Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ferry, Bryan
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Legendarni pevec Bryan Ferry, nepoboljšljivi šarmer tudi pri petinšestdesetih letih, se je vrnil s trinajstim studijskim albumom “Olympia”. Po dolgem času, natančneje od albuma “Frantic” (2002), je tokrat na svoj najnovejši studijski izdelek vključil pretežno originalne kompozicije, če se izvzame priredbo Traffic klasike “No Face, No Name, No Number” in “Song to Siren”. Slednjo je originalno skoval Tim Buckley.
“Oylmpia” je vseh pogledih izjemno ambiciozen izdelek, ki bo v enaki meri že po prvem poslušanju navdušil ljubiteljeve Ferryeve solo kariere in privržence njegove skupine Roxy Music. Po strukturi večine kompozicij pa je na veselje tistih redkih ljubiteljev progresivnega rocka, ki še vedno sledijo njegovi samostojni karieri, skorajda bliže art rocku kot pop rocku.
Naslov albuma se v enaki meri nanaša na Manetovo mojstrovino iz leta 1863 in Ferryev atelje/glasbeni studio v zahodnem Londonu, se pravi prizorišču, kjer je bil posnet. Mojster inovativnih zvočnih smernic in neukrotljivi gizdalin, kateri je v zadnjih letih aktivno zakorakal že v “tretjo puberteto”, je okoli sebe zbral zavidljivo posadko sodelavcev, sestavljeno iz številnih slovitih imen in dolgoletnih prijateljev med katerimi posebej izstopajo Roxy Music pajdaši, klaviaturist Brian Eno, kitarist Phil Manzanera in saksofonist/oboist Andy Mackay ter legendarni Pink Floyd kitarist in pevec David Gilmour s katerim sta skupaj sodelovala že na Ferryevem solo albumu “Boys and Girls” (1985).
Posebno omembo si zasluži tudi kultni jazz fusion basist Marcus Miller, katerega ritmični prispevek na albumu je res zlata vreden. Pri pisanju večine skladb je Ferryu pomagal David A. Stewart (Eurythmics), medtem ko mu je bil pri produkciji v oporo legendarni producent Rhett Davies (v svoji bogati karieri je med drugim skrbel za produkcijo takih rockovskih veličin kot so denimo King Crimson, Genesis, Camel, Roxy Music in Dire Straits).
Dejstvo, da je posamezne kompozicije posnela skoraj celotna klasična Roxy Music postava (manjkata samo bobnar Paul Thompson in basist John Gustafson) se albumu krepko pozna, saj vsebuje močno art rockovsko komponento. Večina kompozicij je bila originalno zamišljena za nesojeni novi Roxy Music album, vendar si je Ferry kasneje premislil, potem, ko je ugotovil, da je zgodba o legendarni skupini v studijskem smislu za zmeraj končana. Enove sintetizatorske teksture dajejo večini skladb tisto eterično globino, ki spominja na zgodnje Roxy Music dni, medtem ko je Gilmourjev kitarski romanticizem naravnost rojen za pečanje s Ferryevim liričnim izrazoslovjem.
Perfekcionist Ferryevega kova pa se ni ustavil samo pri glasbeni dovršenosti, temveč je za naslovno deklino tokrat izbral kar razvpiti britanski supermodel Kate Moss, katera je vsaj toliko kot po supermodelski karieri znana po težavah z anoreksijo in drogami. To pomeni, da celo naslovnica spominja na Roxy Music tradicijo na pol razgaljenih manekenk, kar je še en dokaz več, da je “Olympia” nesojeni Roxy album.
Že uvodni takti “You Can Dance” izjemno spominjajo na tiste iz Roxy Music klasike “True to Life”. Vzdušje skladbe poslušalcu pred očmi z lahkoto pričara podobo nočnega bara z igralcem klavirja v središču pozornost, številnimi izpraznjenimi kozarci in osamljeno dušo za šankom, se pravi tisti tipični “Ferryevski” ambient. Na “Heartache by Numbers”, plodom sodelovanja s skupino Scissor Sisters, bodo nekateri zaradi galopirajočega ritma in prisotnosti MacKayeve oboe prepoznali vzporednost z Roxy Music klasiko “Ladytron”, ki izvira iz njihovega leta 1972 izdanega istoimenskega prvenca. “Me Oh My” ima fantastično oporo v kitarskih slideih Davea Gilmourja in ženski vokalni spremljavi, ki zlahka pričarajo nalezljivo romantiko. Podobno kot sta to na svojih zadnjih solo izdelkih prakticirala njegova dolgoletna art rockovska pajdaša Peter Gabriel in David Bowie tudi Ferry na nekaterih stvaritvah v ozadju rad uporablja elektronske vzorce.
