Izvajalec: Psycho-Path
Založba: Moonlee Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Skupina Psycho-path že vse od svojih začetkov iz leta 1993 velja za eno najbolj edinstvenih skupin v Sloveniji. Ima samosvoj pristop k alternativnemu rocku, kjer so še posebej prepoznavni mogočni kitarski riffi, izjemno močan ženski vokal in čvrsta ritem sekcija. Za njih bi lahko rekli, da so pravi (a ne tipični) predstavniki alternativnega rocka, saj na albumih in živih nastopih vedno poskrbijo za kakšno presenečenje. Njihovo veliko število privržencev je sedaj končno dočakalo novi (peti zapovrsti) album, ki letos marca izide pri založbi Moonlee (ali limun?).
Preden se poglobim v podrobnosti albuma “The Ass-soul of Psycho-path” moram priznati, da nisem ne vem kako dober poznavalec skupine in alternativne rock scene, a upam, da sem dovolj odprt za glasbo različnih smeri, da lahko cenim vse kar je dobrega. Kljub temu, da tovrstne glasbe ne poznam dobro, pa sem že takoj na začetku albuma opazil podobnosti s Sonic Youth, še posebej kar se tiče razglašenega zvoka kitar. Thurston Moore je s svojimi Sonici bil še precej bolj eksperimentalen in je mnogokrat pretiraval s svojimi raziskovanji na področju zvočnih zmogljivosti kitare. Pri Psycho-path tega pretiravanja ni. Ravno dovolj so eksperimentalni ne da bi s tem kompromitirali čiste melodije in fluidnost. Vse teče kot po maslu. Glasba je presenetljivo blaga za ušesa, ne glede na to da je trda. Pravi balzam. Podobnost s Sonic Youth se opazi tudi v seksi zapeljivem ženskem vokalu. Podobno kot Kim Gordon pri Youthih, tudi Melee odpoje izjemno čutno, močno, agresivno, a še vseeno zelo ženstveno.
Skladbe na albumu so izjemno raznovrstne, vsaka je nekaj čisto posebnega. V glavnem gre za alternativne hard rock pesmi. Potem je tu War, ki s skoraj metalskimi riffi spomni celo na Black Sabbath. Je tudi nekaj počasnejših skladb, kot sta na primer Lobo, You Are Crazy ali Goddamn Cocksucker, ki ima zame osebno med refrenom najlepšo melodijo na albumu (zanimiv pa je seveda kontrast med vulgarnim naslovom in estetskim vokalom).
Eden velikih adutov prekmurcev je prav gotovo raznolikost, ki jo v glasbi uporabljajo. Prav lepo znajo kombinirati trde, skoraj metalske trenutke in nežne dele. Veliko je eksperimentalnosti v stilu Sonic Youth, še posebej kar se tiče zvoka kitar in nekonvencionalnih melodij, tako instrumentalnih kot vokalnih. Ravno, ko misliš, da si Psycho-path dojel, pa te ponovno presenetijo, kot na primer s Cookie Jar, kjer nastopata le pevka s svojim specifičnim vokalom in klavir s svojo noro melodijo, ki je primerna za kak salon na divjem zahodu v devetnajstem stoletju. Prav tako presenetijo z Bekkognition, kjer prikažejo razumevanje tudi za skladbe z bolj kompleksnimi strukturami.
Prav nič pri Psycho-path ni konvencionalno. So mojstri nenavadnosti in njihovo glasbo je zelo težko umestiti v en sam specifičen žanr. Že v preteklosti so se izkazali z imenitnimi izdelki, a kljub temu se zdi kot da se še nenehno izboljšujejo. Že skoraj petnajst let so na sceni, a ni videti, da bi jim manjkalo zagona in idej. Na tem, svojem petem albumu zvenijo prav tako sveže in izvirno kot na začetku kariere. Zvenijo drugače kot prej, a kljub temu se ve, da so to Psycho-path. So drugačni, a zvok je vseeno prepoznaven, takšen, kakršnega so sposobni le Psycho-path. Velikosti te zasede se zavedajo tudi v tujini. Album The Ass-soul of Psycho-path je namreč produciral slavni ameriški producent Bobby MacIntyre, poleg njega pa na albumu svoj pečat pusti tudi Scott Bennett (Brian Wilson’s band, sodeloval je tudi z Flaming Lips, The Smashing Pumpkins, Filter,…), ki je odpel spremljevalni vokal in odigral kitarski solo na Bekkognition.
Mislim, da se Slovenija sploh ne zaveda dobro kako velikega dragulja ima v Psycho-path. Zasedba, ki že petnajst let lomasti po sceni, izdaja albume in nenehno nastopa v živo. Nastopili so že v majhnih zakajenih klubih in tudi pred večtisočglavo množico. Prav nič jim ni tuje. In opazi se, da so vsega navajeni. V svojo glasbo verjamejo in ta samozavest je še kako očitna in pomembna pri zasedbi, ki hoče venomer ohraniti svežino in poslušalce navdahniti z vedno novimi idejami. Le upamo lahko, da bodo Psycho-path vedno ohranili takšno glasbeno vizijo in nam bodo vedno znova postregli s takšno inovativno glasbo, ki je posebej sedaj, v svetu instant glasbe, še kako pomembna.
Zasedba
Melee – vokal
Jernej Šavel – kitare
Sašo Benko – kitare
Janez Žlebič – bas
Dominik Bagola – bobni, klavir (Cookie Jar)
gosta:
Scott Bennett – kitara, spremljevalni vokal (Bekkognition)
Bobby MacIntyre – vokal, tolkala
Produkcija
Bobby MacIntyre
Seznam skladb
1. Yukio Mishima Is Real! (5:25)
2. Musical Moment (3:56)
3. Incommunicado (5:51)
4. Goddamn Cocksucker (7:49)
5. Clean Slate (4:50)
6. Lobo, You Are Crazy (4:16)
7. War (4:15)
8. Bekkognition (10:45)
9. Cookie Jar (2:56)
10. New Blood (4:57)
11. Battle Royal (7:16)
