Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Martin Krpan
Založba: ZKP RTV Slovenija
Izid: year
Trajanje: 30:53
Ocena: 4.8/5
Nekoč se mi je zareklo ter sem gospodu s črno kitaro, velikemu Vladu Kreslinu, rekel, da bi bilo enkratno, če bi se Martin Krpan vnovič zbrali ter posneli še kaj novega studijskega materiala. Takrat se je Vlado misel elegantno, a vljudno odpisal, meni, tedaj nevednemu pa ni bilo jasno od kod tak odnos do glasbene preteklosti, ki je definirala osemdeseta ter nekaterim odprla na stežaj tudi vrata v solistične vode, drugim pa pripomogla k še boljši promociji stranskih projektov, ki so kar naenkrat postali glavni in nosilni. Po poglabljanju v preteklost, imena in glasbo dobija vse svojo pravo podobo ter se postavlja v pravi kontekst. Razlogi tokrat niso pomembni, a Aleš Klinar je barko Martina Krpana zapustil ter se popolnoma posvetil Agropopom, iz skupine sta se kot stalna člana izpregla tudi Daniel Kašnar in Tadej Sršen. Prvi je posvetil pozornost tedaj vse pomembnejši Miladojki, sodelovanju z Nieti in Videosexi, slednji pisanju za Moulin Rouge ter Rdečim Baronom. Od Krpana je ostalo samo ime, po menjavah pa sta se kot Krpana s stažem lahko podpisala le kitarist Mark Čuček ter izjemni vokalist Vlado Kreslin, kljub temu pa se je zgodilo še zasnje, četrto studijsko samostojno delo zasedbe, album Bogovi in ovce. Verjetno zato, da se pusti zadnjo piko na i ter da svetu še malce glasbene mane, ki jo ni nikoli dovolj, nato pa se junaka, ki je dal številnim tako mnogo, dostojno pokoplje za vekomaj.
Z mislijo na to, da gre za epilog in da nadaljevanj ne bo, sem se lotil podrobnega poslušanja materialov ter ugotovil, da kljub popolni menjavi zasedbe, o padu kvalitete ne moremo govoriti. V skupino vstopi izjemni avtor ter kitarist Miro Tomassini, s katerim Kreso še dandanes dobro in kvalitetno sodeluje. Za klaviature sede prav tako Kreslinov sozarotnik in član Malih Bogov Jure Hübscher, za bobne Robi Vidic, iz zvočnikov pa zadoni zvočno nadaljevanje albuma Od višine se zvrti. Let k soncu je bil za Krpana očitno eksistencialno usoden, ljudem pa je postregel z izjemno glasbo. Bogovi in ovce je avtorsko zelo močno delo, ki se začne s krasno skladbo Mali bogovi, ki, vsaj za hip, spomni na zvočno sliko Springsteenove spremljevalne zasedbe E Street Band. Ne manjka nič – niti sladki saksofoni, namesto Clarenca Clemonsa pa svoj sladki pih skozi medenino doda Urban Urbanija. Nič manj ostra ni kritika sistema, Krpan pa tokrat na tnalo za seciranje da svetohlince ter samoimenovane odrešenike, male bogove ljudstva, politične lutkarje ljudstva, s kritiko in napovedjo propada socializma pa se pod Kreslinovim peresom spišejo zelo krasni verzi: »Mali bogovi so vse manjši ! / Delajo se, da verjamejo v boga. / Mali bogovi govorijo glasno, / da bi se jih slišalo do neba. / Dogaja se, da včasih / še najbolj vernim se zamešajo sledi, / mali bogovi jim obljubljajo / nove perspektive, / edine prave poti. / Napihnjeni se odbijajo / visoko v nebesa. / Zaradi pritiska si mašijo ušesa. / Z dolgimi prsti in majhnimi očmi / mali bogovi vidijo le, kar se jim zdi.« Stvar funkcionira izjemno, Krpan celo bolj trdozvočno kot poprej vkomponira v svoj arsenal adutov dve konkretni in udarni kitari, saj Tomassini in Čuček funkcionirata kompaktno in uigrano. Tudi nadaljevanje s skladbo Nocoj bomo mi prižgali dan gre v isti smeri, le da je rahli odmev novovalovstva tokrat le predigra stopnjevanju. Kreslin tokrat ljudi nagovori in svari, kaj vse ima narediti, nato pa se odprejo vsi registri, z refrenom pa Krpan izpeva, da upanje in življenje po upadlem sijaju zvezde ne bosta zamrla. Zagrobno življenje socializma bo optimistično in boljše? Ko bi le vedeli …
Dialog boga in hudiča, udarna in metalizirana skladba Za ljudi, doda v ogenj strastnosti še kerozina. Bog je ustvaril svet za ljudi, da ga častijo, v Peklu pa vladar ognjenega konca univerzuma kot varuh varuje vse tiste duše, ki so svoja življenja dali za napačne ideale. Kar je dobro in kaj ne, je odvisno od pogleda, človek pa je nekje vmes. Eksplozivna solaža na sredini skladbe spomni za trenutek za jekleno zveneče Iron Maidene, le da je Krpanova sol, ki jo vtirajo fantje v odprte rane sistema, tokrat povsem domorodna in prekleto ostra, robata ter zelo všečna. Čuden si bil že kot otrok je popolnoma drugačne esence. Hübscherjev klavirski uvod spomni na Lordove uvodne akorde orgel na skladbi Speed King, le da Krpani ne eksplodirajo v distorzirani kitarski koncentrat, temveč zasijejo bolj baladno in srčno resonantno. Kreslin je car, kar zadeva izcejanje srčnosti in prave impresije, podobe preteklosti, minulega otroštva, pa pripoved o sanjaču, ki sanja, ko ostali bedijo, ki vstaja, ko ostali sedijo, ponuja na senzualen način. Klaviature, zven tipk, sintetiziranega orkestra ter okusno dodanih bobnov se krona s Kreslinovim glasom, ki poje o fantu, ki je bil čuden še kot otrok. Poje o sebi? Poje o vseh tistih, ki smo bili vzgajani v duhu pionirstva, kar naenkrat pa smo en veter v jadrih zamenjali z drugim? Lahko da, vsekakor pa se zgodba in besedni klobčič trpkih misli, le gosti in komplicira.
