Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Depeche Mode
Založba: Mute Records
Izid: year
Trajanje: 60:49
Ocena: 4/5
Predstavljajte si spomladanski travnik, katerega dosežejo prvi jutranji žarki, ki ližejo rosne kapljice s popkov prebujajočih se narcis. Prišel je nov klic narave. Odpiranje cvetov pa ni usklajeno, saj cvetice ne razumejo povelja: “Zdaj!” Vsaka med njimi pač nosi svojo individualno bit, po kateri se razvija. Odpre se najprej prvi cvet, sledi mu drugi, za njim pride tretji. Rastejo, travnik jih je naenkrat poln in bela barva cvetov postopoma preplavi zeleno. Tako nekako bi človek opisal uvodni del nove Depeche Mode plošče “Sounds Of The Universe” (2009). V tišini se sproži zvok, za njim drug, ki lovi uglasitev prvega, za tem tretji, ki lovi uglasitev prvih dveh in ti se na koncu v plejadi sproženih harmonično enovito združijo v nekakšen usklajen tip mantre otvoritvene In Chains. Sledita vsega dva nežna tona, ki se v svoji debati ponavljata povsem nedolžno, dokler ne vstopi Gahan in zavije melodija nepričakovano v mol. Strese se kitarski zvok – hej Gore je na zrela leta odkril wah-wah efekt! Objameta jo zavesa znanega kramljanja sintetičnih zvočnih zank, vzorcev, zapelje jo preprost, zapeljiv, čvrsto poudarjen “beat” pop karizme.
Jezik Depeche Mode nam je po vseh letih uživanja njihovih glasbenih fascinacij gotovo dodobra zlezel pod kožo. Skupina je v svojem pionirstvu odstrla široko nišo, kjer očitno ne zmanjka in ne zmanjka motivov navdiha, iskanja elementov, nizanja, združevanja elementov, v perfektno elementarno sestavljanko edinstvenega jezika. Skušal se bom poenostaviti: “Nova plošča je povsem drugačna od starejših sester in vendar spisana v unikatno edinstvenem jeziku, ki nas spremlja oh, la, la, la…. že 28. let odkar je izšel prvenec skupine.”
Že nerazumljivo kritično podcenjeni “Exciter” (2001) je nakazoval, da so se možje počasi nasitili obletavanja “groupie bejbik”, obveznega polnjenja ožilja in možganskih centrov s “sladkimi” substancami, ki te odstrelijo v beg skozi paralelni svet. “Teenagerstvo” je daleč za njimi, obvezni hedonizem vse manj obvezen, prišla je faza zrelosti, umirjenih srčnih utripov, polnega zemeljskega obvladovanja faze vdih izdih, albumi pa izhajajo v 4. letnih presledkih. To je potrdil “Playing The Angel” (2005), ki pa je kljub 4. izdanim singleom še vedno nadaljeval tradicijo obvezne tržne usmerjenosti in uspešne komercialne žetve. Novi album “Sounds Of The Universe” nadaljuje fazo zorenja in ponuja vsega eno pesem, “na prvo uho” spisano na način, ki lahko potencialno lovi veličino zimzelenosti hitov tipa Enjoy the Silence, kar se ne bo zgodilo, pa vseeno. To je skladba In Sympathy. No da ne ostajam povsem skromen, saj element takojšne iniciacije invazivno nalezljive poslušljivosti ne skriva tudi mirnejša Fragile Tension, ki je nastavljena v prvi polovici albuma.
Depeche Mode, pa ne bi bili Depeche Mode, če ne bi ohranjali ob svoji nenehni provokativni avantgardnosti, tudi smelost izdaje singleov, ki nimajo prav najboljše podlage za hit. Skladba Wrong, izdana kot single, dne 06.04.2009, je trenutek večje koncentracije mračno temačnega vzdušja novega albuma, ki Depeche Mode nenehno spremlja, oziroma je obvezen sestavni del njihovega artizma, kakršen jih postavlja na posebno točko v svetu glasbe. Če se vrnemo k “Playing The Angel”, je to toliko bolj zanimivo, ker “Sounds Of The Universe” ne poseduje toliko mraka kot predhodnik, teče v celokupnem seštevku precej lažje skozi receptorno zaznavne sisteme poslušalca in ga prešerno oplaja s še lažjim dostopom v unikatni Depeche Mode svet.
