Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Klaatu
Založba: Capitol Records
Izid: year
Trajanje: 39:34
Ocena: 4.5/5
“Hope” je bil drugi album izpod kreativnih vijug nabritih kanadskih progresivno rockovskih “vesoljcev” Klaatu, enigmatične in kultne skupine, katero so od njenega rojstva zaradi prešernih vokalnih harmonij, številnih melodičnih zvočnih segmentov ter ekscentričnega humorja nekateri imeli za naskrivaj ponovno združene Beatle.
V času, ko je izšel “Hope” je razposajeni glasbeni trio, katerega so gradili klaviaturist, basist in pevec John Woloschuk, kitarist/pevec Dee Long ter bobnar Terry Draper, še vedno skrbno čuval informacije o imenih članov skupine, tako da je enigma o skrivoma ponovno vstalih Beatlih še vedno visela v zraku in burila čustva. Navkljub tovrstnim špekulacijam, očitnim muzikalnim sorodnostim z legendarno liverpoolsko četverico in dejstvu, da je The Carpenters priredba njihove najbolj znane skladbe “Calling Occupants of Interplanetary Craft” (z odličnega prvenca “3:47 EST”, 1976) postala mega pop hit, jim to ni kaj prida pomagalo k večji prepoznavnosti izven prog rockovskega podzemlja, kar bi si kot eni izmed pionirjev kanadske (prog) rock scene nedvomno zaslužili. “Hope” je bil lep dokaz, česa so bili Klaatu zmožni v svojih najboljših ustvarjalnih letih, saj gre za prepričljiv in nadvse ambiciozen konceptualen projekt na katerem so sodelovali z londonskim filharmoničnim orkestrom ter nadgradili večino idej s prvenca.
Orwellovski koncept albuma govori o poslednjem preživelem predstavniku nekoč močne in arogantne države/civilizacije Polizanije (v imenu se skriva več kot očitna sarkastična referenca na policijo ter represijo), ki je zaradi svoje objestnosti na koncu uničila samo sebe. Protagonist med brezciljnim tavanjem po ruševinah naleti na obiskovalce iz vesolja ter jih opozori kaj jih lahko doleti, če bodo pretirano zaupali voditeljem, vse upe polagali na družbene institucije ter postavljali varnost pred svobodo. Njegova pridiga ga na koncu navda z upanjem, da je tuje obiskovalce rešil pred morebitno katastrofo in se tako vsaj nekoliko odkupil za nekdanjo slepo vdanost policijskemu režimu. V besedilih je ves čas prisoten njihov značilni pobalinski humor z izobiljem družbeno-politične satire, ki bi bila všeč tudi mojstrom socialnega cinizma kot sta denimo Ian Anderson ali Roger Waters.
Album odlikuje brezhibna in za tisti čas izjemno napredna produkcija. Poleg veličastnih orkestralnih aranžmajev s strani londonskega simfoničnega orkestra, kar jih je bolj kot kdajkoli v njihovi karieri približalo klasičnemu simfoničnemu prog rocku, so dobro unovčili tudi svoje inštrumentalne talente. Woloschukova uporaba melotrona, klavirja in Hammond orgel “zakrivi” vrsto rahločutnih aranžmajev, medtem ko se Long poleg drastične rabe sočnih kitarskih fraz na veliko poslužuje tercetnih kitarskih harmonij. Draper je s svojim tehnicistično preprostim, a ves čas preciznim in ustrezno sinhroniziranim bobnarskim slogom ohranjal naziv pristnega Ringotovega učenca. Album se ponaša tudi s številnimi elektronskimi vložki na tedaj že popularnih sintetizatorjih. Raba raznovrstnih elektronskih efektov je prisotna skozi večino albuma. Poleg občasnih “vesoljskih” zvokov nas, podobno kot na prvencu, ob začetku in zaključku albuma presenetijo z mišjim cviležem. V primerjavi s prvencem so strukture posameznih skladb postale še kompleksnejše, a so hkrati zadržali prakticiranje romantičnih melodij in zaščitnih Beatlovskih vokalnih harmonij.
Album je slika in prilika skladateljske in inštrumentalne raznovrstnosti, a obenem nadvse ustrezen za vse tiste, ki dajejo prednost melodiji pred hitrostjo in ritmično kompleksnostjo. Uvodni “We’re Off You Know” bi z rabo prešernih vokalnih harmonij, nagajivih zvočnih efektov in poskočnih ritmov marsikoga izmed neposvečenih prelisičil, da so Beatli sedem let po razpadu ponovno vstali od mrtvih. K občutku “hroščatosti” pripomorejo tudi duhoviti orkestralni okraski v ozadju, ki obudijo nekaj tistega staro-angleškega romantično-arhaičnega vzdušja s katerim je bila prepojena The Beatles klasika “Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band”. Ne izostane tudi jazzovski pihalni vložek v zaključku. Klaatu so bili resda nadvse pridni učenci velikih štiri, a svojih učiteljev, kljub izposojanju nekaterih idej, nikoli niso kopirali. Po najbolj Beatlovski stvaritvi na albumu sledi venček kompozicij, ki se med seboj konceptualno nadvse učinkovito prelivajo.