Ovce, vsi smo ovce. Vsi enaki in krotki, pohlevni, obkroženi z ogradami našega poguma in drznosti. »Vsi krotki, tihi, enaki…, / nam bela volna je v okras!« prepeva Kreslin, Tomassinijeve kitarske jedkanice pa se prepletajo s Čučkovimi bolj metaliziranimi prijemi, stopnjujoč tornado glasbene zloveščosti, repeticije, pa je kot mantra, ki namesto hipnoze vabi k dramitvi, vstaji, revoltu, a kaj, ko kaj takega ni v genskem zapisu Slovenstva. Manj ostrine ponuja mehkobni, sanjavi in romantični Da te ni. Obžalovanje, slovo in odhajanje sta s prepletom klavirja, bluesovsko umazanih kitar ter Kreslinovi stihi o tem, da je po njenem odhodu ostala praznina, ki jo ne more nihče zapolniti. Kdo je skrivnostna dama, niti ni pomembno, če sploh govorimo o dami iz mesa in krvi in ne o boginji idealov, ki jih ni več.
Precej bolj po Klinarjevo zveni skladba Z glavo v zid, čeprav je svoj pečat avtorja na skladbi tokrat pustil Mark Čuček s svojimi katarami. Bolj surova in preprosta skladba o revoltu in najstniškem uporu se podpisuje z distorziranimi kriki, med katerimi zazvenijo orglice, hardrockerski briljant pa utira kot peklenski ratrak teren za veliki fenale malce drugačnega zvena. Napačnega človeka imate zveni popolnoma akustično resonantno, ogolelo ter obenem polno duše. Harmonika se prepleta s Tomassinijevo kitaro ter barvnim Kreslinovim vokalom. »Pridržali ste me not, zadržali le za kratek čas, / dokler nebo se ne zjasni, / dokler nebo se ne zjasni. / Se me ne spomnite več? / Vam ni ljub več moj glas? / Na kolenih sem vam sedel, / vihtel zastavico, / pesmice pel. / Napačnega človeka imate! / Jaz nisem kriv, jaz nisem kriv, / Da vam pešajo oči, / da vam moč iz žil puhti!«
Esenca doslej funkcionalnega sistema se je razblinila, tako je nastopil čas za nekaj drugega, čas za obračanje lista v knjigi obstoja. Martin Krpan se tako dostojno poslovi od oboževalcev, Kreslin pa stopi dokončno na samostojno avtorsko pot. Najprej z Malimi Bogovi. Slovo od preteklosti je postopno in prepojeno z občutkom. Nato kot trubadur prekmurske duše začrta pot sam, s svojo črno kitaro in orglicami ter občasno podkrepljen z razpoznavnim melosom ravnic ob Muri. Prek teh zaveje tudi zvok Beltincev in njegove bande. To so že popolnoma druge zgodbe, ki jih je moč pripisati popolnoma drugačnemu, bolj zrelemu človeku, ki je svoj buntovski, uporniški usnjeni jopič zamenjal z bolj propustnimi materiali, glasbo, ki kljubuje plesnosti, pa zamenjal z bolj plesnimi ritmi. Pomembno je, da je album Bogovi in ovce lepo sklenil parabolo upora velikega Martina Krpana. Par let zatem je domovina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter vseh tistih vmes, velikokrat spregledanih, razpadla, iz požganih vasi in mest pa so veli bobni vojne in sovraštva. Tudi pred tem je svaril Krpan, pa ga v plesnosti in radijski spevnosti ni nihče jemal dovolj resno, očitno. Ali pač, le da je bila glavna vez med ljudmi takrat popolna resigniranost, brezbrižnost, predanost k bolj posvetnim užitkom, brez poglabljanj v politično dogajanje. Vsekakor bi svoje popotovanje ali vsaj eno pomembnejših etap po zaprašeni zakladnici preteklosti sklenil z mislijo, da vsak čas išče in potrebuje svoje glasnike, le da enim sapa pojenja že zelo kmalu, Martinu Krpanu pa niti po decenijah, po vsem morju časa, ki je pretekel, ne zmanjka aktualnosti in ostrine, le konteksti so se spremenili, akterji zamenjali, igra pa je ostala, bolj ali manj, ista.
Zasedba
Vlado Kreslin – vokal in orglice
Jure Hübscher – klaviature
Robi Vidic – bobni
Mark Čuček – električna kitara
Miro Tomassini – bas, akustična in električna kitara
Gostujoči glasbeniki:
Bratko Ribič – harmonika
Daniel Kašnar – bobni, tolkala
Urban Urbanija – saksofon
Produkcija
Daniel Kašnar & Janez Križaj
Seznam skladb
- Mali bogovi
- Nocoj bomo mi prižgali dan
- Za ljudi
- Čuden si bil že kot otrok
- Ovce
- Da te ni
- Z glavo v zid
- Napačnega človeka imate