Depeche Mode znova diktirajo izredno zmes kratkih jedrnatih trikov absolutnega sintetičnega minimalizma, ki pa v skupnem seštevku ustvarja bizarnost magije, poznano za skupino od njenega prapočela. Razlika je le ta, da se danes ne igrajo več rock n’ rolla na ZX Spectrumih. V tej dejavnosti znova imenitno rokujejo z nizanjem motivske večplastnosti in s tem izrednega slikovitega odstopanja med podobami posameznih kompozicij nove plošče. Namerno ustvarjanje disonance je na zrela leta vse bolj priljubljeno in eden bolj zanimivih primerov novega albuma v tem je Little Soul, kjer Gore dodaja v zmes sintetike ščepec organskosti, ki ga ustvarja vsega en ponavljajoči ton kitare. V tako ponavljajoči frazi pa med udarci enega dvigne za pol tona (“pull of”), kar vnese efekt namerne deviacije od vokalne melodije, ki jo drži Dave Gahan. Preverjeno bizarna preprostost po receptu Depeche Mode. Če k temu prištejemo nadaljnje “raziskovanje” deviacij disonance v harmnoniziranju vokalnih delnic, kjer je Gahan mnogokrat opremljen z Goreovo “višje intonirano” vokalno spremljavo, se slika predstave o kreaciji bogate zvočne zmesi nekako postavlja na svoje mesto. Refren Miles Away/The Truth Is pove o tej opazki prav vse.
Skladba Peace je mestoma vprežena v melodičnost in energijo, za katero je kriv zlasti namerno vpeljani retro efekt produkcije Gahanovega vokala “lennonizma”, ki v takšni navezi z malo domišljije oriše v asociacijskih centrih Across The Universe zasedbe The Beatles, ustvarjen za leto 2009. Nobena novost ni več, da tudi Martin Gore prispeva glavni vokal na katero izmed skladb Depeche Mode albumov. To pot je takšno čast doletela skladbo Jezebel. Gore je znan mračnjaški mazohist in Jezebel je mirna, ledeno hladna šansona, v kateri boste, skozi skušnjavo strahu najbolj skritih kotičkov Goreove psihe, prezebli do kosti. Album zaključi znova bolj ritmično orientirana Corrupt, kjer vskoči na plano nekaj I Feel You energije, poleg Gahanove voluminozno gromke možatosti, pa vzbuja pozornost zlasti skomprimirano popačen kitarski “lick”, kot začimba vgrajen v turobni poligon Depeche Mode sintetike!
“Sounds Of The Universe” je album, ki so ga ustvarili zreli moški. Ne išče pod vsako ceno hita in komercialnega uspeha. Je album, ki dejansko seva golo primordialno željo tria, da v lastnem jeziku glasbenega artizma le neposredno izrazi to kar čuti. Vsekakor me lahko primete za jezik in rečete: “Ja, kdaj pa tega niso poizkušali?” No ta občutek je to pot toliko močneje izpostavljen, kot je bil izpostavljen tudi že na “Playing The Angel”. “Sounds Of The Universe” je globoko čuteč, osebno izpovedni trenutek evolutivnega utripa skupine, ujetega na snemalni trak, brez kančka pretencioznosti, drugačen od vseh Depeche Mode, a vseeno edinstveno “Depechemodeovski”. Poslušalcu ponuja svoj lastni umetniško izpovedni maksimum in dokazuje, da so Depeche Mode velika skupina, ki se tudi po 30 letih udejstvovanja ne ustavlja in le zori ter se artistično razvija navzgor. Več od tega si ne morete želeti.
Zasedba
Dave Gahan – vokal
Andy Fletcher – klaviature
Martin Gore – klaviature, kitara, spremljevalni vokal, vokal na skladbi št. 12
Produkcija
Ben Hillier
Seznam skladb
01. In Chains (6:53)
02. Hole to Feed (3:59)
03. Wrong (3:13)
04. Fragile Tension (4:09)
05. Little Soul (3:31)
06. In Sympathy (4:54)
07. Peace (4:29)
08. Come Back (5:15)
09. Spacewalker (1:53)
10. Perfect (4:33)
11. Miles Away / The Truth Is (4:14)
12. Jezebel (4:41)
13. Corrupt (5:04) (8:58)
13A. Interlude #5 (0:37) (skrita pesem, ki se prične znotraj skladbe št. 13 ob 8:17)
