Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Cog
Založba: Superball Music
Izid: year
Ocena: 3.5/5
”Sharing Space” je drugi album modernih avstralskih progresivcev Cog. Po epskem konceptualnem prvencu “The New Normal” (2005), ki ga nekateri avanturistično usmerjeni glasbeni ljubitelji štejejo celo za enega izmed večjih dosežkov sodobne avstralske rock scene, se Cog vračajo s še enim, za sodobne prog rockovske pojme precej inovativnim izdelkom. Ta namesto tega, da bi črpal iz “stare šole” prog rocka 70-ih, kar je splošen trend sodobnih skandinavskih in ameriških prog zasedb, raje črpa iz nekaterih bolj ekstremnih glasbenih oblik ob tem, da ves čas vzdržuje spodobno raven njihove zvokovne specifičnosti. Glasba Cog, ki delujejo v obliki tria, katerega sestavljata brata Flynn (vokal, kitara) in Luke Gower (bas kitara) ter Lucius Borich (bobni), ima na splošno veliko več skupnega z alternativnim rockom in metalom kot pa s klasiko, jazzom ali psihadeliko, tradicionalnimi elementi večine progresivno rockovskih zasedb. V njihovi glasbi zato ne boste našli niti kančka (neo) prog revitalizma, kar je danes v progresivnem rocku precejšnja redkost pa, če vam je to všeč ali ne. Po drugi strani ne pretiravajo z agresivnimi alternativno metalskimi odklopi v katerih je večkrat zaznati jezo in bolečino, saj so ti ustrezno podkrepljeni s tekočimi simfoničnimi plastmi, ki ustvarjajo mogočno atmosfero in s krajšimi inštrumentalnimi vložki, kjer pridejo na dan njihove velike virtuozne sposobnosti.
Njihovega glasbenega izraza ni mogoče enačiti z imeni kakšnih veliko bolj znanih skupin. Kar se tiče brezkompromisnih, včasih že skoraj kaotičnih izbruhov gneva, ki ga poosebljajo nabrušen rifing, drdrajoči bobni in izjemno variabilen vokal ter črpanja iz alternativnih glasbenih smeri, bi bili tu še najbližje kakšni The Mars Volta, občasne vzporednice pa je najti tudi s Tool. K posebnosti skupine veliko prispeva tudi kameleonski in rahlo ekscentrični vokal Flynna Gloverja, ki vsekakor ni za sleherni okus. Marsikomu zna biti celo nadležen kot je ponavadi v primeru vseh pevcev z bolj avantgardnim vokalnim pristopom, a v njem se skrivajo mnoge kvalitete, katere se ponavadi razkrijejo šele po nekajkratnih poslušanjih. Njegova unikatna barva glasu je skorajda bistvena ali bo nekomu glasba Cog všeč ali ne. Obenem lahko zveni zelo melodično in melanholično, že v naslednjem trenutku pa skorajda brutalno.
Vseeno pa so Cog na “Sharing Space” naredili svoj zvok nekoliko bolj dostopen tudi za širšo občestvo glede na zelo eksperimentalen prvenec in poudarili svojo simfonično plat z večjo vsebnostjo zvoka klaviatur na čelu z večdelnimi linijami sintetizatorjev (ne manjkajo številni zanimivi zvočni vzorci kot denimo zvok violin). Večji pomen pa so dobile tudi spremljevalne vokalne harmonije, ki včasih zvenijo že skorajda po avantgardno čudaško. Alternativno rockerski/metalski vložki na albumu pridejo ponavadi do največjega izraza po posameznih prehodih, ko vpadejo težki rifi in nevdsakdanja večglasja. Cog so se na “Sharing Space” v bistveni meri posvetili predvsem ustvarjanju dramatičnega ambienta, ki je ves čas na izjemni ravni; večinoma prevladuje mračno vzdušje vendar je veliko prostora tudi za nekatere bolj ezoterične trenutke. Besedila so po večini družbeno kritična, ponekod eksistencialistično naravnana in večinoma precej neposredna, kar je sicer redkost pri tako kompleksni vrsti glasbe.