“Madman” ima svojemu imenu primerno noro, skorajda kaotično vzdušje z živčnimi vložki na sintetizatorjih, vrsto razgretih kitarskih potez ter marljivo rabo vokoderja. “Around the Universe in Eighty Days” vsebuje izrazito melanholičen uvod na klavirju nakar prek vnosa veličastnih plasti melotrona preide v dramatične sfere. Besedilo govori o razvoju atomskega orožja, katerega Polizanija nenehno kopiči za obrambo pred tujimi vsiljivci, kar narod navdušeno pozdravlja. Pri tem je največja ironija, da jih ne zanima ali v vesolju obstaja še kaka inteligentna vrsta, ki v njihovem primeru želi navezati miroljubni stik, saj so tako zaverovani v lastno nadmoč, da jih sploh ne zanima, kaj se dogaja okrog njih. K izrazito fatalističnemu vzdušju se zelo dobro prileže tudi posmehljiv vokal in elektronski zvočni efekti.
“Long Live Polizania” je osrednje delo celotnega albuma. Gre za jedko satiro na imaginarno, nadmočno policijsko državo, ki jo vodi “veliki brat”. Njegovi podaniki mu pri tem slepo sledijo v zameno za občutek varstva vse do končnega samouničenja. Zvezni znano? Ta groteskni, a fenomenalni ep, se odpre s slavnostno koračnico na trobilih, ki spomni na kakšno ameriško ali rusko vojaško parado sredi glavnega trga. Vmes se vključi senilni glas radijskega napovedovalca, ki slavi dosežke najboljše države na svetu, nakar vpade razkačen, srhljivo popačen vokal prek vokoderja, ki v refrenu poveličuje ime zmagovite in neuničljive nacije. Vmesni ritmični okraski spominjajo na korakanje pehote, kar sčasoma izpade srhljivo in komično obenem. V nekem delu vpadejo izrazito brutalne kitarske fraze in poseben efekt, ki spominja na opletanje biča. Ob tem je moč zaznati tudi vplive King Crimson, predvsem njihove klasike “21st Century Schizoid Man”. Slavnostno vzdušje, katerega tvorijo orkestralni aranžmaji, se sčasoma prevesi v pravi bojni marš, kjer so slišni zvoki rezgetanja konj ob podpori pihalne godbe in nasršenih kitarskih pasaž. V nadaljevanju radijski napovedovalec razodene, da na padlih vojakih delajo posebne biološke poskuse, kjer jim v laboratorijih s posebnim postopkom reproducirajo možgane za nadaljnjo uporabo v drugih telesih (in s tem preprečijo vsakršno možnost dvoumja). V finalni sekciji zadoni še zadnja slavnica presvitli in preljubi Polizaniji, ki pod vodstvom ljubljenega vodje tako lepo skrbi za dobrobit svojih državljanov, je vzor demokracije in jih ščiti pred manjvrednimi tujimi vsiljivci.
“The Loneliest of Creatures” je naslednji večplastni simfonično rockovski ep. Ta se znotraj koncepta odvija v trenutku, ko se po nuklearni tragediji edini preživeli prebivalec Polizanije sreča z obiskovalci iz vesolja ter jih posvari pred samouničenjem. Skrivnostno vzdušje v uvodu preseka vpad operetnih vokalov, kateri bolj ali manj izpadejo tragikomično. Veličastne orkestralne zavese gradijo dramatično vzdušje, medtem ko Woloschuk na izjemno prepričljiv način odpoje vlogo osebe, katero pretresa popolna osamljenost. “Prelude” je s prisotnostjo cerkvenih orgel in “škratovskega” vokala učinkovit uvod v še eno precej srhljivo post-apokaliptično zadevščino z naslovom “So Said the Lighthouse Keeper”, kjer prevladujejo mogočne večdelne harmonije, presunljive kitarske pasaže in agresivni vokal. Zaključek “Hope” s svojo optimistično, veselo naravo, poskrbi za nepričakovan preobrat. Veličastni orkestralni aranžmaji, melodramatičnem kitarske pasaže in vesela vokalna melodija poskrbijo, da na preživelega protagonista na koncu vendarle posije žarek upanja.
S “Hope” so legendarni Kanadčani dosegli svoj artistični vrhunec ter se z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji bolj kot kdajkoli približali visokim standardom simfoničnega prog rocka sedemdesetih, medtem ko so s prepričljivo družbeno-kritično fabulo poskrbeli, da je sporočilo albuma postalo aktualno za vse čase. “Hope” je v vseh pogledih nadgradnja izvrstnega in med širšo publiko bolj znanega prvenca in nazoren dokaz, da so imeli Klaatu ogromen potencial, da bi se zapisali med pomembne akterje nekega glasbenega obdobja. “Hope” ni bil komercialni uspeh k čemur je gotovo prispeval nenaden pojav punka, medijsko anonimen profil skupine pa tudi to, da je imel leta 1977 le še malokdo posluh za konceptualne albume, čeprav je šlo njihovim rojakom Rush z “2112” pri tovrstnih namerah kot po maslu. Klaatu na žalost nikoli več niso uspeli ponoviti ali se vsaj približati briljantnosti prvih dveh albumov, saj so njihovi artistični standardi z vsakim naslednjim izdelkom samo še stagnirali, zato lahko vsakdo, ki ne spada med predane privržence zaključi spoznavanje s skupino, potem ko je v svojo zbirko že uvrstil “Hope”.
Zasedba
John Woloschuk – klaviature, bas kitara, vokal
Dee Long – kitara, vokal
Terry Draper – bobni, tolkala, vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Londonski filharmonični orkester – orkestralni aranžmaji
Produkcija
Terry Brown
Seznam skladb
1. We’re Off You Know
2. Madman
3. Around the Universe in Eighty Days
4. Long Live Politzania
5. The Loneliest of Creatures
6. Prelude
7. So Said the Lighthouse Keeper
8. Hope
