Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 41:04
Ocena: 5/5
“Countdown to Ecstasy” je bil drugi album iz zakladnice glasbeno-skladateljskega dvojca Donald Fagen-Walter Becker, ki sta pod imenom Steely Dan osvojila srca nekaterih najbolj petičnih glasbenih sladokuscev. Recept za njun uspeh je ležal v izjemni medsebojni ustvarjalni kemiji in talentu za snovanje raznovrstnih kompozicij, ki so v sebi združevale elemente jazza, rocka, popa, r’n’b-ja, bluesa in soula. Poleg izvrstne tehnične dovršenosti in kompleksnosti posameznih aranžmajev, sta obenem vestno negovala melodično dostopnost, podmazano s produkcijsko prefinjenostjo, ki je bila občutno pred svojim časom. Poleg dejstva, da sta bila oba vrhunska inštrumentalista, se je Fagenov vokal ponašal z nevsakdanjo stopnjo čutnosti in karizme s katero se je lahko kosal z najboljšimi pevci v progresivnem in klasičnem rocku.
Po velikem uspehu fantastičnega prvenca “Can’t Buy a Thrill” (1972), ki še danes uživa sloves enega najboljših pop rock albumov vseh časov ter opravljeni turneji, sta se glasbena perfekcionista zaprla v studio in skupaj s priljubljenimi sodelavci, med katere so sodili bobnar Jim Hooder ter kitarista Jeff Baxter in Denny Dias (vsi trije so sodili med elito priložnostnih glasbenikov tistega časa), začela snovati material za naslednji izdelek s tipičnim, sarkastičnim, naslovom “Countdown to Ecstasy”.
“Countdown to Ecstasy” je iz različnih, večinoma precej čudaških razlogov, krepko zaostal za silnim komercialnim uspehom svojega predhodnika. Če se poglobimo v njegovo glasbeno strukturo, to niti ni veliko presenečenje, saj je bil slogovno veliko bolj eksperimentalen, predvsem bolj jazzovsko in bluesovsko orientiran. Kompozicije so postale še kompleksnejše, zaslediti je še več energičnih jazzovskih harmonij, neobičajnih inštrumentalnih intervalov in časovnih prehodov. V nasprotju z izrazito pop rockovskim predhodnikom, “Countdown To Ecstasy” še zdaleč nima toliko hitov ali visoko melodičnih aranžmajev, ki bi se v ušesih zasidrali že po prvem poslušanju, a zato toliko bolj blesti v drugih segmentih.
Glasbeno gledano gre za še močnejši in zrelejši izdelek, s še večjim poudarkom na bogatih aranžmajih, večdelnih harmonijah, neobičajnih ritmičnih intervalih in osupljivih solažah. Vse to je obenem ves čas zavito v ultra-melodične srajčke, povoščene s prefinjeno produkcijo. Večina inštrumentalnih motivov in solaž je slogovno bližje progresivnemu rocku in hard rocku kot pa jazzu. V primerjavi s kasnejšimi, bolj jazzovsko usmerjenimi albumi (kot je denimo “Aja”, 1977), bi se lahko “Countdown to Ecstasy” označilo kot njun najbolj rockovski, ali če hočete, najtrši izdelek. Po tej plati mu po mojem pride blizu samo “The Royal Scam” (1976).
Besedila so, kot vedno kadar je govora o Steely Dan, odlična in vsebujejo njun značilni, sarkastično obarvan humor. Večina orisuje groteskno sliko “nevidnega” ameriškega socialnega dna ter brije norca na račun brezbrižnosti nesramno bogate buržoazije (pri tem pogosto uporabljata svojevrstni pocestni sleng). Ostala bi se lahko uvrstilo v znanstveno-fantastično kategorijo s primesmi satire hladno vojne paranoje.
Nabor skladb je od začetka do konca izvrsten in slogovno navdušujoče raznovrsten. Sleherna izmed njih bi se lahko označila za Steely Dan klasiko. Glasbenim gurmanom se bodo pocedile sline že ob uvodni mojstrovini “Bodhisattva”, katero bi se lahko, z nekoliko šaljivim prizvokom, označilo kot Zen boogie-jazz fusion rock. Njeno besedilo je svojevrstna satira na večinoma patetične in trendovske zahodnjaške poskuse čimprejšnjega duhovnega zveličanja skozi vzhodnjaške religije, kot je v tem primeru Zen budizem. Žgoč uvodni rif nas popelje na razigran boogie ritem, kjer se med seboj križajo slikoviti Diasovi in Baxterjevi kitarski dueli. Čez poskočen ritem so speljani številni duhoviti jazzovski okraski in Fagenov karizmatični vokal, ki posreduje nekoliko raztresen in posmehljiv refren.
Romantični “Razor Boy” je odličen koktajl pop rocker. Fagen posreduje tragi-komično besedilo in eterični refren s prav nekim posebnim, magičnim šarmom, ki je v popolnem sozvočju z jazzovskimi aranžmaji na klaviaturah ter ritmično spremljavo na karibskih tolkalih in vibrafonu. “Boston Rag” je vizionarski melodični rocker iz časov daleč pred rojstvom AOR-a, katerega dodatno plemenitijo odlični jazz rock fusion aranžmaji na pihalih in klaviaturah. Antemični refren ter sočne hard rockerske rife zabeli izvrstni jam, kjer blestita predvsem oba mojstra kitarske obrti.