Album odpre 10-minutni ep “No Other Way”, ki že takoj postreže z visoko, postopno dvigujočo atmosfero in nekaterimi sveže zvenečimi eksperimentalnimi idejami po katerih se odlikuje ta skupina. Mračni “Are You Interested?”, katerega besedilo zadane v srčiko žalostnega dejstva, da je posameznikova zasebnost postala izumrli ideal in da naša življenja vse bolj nadzorujejo pokvarjene vlade in požrešne korporacije, zaznamujejo nabrušene kitarske linije in mogočni bobnarski prehodi. Flynnove vokalne akrobacije, mogočni bobnarski prehodi in raznolike kitarske pasaže zaživijo z vso močjo na dramatičnem in uporniško naravnanem “The Movies Over”, kjer se gnev kleše z subtilnostjo, ki jo poosebljajo mirnejše sekcije z akustično kitaro v ospredju. Precej bolj optimistično naravnani “What If”, ki je izšel tudi kot single, pa se ponaša z odlično Flynnovo vokalno predstavo, posameznimi metalskimo usmerjenimi ritmičnimi pasažami in eteričnimi valovanji na vzorcih klaviatur. Vsa dela na albumu se ne dotikajo samo političnih tematik. To velja predvsem za “Bird Of Feather”, ki je posvečena Flynnovi triletni hčerki Sequoi in izraža pevčevo/kitaristovo osamljenost ob večmesečni ločitvi med snemanjem tega albuma. Zelo zanimiva stvaritev je tudi “Swamp”, ki vsebuje keltski pridih prek zvočnih vzorcev violin. Posebno poglavje je naslovna skladba z izjemno dvigujočo atmosfero, številnimi večdelnimi harmonijami in intenzivnimi inštrumentalnimi sekcijami. S poudarkom na slednjih na nek način vnaša neke nove standarde v zvok skupine. Sledi nekoliko bolj melanholično-agresivna stvaritev “Say Your Last Goodbye”, ki jo odlikuje predvsem mogočna bas linija Lukea Gowerja.
“How Long” spet pokaže nekoliko bolj subtilno plat skupine z nežnimi aranžmaji na akustični kitari in violini, vsebuje pa tudi zelo zanimiv refren in atmosferične zvoke moog sintetizatorja. “The Town Of Lincoln”, kjer se mešajo vokalne harmonije in nabrušene, večdelne inštrumentalne pasaže, ima skorajda nostalgično parabolo. “Bitter Pills” bi se lahko označilo kot osrednje in morda najboljše delo na albumu. Odlikuje jo predvsem neverjetno menjavanje atmosfer, sanjave linije sintetizatorjev in topel zvok akustične kitare ter prepričljivo eksistencialistično besedilo. “Four Walls” je spet nekoliko bolj po alternativno metalsko začinjena stvaritev s številnimi klavstrofobičnimi sekcijami. Za zaključek pa je tu še en mogočen ep, skoraj 10-minutni “Problem, Reaction, Solution”, ki v sebi vsebuje vse glavne zvokovne elemente, ki delajo ta album tako zanimiv za vse progresivno rockovske pustolovce.
Cog s “Sharing Space”, ki brez dvoma sodi med albume, kateri zahtevajo poglobljeno poslušanje in sčasoma rastejo v ušesih poslušalca, uspešno dokazujejo, da so trenutno gotovo ena izmed najbolj zanimivih, če ne najbolj zanimiva progresivno rockovska skupina iz dežele kengurujev in koal. Za deželo, ki se ravno ne more pohvaliti s pestro progresivno rockovsko tradicijo (z izjemno nekaterih kultnih, a razen Gong šefa Daevida Allena, že malodane pozabljenih in med “laiki” obskurnih imen kot so Sebastian Hardie, Rainbow Theatre, Ayers Rock, The Church, Dead Can Dance, itd) je ta album že skorajda veličasten dosežek, ki ne bi smel ostati neopažen tudi v širši glasbeno gurmanski javnosti.
Cog bi si za tako uspešno sledenje lastnim zvokovnim idealom popolne inštrumentalne spontanosti in nepredvidljivosti vsekakor zaslužili večjo prepoznavnost, a bodo najbrž tako kot večina njihovih avstralskih rojakov za vedno ostali samo kultna skupina, katero pozna le peščica prog rock zanesenjakov, kar je gotovo velika škoda za vse tiste, ki si želijo spoznati kakšno skupino, ki uspešno gradi mostove med prog in alternativnim rockom. Na vsaki kompoziciji na albumu se čuti, da je skupina v album vložila izjemno veliko truda in energije ter ustvarila zelo dober izdelek, katerega na prvem mestu odlikuje izjemno variabilna in visoka atmosfera. “Sharing Space” bo navdušil vse tiste, ki dajejo prednost unikatnosti in avanturizmu pred (neo prog) revitalizmom kot tudi tiste, ki niso tako izbirčni te so odprti za eksperimente vsakršne vrste.
Zasedba
Flynn Gower – vokal, kitara
Luke Gower – bas kitara, spremljevalni vokal
Lucius Borich – bobni, spremljevalni vokal, zvočni vzorci
Produkcija
Sylvia Massy in Cog
Seznam skladb
1. No Other Way
2. Are You Interested?
3. The Movies Over
4. What If
5. Bird Of Feather
6. Swamp
7. Sharing Space
8. Say Your Last Goodbye
9. How Long
10. The Town Of Lincoln
11. Bitter Pills
12. Four Walls
13. Problem, Reaction, Solution
