Izvajalec: Devil's Slingshot
Založba: Mascot Records
Izid: year
Za imenom Devil’s Slingshot se skrivajo trije super heroji, zaradi kakršnih rock ne bi bil nikdar tako popularen, kadar govorimo o njegovem približevanju množicam skozi atraktivnosti eksplozivnih odrskih nastopov, ob manifestaciji čistega nebrzdanega marša skozi doseganje nadzvočnih hitrosti in jurišu sproščanja prave Herkulesove sile vselej, kadar je treba prikazati igranje na vso moč, da ob tem instrumenti, prave male igračke v rokah titanov, kar cvilijo izpod dela njihove muskulature in gnetenja prstov. Ob tem je faktor eksperimentiranja, kateremu zahvala gre na rovaš osnovne EMŠO “prismuknjenosti” vseh treh akterjev pri Devil’s Slingshot, tisti prepotrebni jeziček na tehtnici, ki pravzaprav naredi tudi album “Clinophobia” pohujšljivo privlačen.
Komaj rojena postava Virgil Donati (bobni), Tony MacAlpine (kitara) in Billy Sheehan (bas kitara) je takoj spravila album od sebe. To je “Clinophobia”. Strah pred spanjem. Hudiča od kod neki sedaj to? Glavnino idej za “Clinophobia” sta prispevala Tony MacAlpine in Virgil Donati. Da vsa stvar ne bi, po melodični plati, izpadla kot MacAlpineov studijski album, pomeni v primeru, ko pridobiš k sodelovanju Sheehana in Donatija, misija nemogoče. “Clinophobia” prinaša 40 minut glasbe, kar je več kot dovolj, saj potrebuje album mnogo poslušanj, da se podkožno usidra. Je trda kost za glodanje, saj je motivsko mnogokrat fragmentirana in zelo, zelo težko obvladljiva za slehernega površnega uživača, pa čeprav ne poseduje trohice “nabijanja in trošenja not v prazno”. MacAlpine prinaša glavnino poslušljivosti in “logike” albuma v svojih motivih. To velja za harmonije, ki jih polaga preko metalsko jeznoritega riffanja, kot tudi v neposredni riffovski udarnosti. Sheehan ni prispeval enega motiva za album “Clinophobia”. Vso reč namreč zelo preprosto sanira z izrednim znanjem dolgoletnih izkušenj in rutine, na krilih unikatne kakovostno visoko profilirane tehnike artističnega pristopa.
Izreden je namreč delež nepredvidljivosti, ki ju prinašata v največji meri v podobo Devil’s Slingshot ravno Donati in Sheehan. Donati skrbi vseskozi za vrtoglave preskoke v izbiri ritmične spremljave, skozi progresivno lomljene prehode, ki se vrste povsem nepričakovano drug za drugim, a trojec ob tem niti za trenutke ne izgubi jasne goriščne točke, tako intenzivno je medsebojno zaznavanje glasbenikov. Občutek spontanosti tega albuma je ena največjih njegovih draži. Najintenzivneje izstopa na albumu. Je na moč prevzeten, saj naredi album “Clinophobia” neverjetno privlačen, kjer vznemirjenja, presenečenja in navdušenja nad materialom preprosto nikoli ne zmanjka. In to poleg pričarane sile, ki jo demonstrira trojka, ko igra na vso moč. Osnova vsebine je usmerjena na metalski riff, ki je generiran izpod MacAlpineovih vnetljivo supersoničnih prstov. Plošča dinamično valovi v plasiranju mnogoterih vzdušij, zlasti na subtilnih pasažah, kjer zasije Sheehanov znameniti slalom. Zvok albuma je neposreden in surov. Zlasti največ te živosti prinaša ritem linija, še posebej Shehanov kovinski zvok, ohranjeni “licki”, škrtanje strun, med Sheehanovim prstnim prebiranjem. Zvok je le z delom tria maksimalno kontrastno zapolnjen, agresiven, čokat in robato odrezav. Brez posegov na podlagi ubiranja metod, ki jih pozna lepotna kirurgija.
