Izvajalec: Odin's Court
Založba: Progrock Records
Izid: year
Ocena: 3/5
Odin’s Court so zanimivi progresivni rockerji iz ZDA (mesto Maryland) in so pravi magnet za vse, ki vas odbija mnogokratna tehnično šolska manifestacija mišične fleksije in ekstenzije izpod katere se šibijo in krivijo plejade papirja popisanega z morjem not, katere je glasbenik dolžan odigrati v najmanjši možni časovni enoti. Seveda začenši na čelu z Dream Theater. Potem je tu plejada revitalistov, ki pravzaprav vdihujejo že predihan zrak s Spock’s Beard na čelu. Torej vse dobro, vse kvalitetno, a manjka več svojeglavosti.
No Odin’s Court ubirajo nekoliko drugačno metodo. V svoj izraz mešajo toliko motivske raznolikosti, toliko preklopov med različnimi ritmi, da lahko govorimo o absolutni fragmentiranosti skladb. Delujejo kot endemični glavonožec, ki je z glavno lovko zasidran v progresivnem rocku, z levo raziskuje in otipava prvine metala (Manifest Destiny) z desno pa celo pop rocka do melodičnega rocka.
Vokal je najšibkejši člen zasedbe, ki pa to zvito sanira z vokalnimi harmonijami, celo z uporabo vokoderja. Možje skušajo ponuditi zelo širok spekter, skozi katerega seva kar lep sveženj žanrov glasbe. Seveda se ne morejo izmuzniti občasnemu splošnemu občutku generičnosti, ki ga ponudi že takojšnja otvoritev plošče s Terracide, komadom kateri se trudi ustvarjati nekakšno atmosfero sedemdesetih, nasploh kar se plovbe klaviatur tiče in enoglasnega kitarskega sprehajanja s pull offi, ki bi lahko prilezli od kakšnih Pink Floyd. In ker se tega trika že lepo vrsto let poslužujejo Nizozemci Ayreon, reč toliko težje pozitivno vznemiri poslušalca.
Odin’s Court so psihadelični. To pomeni da radi eksperimentalno svobodnjaško krivenčijo svoje melodije izven dometa osnovnih šolskih glasbenih figur, ki mnogokrat gravitirajo k (na prvi posluh) večji ali manjši meri nelogičnosti in ki ravno zato nosijo moment nepredvidljivosti, ta pa zato pozitivno preseneča in jih dela zanimive, lahko bi rekli pozitivno odbite ali raziskovalno “prismuknjene”. Skladba ki v teh atributih skupini na albumu najlepše uspe je Cosmosera. Možje so integrirali v svoj izraz tudi saksofon, ki v skladbah Volatilestial in zaključni Vastificant melodično vleče na štose Davida Jacksona (Van Der Graaf Generator).
“Deathanity” je album, kjer solaže prednjačijo nad vsem. Navada je, da so na rock albumu vokali v središču pozornosti. Na “Deathanity” pa prevzemajo primat nad vsem solaže in solistični dueli med klaviaturami, kitaro in bas kitaro. K sreči so eksperimentalne dovolj, da so zanimive in privlačne. To pomeni, da se ogibajo šolski logičnosti, katere se hitro nažreš in lahko postaja ob večkratnem poslušanju albuma nadležna. V glasbi Odin’s Court je močno poudarjena bas kitara, ki nenehno melodično raziskuje in oplaja sleherni prehodni moment s svojo dejavnostjo, daje glasbi poseben dramatični element in zvočni sliki dodatno dimenzionirano globino. Nekatere pasaže po svojih melodičnih smernicah, ali ritmični podlagi ne skrivajo dejstev, da so Odin’s Court vseeno odraščali ob diskografski zbirki Dream Theater plošč (refren Obesite).
Možje ponudijo izredno zanimivo priredbo Bethoveenove Ode Radosti ali po domače povedano “Evropske himne”. Skladbe kot so Esoterica, Animaulic ali Vastificant nosijo ob vsej raziskovalni biti skupine lepo mero kompaktnosti in gredo hitreje v ušesa, kot sicer zahtevnejši material, ki bo od vas zahteval več vztrajnosti, da se usede v ušesa.
V glasbi se čuti, da so glasbeniki visoko profilirani in da si želijo improvizacije v glasbi. Iz same glasbene zasnove skladb, ni težko ugotoviti, da morajo biti Odin’s Court zagotovo zelo zanimiva odrska atrakcija. Skladba Mammonific po zasnovi kliče k vzporednicam Evergrey, k temu pa ne pripomore le ambinet, ki ga razvija skozi obskurno zasnovano skladbo skupina, pač pa tudi gostujoči vokal Toma Englunda (Evergrey). Višek eksperimentiranja in motivsek razdrobljenosti na plošči je Crownet z gostujočim pevcem, ki sliši na ime Tony Kakko, skupine Sonata Arctica. Njegov vokal seveda ostaja zasenčen zaradi (znova) večinskega deleža solaž na albumu, je pa sicer sproduciran tako, da deluje nadležno električno, kot raztogoteni palček, kateremu je polž požrl njegovo hiško iz gobic.
Tovrstne recenzije so težavne, zaradi večplastnosti samega izraza, ki ga ponuja določen izvajalec. Ob tem tudi večkratno poslušanje albuma ne zadošča, da bi se približal objektivni oceni. To pomeni da je glasba Odin’s Court kvalitetna in njihov glasbeni izraz zelo zanimiv, saj lahko nenehno preseneča. V splošnem lahko zaključimo, da so Odin’s Court prog rockerji zahtevnejše branže, ki vnašajo v svoj izraz lepo mero psihadeličnosti in temačne atmosfere, radi primešajo krajše metalske eksplozije in prešerno plujejo skozi daljše solaže ležeče na skladbah srednje hitrega tempa, ki lahko ustvarjajo transcedentalni efekt (Esoterica). So zahtevnejša kost za glodanje, ki bo privlačna zlasti za vse tiste, ki iščete drugačno, nenavadno in rahlo “odbito”. V Evropi sta zelo drugačni, a denimo vsaj tako zanimivi skupini Poljaki Riverside in ponovno aktivirani Nemci Sieges Even. “Deathanity” je album, ki vas lahko v svoji nepredvidljivosti dolgo preseneča. Le priložnost mu je treba dati.
Zasedba
Matt Brookins – vokal, kitara
Rick Pierpont – kitara, spremljevalni vokal
Savino Palumbo – klaviature
Craig Jackson – bas kitara
John Abella – bobni, spremljevalni vokal
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Tom S. Englund (Evergrey) – vokal (skladba št. 5)
Tony Kakko (Sonata Arctica) – vokal (skladba št. 8)
Seznam skladb
1. Terracide (4:43)
2. Volatilestial (7:30)
3. Manifest Destiny (5:14)
4. Oceanica Toxica (5:55)
5. Mammonific (5:14)
6. Animaulic (7:49)
7. Esoterica (6:06)
8. Crownet (5:01)
9. Obesite (6:18)
10. Ode to Joy (3:46)
11. Cosmosera (6:12)
12. Vastificant (2:46)
Trajanje albuma: 66.34
