejo osrednji koncept potovanja med resničnostjo in sanjami. “Night” je gotovo njihov daleč najbolj zrel album do zdaj, ki bo verjetno najbolj navdušil vse ljubitelje sentimentalno obarvanega prog rocka v izvedbi skupin kot so denimo Porcupine Tree, Pure Reason Revolution in seveda Marillion, čeprav obenem vsebuje tudi dober komercialni potencial. Gotovo ena izmed najbolj zanimivih izdaj v letu 2007, ki si (predvsem zaradi njihovih več kot očitnih pop tendenc) nedvomno zasluži pozornost tudi širšega kroga poslušalcev.
Zasedba
Jan Henrik Ohme – vokal, spremljevalni vokal
Thomas Andersen – klavir, klaviature, programiranje
Jon-Arne Vilbo – kitara, akustika
Mikael Krømer – violina, programiranje
Kristian Olav Torp – bas kitara
Robert Risberget Johansen – bobni, tolkala
Produkcija
Peter Kearns
Seznam skladb
1. Dream of Stone (17:00)
2. Chequered Light Buildings (6:34)
3. Upside Down (9:41)
4. Valerie’s Friend (6:29)
5. Massive Illusion (13:37)
Trajanje albuma: 53:21