“Shameless”, ki v besedilu razgalja vsesplošno dekadenco sodobnih visokih krogov, je ena izmed peščice tistih stvaritev na albumu, ki ne vsebujejo prisotnosti kakega Roxy Music pajdaša, čeprav po ambientu vnovič vleče na stvaritve te legendarne skupine. “BF Bass (Ode to Olympia)” je ena izmed redkih bolj razposajenih skladb s številnimi elegantno speljanimi ženskimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami, ki skladbi pridodajo tudi kanček soula. Vmes je zaznati odlično sozvočje med Manzanerovimi kitarskimi prijemi in Enovim polaganjem sintetizatorskih tekstur, kar spominja na najboljše čase Roxy Music. Besedilo je posrečena satira na “socialna” omrežja ala MySpace, Facebook in You Tube, ki ljudi po navadi bolj razdružujejo kot pa združujejo. Zaključek albuma je v precej bolj zasanjanem in melanholičnem slogu. Romantično-ambientalni “Reason or Rhyme”, kjer pobudo narekuje Ferryev klavir ob podlagi mogočnih bas linij v režiji Marcusa Millerja, je nedvomno glavni kandidat za vrhunec albuma.
Gospod Ferry je naposled posnel avtorski album na katerega smo morali čakati kar lepo število let. Na njem je združil moči z nekaterimi najboljšimi glasbenimi obrtniki različnih er in ustvaril svoj najbolj navdahnjen album v zadnjem desetletju, če ne celo v zadnjih dveh desetletjih. Po eni strani je kar malce škoda, da album ni izšel kot prvi Roxy Music album po osemindvajsetih letih, saj bi lahko postal povsem dostojen naslednik legendarnega “Avalon” (1982), a po svoje je treba razumeti Ferryevo odločitev, da je bilo v studijskem pomenu s to zgodbo najlepše zaključiti, ko je bil na vrhu.
Zasedba
Bryan Ferry – vokal, klavir, klaviature
Marcus Miller – bas kitara
Flea – bas kitara
Gary ‘Mani’ Mounfield – bas kitara
Andy Cato – bas kitara
Andy Newmark – bobni
Tara Ferry – bobni
Emily Dolan Davies – bobni
Frank Ricotti – tolkala
John Monkman – elektronika
Radar – elektronika
Chris Mullings – elektronika
Andrew Mackay – oboa
Anthony Pleeth – čelo
Perry Montague-Mason – prva violina
Emlyn Singleton – druga violina
Vicci Wardman – viola
Brian Eno – sintetizator
Colin Good – sintetizator
Shar White – zborovski vokal
Me’sha Bryan – zborovski voka
Alice Retif – zborovski vokal
Katie Turner – zborovski vokal
Ruby Turner – zborovski vokal
Seweuse Abwa – zborovski vokal
Hannah Khemoh – zborovski vokal
Aleysha Gordon – zborovski vokal
Steve Nieve – kalvir
Oliver Thompson – kitara
Nile Rodgers – kitara
David Williams – kitara
David Gilmour – kitara
Phil Manzanera – kitara
Neil Hubbard – kitara
Dave Stewart – kitara
Jonny Greenwood – kitara
Chris Spedding – kitara
Merlin Ferry – kitara
Produkcija
Bryan Ferry in Rhett Davies
Seznam skladb
1. You Can Dance
2. Alphaville
3. Heartache By Numbers
4. Me Oh My
5. Shameless
6. Song To The Siren
7. No Face, No Name, No Number
8. BF Bass (Ode to Olympia)
9. Reason Or Rhyme
10. Tender Is The Night
