Izvajalec: Jamison, Jimi
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 46:17
Ocena: 4/5
Pri Jimi Jamisonu je bilo vselej tako, da so mu pretežno drugi pisali glasbo. Zadošča mu namreč v zibelko položena vokalna briljanca, v kateri kraljuje od pamtiveka in skozi leta zori kot staro dobro vino na plečih srčne pripadnosti zapuščini west-coast AOR principa.
Še na prejšnjem albumu je delovala naveza z Jimom Peterikom, bivšim Survivor kompanjonom, skoraj nerazdružljiva. Rezultat je bil fantastičen izdelek »Crossroads Moment« – RockLine recenzija TUKAJ, eden najboljših na polju melodičnega rocka v letu 2008. Jimi je predlani izdal skupni album z legendarnim prvim grlom zasedbe Toto Bobby Kimballom “Kimball/Jamison” (2011) – RockLine recenzija TUKAJ, s svojo spremljevalno zasedbo pa se pojavlja sporadično na odrih sveta. Ne pozna predaha torej. No Peterik v času nastajanja novega Jamisonovega albuma ni imel mnogo časa, saj se je ukvarjal z novim Pride Of Lions albumom »Immortal« (2012) – RockLine recenzija TUKAJ.
Vsaka, še tako mala sprememba v ozko definiranem izraznem diapazonu AOR žanra, j vselej dobrodošla, kar je Jamison v tem oziru tudi izkoristil. Za novi album »Never To Late« je zbral ob sebi preverjeno ekipo Evropskih glasbenih imen. Situacije pri tem ni želel prepusti naključju, zato je izbral Švedske glasbenike, ki so znani po svoji izjemni natančnosti, perfektni instrumentalni prefinjenosti in prirojenem občutku za melodično dovršenost. Vsega tega pa ne bi bilo brez skandinavske srčne pripadnosti AOR glasbi. Ime Erik Mårtensson (Eclipse, W.E.T.), ki je sodeloval na albumu naveze Jamison – Kimball, je tako tudi za Jamisonov album prispeval glavnino aranžmajev. Večino albuma »Never To Late«, je bilo narejenega v letih 2011 in 2012.
Peterika ni, zato “Never Too Late” ne vleče na zvok in slog Survivor, vseeno pa to še zdaleč ne bo odvrnilo ljubiteljev Jamsionovih del tudi od njegovega novega izdelka, niti ne ljubiteljev Survivor. V prvi vrsti vleče “Never Too Late” na Journey. Švedska AOR šola se je učila od šole pionirstva AOR velikanov iz San Francisca. Ta občutek pa preko celotnega albuma utrjuje tudi Jamisonov vokal, sama barva glasu, ki še vedno na polno tolče po vseh cilindrih tako v najvišjih vokalnih registrih, medtem ko se čuti v srednjih legah topla žametost, ki se z zorenjem le debeli in zgošča v izrazni obarvanosti in sentimentu. Čutnosti je v izobilju na tem albumu. I Can’t Turn Back – srednje hita skladba, je vrhunec tega izdelka v prvem delu albuma, prevzema pa v njem zlasti izjemen refrenski napev, ki hipoma zgrabi za uhlje, saj premore izdatno mero čistokrvne AORovske bombastike.
Ne glede na to, da Jamison in ekipa glasbenikov na čelu z Mårtenssonon, ne izumlja ničesar še ne slišanega, razganja ta album od hipnotične AOR prepričljivosti. V slehernem usekanem tonu, slehernem vodilnem motivu, sleherni vokalni liniji specifik barve glasu Jamisona. Preprosto. Prekaljeni lisjaki z vso »predriblano« kilometrino, skozi leta polnih pridobljenih izkušenj, ne morejo zabresti v tokove, ki bi jim spodnesli čvrsta tla pod nogami v glasbenem okolju, v katerem se znajdejo kot doma in s katerim so venomer rokovali na moč prepričljivo.
Novi Jamisonov solo album poseduje tudi več živosti in zvočne topline v produkciji, na kar seveda pogojno vpliva njegova »Evropeizacija«. Vendar so odigrani instrumenti z več mehkobe, kot na albumu naveze Jamison Kimball. Ker so Mårtenssonovi W.E.T. skrajno blizu Journey, Eclipse pa se v produkciji radi spogledujejo z metalsko navitostjo, lahko trdimo da je »Never To Late« Jamisonov najtrši izdelek kariere. Najtrši? Halo? Pridevnik »trd« je skoraj pregrob termin za reklo Jamisonovih dosežkov. Najtrši po njegovem sodelovanju z zasedbo Cobra. A to je bilo davno, davno tega kajne Jimi? Navitost kitar v produkciji, je poudarjena zlasti v pospešenih točkah, kot je Street Survivor.
Album polnega dinamičnega razvoja in z obče polnokrvno zajetim diapazonom preverjene AOR šablonske kozmetike od pospešenih, srednje hitrih, do baladnih trenutkov (The Air I Breathe). Brez napake. S perfekcijo in izdatno mero rutine. Zelo, zelo lep izdelek. Nič novega, pa čeprav je stilsko in zvočno urezan kanček drugače, kot je predhodnik “Crossroads Moment” (2008), a preverjeno učinkujoč. Kot se od Jamisona spodobi in ne nazadnje, kot se od njegovega vokalnega kalibra in predstave tudi pričakuje.
Zasedba
Jimi Jamison – vokal
Erik Mårtensson – kitara, bas kitara, klavaiture, spremljevalni vokal
Magnus Ulfstedt – bobni
Jonas Öijvall – Hammond B3 orgle, klavir, sintetizatorji
Magnus Henriksson – solo kitara na skladbah “Street Survivor” & “Heaven Call Your Name”
Produkcija
Erik Mårtensson
Seznam skladb
1. Everybody’s Got A Broken Heart
2. The Great Unknown
3. Never Too Late
4. I Can’t Turn Back
5. Street Survivor
6. The Air I Breathe
7. Not Tonight
8. Calling The Game
9. Bullet In The Gun
10. Heaven Call Your Name
11. Walk On (Wildest Dreams)