Sheehan daje intenziven pečat albumu skozi debeli “groove”, s svojim značilnim standardnim zvokom, ki deluje zaradi žvenketa rožljajočih harmonij, kot bi hkrati basirala dva basista. Sheehan poudarja dotik temačnosti, dramatičnosti, kar še posebej učinkovito deluje v mirnejših do srednje hitrih pasažah, kjer izkorišča prostor za vnos melodije, ki ne skriva v eksperimentalnosti sfere transcedentalnosti ter psihadelije. Sheehan je tudi to pot tisti standardni spontani Sheehan, tokrat kombiniran z MacAlpineovo kitaro, za razliko od zgodbe o Niacin, kjer je iskanje dialoga njegove bas kitare usmerjena na Hammond B3 orgle. Donati je neuničljiva mašina, ki poganja delo basista in kitarista in vdihuje Devil’s Slingshot dušo. Njegovo delo je enkrat več filigransko, kompaktno silovitih hrupnih učinkov in sapojemajoče v domiselnosti vnosa elementa improvizacije.
Otvoritvena Nederland, kot proti koncu plošče Flamed, sta med vsemi najbolj pisani na kožo ljubiteljev frontalnega napada težko distorziranih zvokov, saj sta še posebej neposredni in agresivni v svojem zmetaliziranem ropotu. Ritmično sta podloženi s copotavim akcentom, ki oživlja opotekajoče nerodno hojo pobesnelega dinozavra, ki je med svojo pašo po nesreči zašel na rastišče “pračili paprike” in se je požrešnež nevede in nehote preobjedel, sedaj pa ga brezmejno razganja od vsega nevzdržnega zvijanja. Norija, za katero pa je v tem primeru najbolj kriv Virgil Donati. Po Nederland fantje uprizorijo nekoliko bolj kontrolirano podobo v Balade de Bastille, ki jo zaznamuje epskost glavnega motiva, ki daje skladbi dotik svečanosti, česar kasneje v preostali minutaži albuma ne najdemo več, še najbolj se temu približa Hourglass. Def Bitch Blues je Tony MacAlpine “glavom i bradom”. V smislu, da je v njem še največ čutiti Tonyja. Skladba je pravi galop s fluidno tekočim osnovnim riff motivom, skozi katerega čvrsto nasajeno osedlano jezdi trojec. Skladba kot nalašč za podlago, ki prikazuje inserte dirke formule 1. Prikupna Lay Off je, kot kompozicija, še posebej nabita s čarom nepredvidljivo spontanega razvoja, z sunkovitim nizanjem ritmično/motivskih obratov. V raziskovalno eksperimentalni Injustice Line, stopi v ospredje znova ritem linija. Tu fantje dobesedno iščejo tone med toni, skladba na albumu prednjači v psihadelični atmosferi in krhki fragmentiranosti, ki jo prinaša kopica vrtoglavih ritmičnih obratov in vesoljskega slaloma MacAlpinovih enoglasij. Že v naslednjem hipu možje pristopijo znova bližje možganski logiki in ratiu, saj nadaljujejo s “tankočutno” Ocean. Ob izbrani harmoniji tanjše zvočne kontrole MacAlpinea, ni težko nanizati pred očmi nežnega vetriča, ki se igrivo sprehaja iznad morskih valov, sledi popolno transcedentalno zatišje, ko nenadoma zakoplje z vso intenziteto Sheehan z vrtoglavim tornadom hitrega nizanja plejad tonov, ki uprizorijo pravi togotni morski orkan.
“Clinophobia” je nova zmagovita formula, kjer njegova trojka Devil’s Slingshot diha enakovredno ekspresivno, brez kančka medsebojne inferiornosti. Album je nujna obveza za vse ljubitelje vseh treh glasbenikov. Je album skozi katerega sije kreativni element, ki v pogumu svojega avanturizma nenehnega svobodnjaškega eksperimentiranja ustvarja svojevrstno magijo glasbene podobe, katere ne najdeš nikjer drugje. Tehnično sicer kompleksno in zahtevno, po drugi plati, pa “Clinophobia” prav lepo steče v uho. Ob tem je album težko osvojljiva utrdba, ki zahteva mnogo poslušanj, česar pa se je ob navdušenju, katero se ob tem sprošča, težko naveličati, če sploh.
Zasedba
Tony MacAlpine – kitara
Billy Sheehan – bas kitara
Virgil Donati – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Bunny Brunel – bobni na skladbi št. 8
Produkcija
Devil’s Slingshot
Seznam skladb
1. Nederland
2. Ballade de Bastille
3. Def Bitch Blues
4. Lay Of f
5. Injustice Line
6. Ocean
7. Flamed
8. Hourglass
9. Aerial Perspective
Trajanje albuma: 40.10
