Izvajalec: Brother Firetribe
Založba: Spinefarm Records
Izid: year
Trajanje: 44.20
Ocena: 4.5/5
Tako je to ko se “naveličaš” udejanjanja v matični skupini… No, no… Raje obrnimo ploščo na B. stran in pričnimo tole recenzijo na pozitivistični način. Emppu Vuorinen vam je verjetno znano ime. Simpatični svetlolasi pedenj mož in kitarist zelo popularne zasedbe Nightwish, je ustanovil zasedbo Brother Firetribe, če me možganski procesor ne vara, v letu 2002. Sprva nedolžni projekt namenjen vzporednemu Nightwish izživetju neustvarjenih glasbenih sanj je z izdajo prvenca “False Metal” (2006) naletel na nepričakovano navdušujoč odziv kritične glasbene mase. Fantje so po tem še bolj strnili svoje vrste in tako iztisnili iz sebe naslednik “Heart Full Of Fire”. Pristopili so torej povsem podjetno in profesionalno, kar je Emppu strogo povzel po svojih Nightwish izkušnjah.
Kdor pozna “False Metal”, ne bo presenečen nad novim albumom. Gre za skandinavski pristop v iskanju melodično perfektne dovršenosti hard rock kompaktnosti. Vanjo je vmešan glamurozni element vonja po Severni Ameriki in vzgibi AOR rocka s tipičnimi večdelnimi harmoničnimi napevi ter strupeno nalezljivo zvočno zaveso sintetizatorjev, ki nadgrajujejo revitalizacijo osemdesetih let. To naj bi zajelo širok interval ljudi, ki bi jim znali Brother Firetribe biti zanimivi. Od Whitesnake 1987, starih dobrih Europe, pa vse do Surviror, Journey ali Night Ranger. A seveda produkcijsko zmodernizirano.
Ko se sprehajamo takole po AOR primeseh novega albuma znotraj skladb, naj navržem, da če že iščemo vzporednice za lažjo orientacijo, je recimo Game They Call Love pravi križanec med Jounrney (refren) in west AOR vplivom kakšnih Survivor ali Night Ranger (predrefren). Strupeno učinkujoč refrenski napev, ki poslušalca v trenutku prevzame, da se ježi koža v celoti!
Emppu ima v ekipi odlične sodelavce, a verjetno iz te moke ne bi bilo kruha, brez Leverage pevca Pekke Ansio Heinoa. Možakar ni nikakršen tenko piskajoče žvrgoleči skandinavski vrabček tipa Timo Kotipelto (Stratovarius) in podobnih, pač pa premore srednje orientiran rang, ki poseduje toplino in žametost. Verjemite slog, ki ga gojijo Brother Firetribe, bi se ob iskanju adekvatnega vokala najbolj prilegel, izmed skandinavskih vokalnih odličnjakov, prav famoznemu “false Coverdale-u” a ka Jornu Landeju.
Ne glede na to, da se je skupina odločila za izdajo dveh singlic v prid promociji albuma, ki ju zastopata Runaway in I Am Rock (to ni Simon & Garfunkel priredba!), pa je kandidatov za to vlogo na albumu še več. V gornjih odstavkih smo analitično omejili izrazni diafazon v katerem se skupina giblje. Ne glede na ozkega specialista, kot so Brother Firetribe, pa naj vam namignem, da skupina tej omejitvi neverjetno učinkovito kljubuje z raznolikostjo osnovnih motivov, ki gradijo pompoznost temu albumu. Kljub temu, da vse po vrsti sevajo enako frekvenčno vibracijo, uspevajo nenehno držati ob sebi poslušalca s perfektnim občutkom za harmoničnost vodilnih melodij.
Vsekakor je kar nekaj dejstev, ki govorijo v prid možnostim nadaljnje popularizacije Brother Firetribe. Precej prahu so na polju vračanja melodičnega hard rocka sprva dvignili tri leta nazaj Lordi. Zlasti v Skandinaviji so v zadnjih štirih letih naletele skupine, kot so H.E.A.T., Hardcore Superstar, Wig Wam, The Poodles, Crash Diet na večjo medijsko izpostavljenost in zanimanje množic. Če sem rahlo zloben, a privoščljiv do Brother Firetribe, si predstavljate da naenkrat naraste zanimanje množic do Brother Firetribe, kot vlada za Nightwish. Žal Emppu ni fiziološko zasnovan kot Anette Olzon ali večna princeska na zrnu graha – njena predhodnica Tarja, zato se to verjetno nikoli ne bo zgodilo.
Brother Firetribe delujejo strogo profesionalno, istočasno pa izražajo veliko čut do AOR prvin v rock glasbi. To definira dejstvo učinkovite priredbe skladbe Chasing The Angels, ki je bila uporabljena kot filmska podlaga v Iron Eagle in jo v izvirniku poje Loverboy pevec Mike Reno. Zanimivo je tudi sodelovanje Anette Olzon v duetu s Pekko znotraj naslovne skladbe albuma. Dokaj logična prigoda v navezavi z Anettino “pre Nightwish era” AOR rock skupino Alyson Avenue.
“Heart Full Of Fire” je od glave do pete opremljen s strupeno melodičnostjo, arenskimi napevi, bombastično produkcijo. In to od otvoritve Who Will You Run To Now, do zaključka z I Am Rock. Težko je izbrati favorit in vendar Who Will You Run To Now, Wildest Dream, Play It From The Heart, Game They Call Love, Going Out With A Gang, nemara z melanholijo perfektno spevne refrenske AOR začinjenosti na albumu najmočneje zažigajo. Gre torej za album, ki po prvem poslušanju še ne pove kaj več od prvenca “False Metal”. Obrniti se more večkrat v predvajalniku, da lahko razločiš njegovo še večjo komponistično izpiljenost posameznih AOR/melodic rock vnetljivcev, še večjo variabilnost med vodilnimi melodijami skladb ter celokupno višjo konsistenco materiala, glede na “False Metal”. Torej. Vztrajanje na poti z novim korakom navzgor. Bodi življen melodic rock revitalizem!
Zasedba
Pekka Ansio Heino – vokal
Emppu Vuorinen – kitara
Tomppa Nikulainen – klaviature
Jason Flinck – bas kitara, spremljevalni vokal
Kalle Torniainen – bobni
GOSUTJOČA GLASBENICA:
Anette Olzon – vokalni duet na skladbi št. 6
Produkcija
Emppu Vuorinen & Tomppa Nikulainen
Seznam skladb
1. Who Will You Run To Now
2. Wildest Dreams
3. Runaways
4. Game They Call Love
5. Play It From The Heart
6. Heart Full Of Fire
7. Heard It On My Radio
8. Going Out With A Bang
9. Out Of My Head
10. Chasing The Angels
11. I Am Rock