“Your Gold Teeth” je še ena poslastica, ki se giblje po latinsko-ameriških salsa ritmih in vsebuje imeniten jazz rockovski jam. Ob duhovitih improvizacijah na basu, kitari in električnem klavirju se bodo obliznili vsi tehnicistično-inštrumentalni glasbeni sladokusci. Besedilo o socialnih slikah s Čikaških ulic še dodatno pripomore h gangsterskemu vzdušju.
Sledi kontroverzni hit single “Show Biz Kid”, kateri je v liričnem oziru neusmiljen udarec sredi oči in brezkompromisen posmeh ameriški dekadenci in lažni morali. Zato je še toliko večja ironija, da je njeno besedilo, ki med drugim vsebuje znamenito štirivrstično besedo z začetkom na f, povzročilo, da je single doživel izjemno slabo predvajanje na radijskih postajah. Varuhi ameriške javne morale, ki so se počutili razgaljene, so poskrbeli, da je single verzija skladbe, izšla brez te “problematične” besede”. Tudi to je delno vplivalo na slab prodajni uspeh albuma. Fagen na sarkastičen način, medtem ko ga v ozadju spremljajo ženske spremljevalne harmonije, opisuje groteskna nasprotja med ameriškimi bogataši in reveži. Zanimivo, da se v nekem verzu odločijo tudi za samosatiro (“they got the Steely Dan T-shirt”). Njeno inštrumentalno podobo krasi predvsem fenomenalna solaža na slide kitari v izvedbi Ricka Derringerja. V zaključnem delu pa se sprevrže v jam za nebesa.
Na “My Old School” dosežejo enega svojih pop rock vrhuncev. V besedilu se Fagen spominja incidenta iz časov, ki jih je preživel na kolidžu. Med obiskom te ameriške izobraževalne ustanove je lokalni šerif “poskrbel” za njegovo aretacijo. Aretirani so bili tudi njegova ženska, Becker in še nekateri ostali študenti. Vodilni na kolidžu se ob tem niso niti zganili. Bojda so bili celo naklonjeni represivnim organom. Ta incident je Fagena tako razjezil, da se ni hotel udeležiti slovesnosti ob podelitvi diplom. Stakato kitarski ritem nadgradijo z vmesnimi juriši na pihalih ter odličnimi večglasnimi refreni. Vse to pa zabelijo še z izdatnim jamom.
Edini nekoliko šibkejši trenutek v siceršnji perfekciji predstavlja balada “Pearls of the Quarter”, kjer se jazz rockovski dvojec nepričakovano poda v country rock vode. Melanholična spremljava na akustični kitari ustvarja sanjavo melodijo. Nič posebnega za njihove običajne standarde, a je treba pohvaliti odlično, izjemno srčno Fagenovo vokalno predstavo. “King of the World” je odličen zaključek, ki vsebuje post-apokaliptično besedilo o nuklearni vojni in zadnjemu preživelemu človeku na Zemlji. Skozi melodično rockovske aranžmaje se sprehajajo funkovski ritmični vzorci, ki stopnjujejo dramatično vzdušje. Za vnos vselej vznemirljivih elementov simfoničnega prog rocka pa poskrbijo izvrstne Fagenove solaže na sintetizatorju, katerih se ne bi sramoval niti pokojni Peter Bardens (ex-Camel).
Vsi Steely Dan albumi iz 70-ih so bolj ali manj odlični. “Countdown to Ecstasy” pri tem ni nobena izjema. Slaba prodaja je v veliki meri vplivala na njegov nižji profil in spregledanost v primerjavi z njihovimi komercialno uspešnejšimi izdelki. O vzrokih slabe prodaje se še danes lahko samo ugiba. Nekoliko je gotovo kriva precej grda naslovnica s svojo neizrazito, vodeno slikarijo pa tudi “Show Biz Kid” s svojo “opolzko” besedo ter slaba distribucija s strani založbe. Fagen je manjši komercialni uspeh pospremil z besedami, da je album nastal v naglici, med intenzivno koncertno turnejo, vendar je v isti sapi dodal, da gre za njegov najljubši Steely Dan album. Test časa je dokazal, da gre za enega izmed njihovih najboljših albumov, ki si zasluži naslov mojstrovine. Ob poslušanju “Contdown to Ecstasy”, enemu izmed Steely Dan vrhuncev, se boste zlahka znašli v popolni glasbeni ekstazi.
Zasedba
Donald Fagen – klavir, električni klavir, sintetizator, vokal
Walter Becker – električna bas kitara, orglice, vokal
Ray Brown – bas kitara na Razor Boy
Denny Dias – kitara
Jeff “Skunk” Baxter – kitara, pedal steel kitara
Ben Benay – akustična kitara
Rick Derringer – slide kitara na Show Biz Kids
Jim Hodder – bobni, tolkala, vokal
Victor Feldman – tolkala, marimba
Ernie Watts – saksofon
Johnny Rotella – saksofon
Lanny Morgan – saksofon
Bill Perkins – saksofon
Sherlie Matthews – spremljevalni vokal
Myrna Matthews – spremljevalni vokal
Patricia Hall – spremljevalni vokal
David Palmer – spremljevalni vokal
Royce Jones – spremljevalni vokal
James Rolleston – spremljevalni vokal
Michael Fennelly – spremljevalni vokal
Produkcija
Gary Katz
Seznam skladb
1. Bodhisattva
2. Razor Boy
3. The Boston Rag
4. Your Gold Teeth
5. Show Biz Kids
6. My Old School
7. Pearl of the Quarter
8. King of the World
