Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pallas
Založba: Mascot Records
Izid: year
Ocena: 5/5
V zadnjih letih nekatere skupine iz sveta rocka z velikim žarom ustvarjajo albume s katerimi želijo nadaljevati največje dosežke svoje kariere. Ta trend je do nedavnega veljal predvsem za heavy metalske skupine, a se po novem očitno uveljavlja tudi v progresivnem rocku. Samo vprašanje časa je bilo kdaj se bodo za tovrstno potezo odločili tudi kultni škotski neo prog rockerji Pallas, kateri so se s “XXV” odločili narediti konceptualnega naslednika njihovega najbolj cenjenega albuma “The Sentinel” (1984).
Po navadi sta pri tovrstnih eksperimentih možna samo dva izida s tem, da (skorajda brez izjeme) nadaljevanje nikoli ne preseže kvalitete predhodnika, še posebno če izide več kot dve desetletji kasneje – popolna polomija ali spodobno nadaljevanje. “XXV” se uvršča v slednjo kategorijo in kot tak poleg predhodnika “The Dreams Of Men” (2005) sodi med tri najboljše studijske dosežke v povesti skupine k čemur je gotovo pripomoglo dejstvo, da gre samo za konceptualno nadaljevanje, ne pa tudi glasbeno, kar bi seveda izpadlo povsem anahronistično in antiprogresivno, se pravi v nasprotju s skladateljsko filozofije skupine.
Pallas so se pred izidom tega albuma znašli sredi pomembne spremembe, saj jih je po 26-ih letih zapustil dolgoletni pevec Alan Reed. Njegovo zamenjavo so našli v Paulu MacKieu, ki je bil poprej še najbolj znan po svojem prispevku za popularno video igro Grand Theft Auto. To je bila brez dvoma izjemno tvegana poteza, a vseeno le ena izmed številnih, ki jih je skupina naredila v svoji več kot tridesetletni karieri. Na srečo je MacKie, kar dokazuje njegov prispevek na “XXV”, povsem upravičil zaupanje kot naslednik karizmatičnega Reeda. Njegova barva glasu je na mestih celo nekoliko podobna predhodnikovi, kar pomeni, da zna biti prav tako dramatičen in teatralen. Pri ekspresijah besa pa je še celo bolj prepričljiv od Reeda, kar je na tem albumu zelo pomembno, saj gre za enega najbolj temačnih pa tudi najglobljih Pallas izdelkov do zdaj.
“XXV” namreč vsebuje apokaliptičen koncept, ki je neposredno nadaljevanje tistega z albuma “The Sentinel”, kjer je bil poslušalec priča propadu pradavnih civilizacij Atlantide in Lemurije. Obe človeški civilizaciji sta bili pravzaprav stranska produkta nezemeljskih bitij, ki so na naš planet pristale pred petindvajset tisoč leti. Mogočni, visokotehnološki civilizaciji sta propadli v uničujoči vojni, a je zato kataklizmo uspelo preživeti vojski mehaničnih konstruktov visoke umetne inteligence na čelu z enigmatičnim Stražarjem, vodilnemu predstavniku nezemljanov, ki je ostal, da bi opozarjal in varoval človeštvo pred morebitno katastrofo oziroma njeno ponovitvijo. Stražar je skozi stoletja, ki so sledila po propadu Atlantide, miroval in pozorno opazoval kaj se dogaja, ne da bi se vmešaval v posamezne dogodke in konflikte, ko se je človeštvo ponovno začelo počasi dvigovati iz blata lastne ničevosti…da bi potem ponovno pristalo vanj.
Ob začetku 21. stoletja človeštvu namreč vnovič grozi uničenje v vojni med vodilnima civilizacijama zahoda in vzhoda, medtem, ko se obe Koreji in Bližnji Vzhod cvrejo v plamenih. Stražar, katerega nekateri naivno označijo za dolgo pričakovanega mesijo, je vnovič postal aktiven in odloči se, da je napočil čas, da poseže v dogajanje. Ključen dogodek predstavlja teroristični napad na palačo OZN. Navkljub njegovim opozorilom, da naj odložijo orožje in začnejo graditi civilizacijo na novih temeljih (med drugim jim ponudi celo pomoč, da bi človeštvo popeljal v zlato dobo brez vsakršnih konfliktov), svetovni voditelji ostanejo gluhi, zato se odloči, da naredi red in s svojo mehanično, tehnološko veliko bolj napredno vojsko kaznuje malopridno človeštvo še preden bi se to v brezmejni aroganci pobilo med seboj za prevlado na planetu, saj je njegov nezemeljski um spoznal, da je človek sam sebi največji sovražnik in bo planet varnejši, če ga bo po apokalipsi varovala nova rasa strojev dokler se razvojni ciklus človeštva ne začne na novo (in enkrat vendarle konča s pozitivnim izidom).
“Falling Down” je bombastičen, skorajda agresiven uvod v album, ki hkrati predstavlja most med “The Sentinel” in “XXV”. Lahko bi se reklo, da je testni poligon MacKiejevega vokala na katerem ta že takoj prepriča, da so Pallas pridobili še enega pevca široke čustvene ekspresije. Poleg izvrstne vokalne predstave izstopajo bobnarski krošeji v režiji Colina Fraserja, medtem ko Niall Mathewson ne skopari z dramatičnimi kitarskimi pasažami. Razvejane teksture sintetizatorjev na čelu s fantastično solažo v domeni Ronnieja Browna še stopnjujejo živahno in optimistično vzdušje, katero je v popolnem nasprotju z apokaliptičnim besedilom.
