Izvajalec: Dirnbek, Peter
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 2.8/5
Na slovenskem glasbenem prostoru že kar nekaj časa obstaja bogata tradicija kantavtorske glasbe. Le spomnimo se legend kot so Jani Kovačič, Iztok Mlakar, Tomaž Domicelj, Marko Brecelj, Vlado Kreslin in Andrej Šifrer (mala šala). Mnogi izmed njih še dandanes nastopajo. In zakaj ne bi? Saj tako ali tako nimajo pravih naslednjikov. Sedaj se med te velikane skuša vriniti mladi nadobudnež Peter Dirnbek, ki na slovensko prizorišče vstopa z istoimenskim prvencem. Na žalost pa nov obraz med slovenskimi kantavtorji predhodnikom ne seže niti do kolen.
Glasbeno je poudarek na Dirnbekovemu glasu in njegovi dvanajststrunski kitari, vsekakor pa so gosti tisti, ki poskrbijo, da album že pri drugi ali tretji pesmi ne zapade v preveč znane vode. Dirnbek ima kar prijeten glas. Tehnično se niti ne opazi, če je dober ali ne, ampak to tako ali tako ni smisel kantavtorske glasbe. Poglavitna so besedila in prijeten in (dostikrat) zakajen glas. Tudi njegovo igranje na kitaro je povsem primerno za tovrstno glasbo – preprosto in melodično. Dirnbek poseže tudi za ustno harmoniko, ki je bila orožje že za marsikaterega solo izvajalca (Bob Dylan, Bruce Springsteen). Družbo na albumu mu dela skupina Vox Populi, kar pomeni dva bobnarja, basist, kitarist, dva harmonikaša, klaviaturist in saksofonist. Na pesmi “Navdih” pa Dirnbek refren odpoje skupaj v duetu s Petro Uršič. Zelo dober efekt imajo predvsem saksofon, harmonika in druga kitara, saj bi brez njih album zvenel mnogo bolj pusto.
Besedila niso bog ve kaj. V glavnem se Dirnbek posveča melanholičnim ljubezenskim baladam, ki pa niso dovolj prodorne in iznajdljive, da bi pustile kakšen strašen pečat. Kot veliko kantavtorjev tudi on občasno poskuša z duhovičenjem, a medtem ko to pri Janiju Kovačiču in Iztoku Mlakarju včasih izpade prav humoristično, pa je učinek pri Dirnbeku ravno obraten. Če se nekdo sili biti smešen, dostikrat izpade zelo čudno. Nisem ravno dobil občutka kot da gospod Dirnbek humor kar stresa iz rokavov, temveč, da se mora za vsako neduhovito opazko še kako naprezati. Tudi dejstvo, da pretirano uporablja rime me ne impresionira preveč. Časi, ko so bile rime v glasbi (ali poeziji) obvezne so daleč za nami. Saj je vendarle glasba in ne soneti.
Peter Dirnbek je s svojim prvencem ustvaril še kar soliden izdelek, ki pa ne bo premaknil glasbenega sveta. Ima dober občutek za melodijo in občasno se vidi talent tudi pri besedilih. Ima prijeten glas in zaupanje v sebe. Dvomim, da mu bo hrvaška verzija pesmi “Skala” prinesla kakšen večji uspeh pri naših južnih sosedih. Lahko le upamo, da bo v prihodnje ustvaril še kaj bolj sočnega in konkretnega, ne pa nekaj tako povprečnega. Pretežno neškodljivo.
Zasedba
Peter Dirnbek – vokal, 12 strunska kitara, ustna harmonika
Vox Populi:
Robert Fuks – bobni
Janez Gabrič – bobni
Dejan Jerončič – klaviature
Enos Kugler – slide in bas kitara, tolkala, tresala
Dror Orgad – akustična, električna in bas kitara
Tomaž Rožanec – harmonika
Katarina Štefanič – harmonika
Petra Uršič – vokal
Bojan Zupančič – saksofon
Produkcija
Peter Dirnbek
Seznam skladb
1. Radi ljubljeni bi b´li
2. Skala
3. Bil je maj
4. Za vse ljudi
5. Samo pojdi
6. Duša ujeta
7. Ekološka
8. Navdih
9. Vse in ne malo
10. Skala (hrvaška različica)
11. Naj ti bo
Trajanje albuma: 47:09
