Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ultravox
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 45:00
Ocena: 5/5
Novo valovske legende Ultravox so s pomočjo kultnega albuma “Vienna” (1980) doživeli izjemen artistični preporod in komercialen preboj, kateri jih je izstrelil v stratosfero najbolj vznemirljivih in kreativnih skupin osemdesetih. Za tovrsten podvig se morajo zahvaliti predvsem škotskemu pevcu, kitaristu in klaviaturistu Midgeu Ureju, ki je s svojim doprinosom uspel revitalizirati praktično že upokojeno skupino, katero so v klasični postavi tvorili še klaviaturist/violinist Billy Currie, basist Chris Cross in bobnar Warren Cann.
Nepričakovan uspeh, ki ga je povzročil naslovni hit singel z albuma “Vienna” so na svojem petem studijskem dosežku “Rage in Eden” še prekosili, ga s skladateljsko-aranžerskega vidika še nadgradili ter ustvarili brezčasno mojstrovino, ki je v marsikaterem oziru celo najboljši dosežek njihove kariere. Celoten album je prepojen z nostalgičnim, občasno tudi mračnim novo romantičnim ambientom, medtem ko gre še dandanes občudovati za tisti čas izjemno produkcijo, kateri se posreči ukrojiti neobičajno bogat zvok. Čeprav se je Ultravox zaradi sintetizatoskega minimalizma po navadi največkrat povezovalo s sinth-popom, so bili veliko več kot to, saj so s svojo kreativnostjo prekašali marsikateri (deklarirano) progresivno rockovski band tistega časa, kar je za skupino, ki je svoje prve korake storila kot post-punk band po svoje ironično.
Ultravox so vedno imeli prirojen občutek za melodramatično prefinjenost in eksperimentalnost, kar se lepo pokaže že na uvodnem zimzelenu, hit-singlu “The Voice”, katerega poleg veličastnega, epskega refrena in pompa odlikujejo številni razkošni aranžmaji na sintetizatorjih. Urejev vokal je ves čas poln neutolažljivega patosa, kar vse skupaj zabeli še ‘ultrazvočna’ sintetizatoska solaža. Slednja še dodatno začini epsko naravo te art rockovsko usmerjene klasike. Za razliko od večine novo valovskih sodobnikov iz post punka izhajajoči Ultravox nikoli niso bili pretirano obremenjeni z elektronskim minimalizmom, saj so v enaki meri cenili tudi simfonično subtilnost. Omeniti je treba še to, da je “The Voice” oddal pomembne slogovne smernice za marsikatero neo prog rockovsko skupino tistega časa.
Tudi z minimalističnimi finesami prežarčeni “We Stand Alone” zaznamuje vsesplošna melanholija, pompozno ritmično soskladje ter subtilno polaganje sintetizatorskih tekstur. Vse skupaj pa še izboljša Urejev izjemen vokalni talent, ko se možakar v svoji lirični interpretaciji popolnoma vživi v distopično sporočilo te čudovite kompozicije. Naslovna klasika se ponaša s pretresljivo mračnim ambientom, katerega ustvari domiselna kombinatorika disonantnih vokalnih harmonij, elektronskih tolkal ter sintetizatorski minimalizem. Nič manj mračno-distopični “I Remember (Death in the Afternoon)” je prepojen z elektronskimi vzorci na sintetizatorjih, odločnimi kitarskimi frazami in Urejevo melodramatično pevsko ekspresijo. Tudi tu si vnovič dajo duška z dramatičnimi časovnimi prehodi v razvejane inštrumentalne sekcije, ki so popolno zmagoslavje art rockovskega duha v osrčju osemdesetih.
“The Thin Wall” je bil naslednji hit-single z albuma, katerega zaznamujejo izvirne vokalne akrobacije, pretanjen elektronski minimalizem, pospešen tempo in epsko-distopičen ambient s številnimi solističnimi finesami s katerimi še danes presenečajo izbirčne glasbene gurmane. Več kot sedem minutni “Stranger Within” je neobičajno kompleksen dosežek z bogato razvejanimi inštrumentalnimi sekcijami in na mesta že skorajda srhljivim vzdušjem utesnjenosti sredi robotizirano- uniformirane družbe, ki poslušalca na račun mogočnih sintetizatorskih tekstur z lahkoto ‘posrka vase’. Temu sledijo tri kompozicije, katere so bile originalno zamišljene kot epska suita, a so bile vseeno razkosane v tri dele, da jih slučajno kritiki tistega časa ne bi začeli primerjati z Genesis. V hitrem tempu speljani “Accent on Youth” je zaznamovan z igrivo-obskurnim ambientom, medtem ko uporniško razpoloženi Urejev vokal v navezi z dinamičnim sintetizatorskim zaledjem uspešno skrbi za melodramatiko. Nenadoma, nepričakovano sledi preliv v kratki inštrumental “The Ascent”, kateri je zaznamovan z elektronskim ritmičnim utripom ter razkošnimi simfoničnimi zavesami. Slednje v navezi z violino ustvarijo epsko vzdušje. Zaključna zadušnica “Your Name Has Slipped My Name Again” je prvovrstna demonstracija minimalizma s pritajenim, skorajda deklamiranim vokalnim vložkom, zamolklimi udarci tolkal in kristalno krhkimi finesami na klavirju.
Novo valovska mojstrovina “Rage in Eden” je v vseh ozirih brezčasna manifestacija izjemne artistične kreativnosti, kakršna je odlikovala Ultravox na višku njihovih ustvarjalnih moči. Mojstrom svoje glasbene obrti se je posrečilo ustvariti briljanten studijski dokument, ki s svojo obskurno-mračno ambientalno naravo uspešno privre skozi rešetke srhljive distopije navidezno ustvarjenega raja.
Zasedba
Midge Ure – vokal, kitara, sintetizator
Billy Currie – sintetizator, klavir, violina, viola
Chris Cross – bas kitara, sintetizator, spremljevlani vokal
Warren Cann – bobni, elektronska tolkala, spremljevalni vokal
Produkcija
Conny Plank, Ultravox
Seznam skladb
1. The Voice
2. We Stand Alone
3. Rage in Eden
4. I Remember (Death in the Afternoon)
5. The Thin Wall
6. Stranger Within
7. Accent on Youth
8. The Ascent
9. Your Name (Has Slipped My Mind Again)