Kar nekoliko težko je to verjeti, a “Crah And Burn” je še bolj udarna stvaritev od predhodnika. Še posebno navduši kompleksen inštrumentalni del s pravo bobnarsko kataklizmo in kanonado nabrušenih kitarskih fraz ob spremljavi energične plasti hammond orgel. Ta skladba predstavlja pomemben konceptualni trenutek, ko se Stražarjeva vojska odloči sestreliti letalo na katerem s konference OZN bežijo prestrašeni svetovni voditelji, da bi se izmaknili neizbežni katastrofi.
Stvari se za kratek čas nekoliko umirijo na eteričnem “Something In The Deep”, kjer nas Pallas popeljejo v globine oceana, kjer Stražar na novo odkrije zapuščeno Atlantidsko bazo v kateri se nahaja uporabna tehnologija pri njegovih načrtih za rešitev človeštva. Ambientalni sloji sintetizatorjev ustvarjajo spokojno vzdušje in s tem demonstrirajo subtilno, pogostokrat manj raziskano plat skupine.
“Monster” je izjemno mračna stvaritev, kar še posebno velja za besedilo, ki jasno razgalja zakaj človeštvo vse bolj drvi v propad. Udarne kitarske fraze podkrepi Paulov razpenjeni vokal ter tako še poveča napeto vzdušje paranoje in pričakovanja konca. K čustveni intenziteti pomembno prispeva tudi Niallova jokajoča kitarska solaža.
“The Alien Messiah” s svojim orientalskim vzdušjem brez dvoma spada med vrhunce albuma. Na tem mestu se Stražar prvič razkrije svetovni javnosti, kjer ima svoj govor pred piramidami v Gizi. Na tisoče mladih ga razglasi za mesijo in začne romati v Egipt, da bi mu prisluhnilo. Vse skupaj, tudi po zaslugi številnih ambientalnih vzorcev, res zveni kot, da bi šlo za kak velik koncertni festival pred enim od svetovnih čudes. Kompozicija iz minute v minuto pridobiva na intenziteti za kar sta ključna energični vokal in zmetalizirana kitarska fraza. Paul je svojo govorjeno pridigo opravil v skorajda brezhibni ‘BBC’ angleščini, kar za Škota ni ravno vsakdanji podvig.
“XXV Part 1” predstavlja ključen trenutek albuma, ko človeštvo zavrne Stražarjevo ponudbo za raj na Zemlji ter se odloči za nadaljevanje hudobije. Med drugim se ne more poenotiti pri njegovemu dobronamernemu predlogu po petindvajsetih poštenih in nepokvarljivih voditeljih, ki bi jih popeljali v zlato dobo (od tod tudi naslov albuma). To je še ena kompozicija izjemno visoke intenzitete z odličnim, emotivnim vokalom in veličastnimi simfoničnimi aranžmaji. Udarni “Young God” je prežet z agresivnim vzdušjem, saj je Stražarja minilo potrpljenje, zato je napovedal smrtno uro človeški izprijenosti. Kompozicija vsebuje številne kontraste od hitroprstih vragolij na klaviaturah do brutalnih kitarskih fraz čez katere pljuska razpenjeni vokal.
Na trdo rockerskem “Sacrifice” prevladuje galopirajoč ritem in priostren kitarski rif skozi kompaktno melodijo. Človeštvo se na tem mestu odloči, da se bo kljub jalovosti svojih poskusov borilo proti Atlantidski tehnologiji. “Blackwood” je ambientalni inštrumental s spremljevalno žensko vokalno harmonijo Melisse Allan in hkrati uvod v prelepo balado “Violet Sky” na kateri se človeštvo naposled zave, da so zamudili svojo poslednjo priložnost in je zdaj vsega konec. Pametnejši si uteho najdejo v tem, da svoje zadnje trenutke obstoja preživijo z najbližjimi. Prelepa melodija na jazzovskem klavirju in Paulova čustvena vokalna predstava jo uvrstita na seznam najlepših prog rockovskih balad vseh časov.
“XXV Part 2” predstavlja apokaliptični finale, ko je vsakega upanja za človeštvo konec in se Stražar s pomočjo napredne tehnologije odloči izčrpati vse zaloge kisika na Zemlji. Mogočne zavese sintetizatorjev, tenkočutni aranžmaji na klavirju, srce parajoče petje ter Niallova obnovitev in razširitev kitarske solaže z “The Sentinel” klasike “Rise And Fall” poskrbijo za fenomenalni zaključek v vseh pogledih odličnega albuma.
Glasbena napoved apokalipse že dolgo ni zvenela tako dobro kot na “XXV”. Osveženi Pallas so povlekli pravo potezo, ko so se ob pravem času odločili posneti nadaljevanje njihove največje mojstrovine. Album je nazorna demonstracija, da so po uspešni menjavi pevcev spet polni elana in svežih idej, zato je resnična škoda, da “XXV” izven prog rockovskega sveta verjetno ne bo doživel večjega odmeva. Pallas so se šestindvajset let utrjevali in zdaj vendarle vrnili na tisto kakovostno raven na katero so privrženci vrsto let potrpežljivo čakali. Kar nekako težko je verjeti, da gre šele za njihov šesti studijski album, a kdor pozna preteklost skupine se bo spomnil kakšna smola jih je spremljala še vrsto let od izida “The Sentinel”. Tega je zdaj konec, saj “XXV” predstavlja znanilca nove ere okrepljenih Pallas.
Zasedba
Paul Mackie – vokal
Graeme Murray – bas kitara, spremljevalni vokal
Niall Mathewson – kitara
Ronnie Brown – klaviature, spremljevalni vokal
Colin Fraser – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
Pallas
Seznam skladb
1. Falling Down
2. Crash And Burn
3. Something In The Deep
4. Monster
5. The Alien Messiah
6. XXV [part 1]
7. Young God
8. Sacrifice
9. Blackwood
10. Violet Sky
11. XXV [part 2]
