MetalDays 2013 (drugi dan) – “Pure Fucking Armageddon”

NINA GRAD
0 86

Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 23.07.2013


Drugi dan so na drugem odru odprli Calling of Lorme! Zasedba, ki goji nekakšno formo alternativnega metala, podkrepljenega z elementom industriala, je s svojim “cyber” kljuvanjem opozorila, da je moč v njenih vzornikih iskati dela izvajalcev, kot so Rammstein, Deathstars, celo Marilyn Manson. Zanimivo, a zaenkrat z manj znanim imenom. Odtod le nekaj najbolj zagretih firbcev na prizorišču. A zasedbe to ni niti malo zmotilo. Pol urni nastop so odkrevsali v duhu kompaktnosti in zrele glasbene vizije, za katero stremijo. Popadljiva zmes melodije in energije je zlasti všečna na delih, kot ga je pričaralo vzdušje med izvedbo skladbe Layman. 

Mletje na malem odru so v zgodnje popoldnevu nadaljevali grški veterani Acid Death, ki so z delovanjem pričeli že davnega leta 1989 in se tako upravičeno štejejo za ene izmed očetov grške metal scene. Grki so nas dobre pol ure polivali s kot kislino strupenim death/thrash metalom, ki je presenetljivo natresel celo nekaj nepredvidljivih kitarskih linij, tako da je celotna zvočna podoba benda mestoma delovala celo malenkost progresivno. Domače se je na odru počutil predvsem živi frontmen Savvas, ki mu je naglavni mikrofon omogočil mnogo svobode in s tem tudi možnost nenehnega gibanja in čupanja. Acid Death so daleč od tega, da bi bili najbolj originalen death/thrash bend na planetu, a svojo agresijo in apokaliptično jezo bruhajo s pravo dozo srboritosti.

Festivalsko grmenje so drugi dan na glavnem odru pričeli širiti hrvaški Rapid Strike. Prostrani oder je kvartet, ki je v letu 2011 izdal studijski prvenec »God Take Me To Hell« (v taistem letu je tudi spremenil ime iz Azazel v zdajšnjega – Rapid Strike), kar nekako pogoltnil in vse se je vrtelo okrog besne pevke Ivane Elez, ki je pravzaprav prvi magnet skupine, ne le zaradi pripadnosti nežnejšemu spolu, pač pa zaradi prepričljive odrske pojave, zlasti pa razgibane in prožne ter avtoritativne vokalne interpretacije, ki zahteva pravo mero eksplozivnosti, teatralnega besnila in porogljivosti. Stara šola heavy metala v rokah mlade garde! Solidno.

Pa pride na oder nemški trio Spitfire, zasedba na katero so Volbeat morali nedavno tega narediti vtis. Skupina je sredi aprila letos izdala debitantski album z naslovom »Devil’s Dance«, s katerega je predstavila med drugim tudi naslovno skladbo, pa posebej invazivno Burn in Hell. Macho možat ekspoze, prelit z zabavno kombinacijo rock ‘n’ rolla, metalizirano distorziranega riffanja, ki pa se drži odsekanih punkerskih linij! Nosljav in nižje uperjen vokal, srajca zavihanih rokavov, kratka zalizana pričeska. Kaj nismo to nekje že videli? Ah. Michael Poulsen (Volbeat). Preprosto, v penetraciji plasirane energije hipoma učinkujoče. Desperado drža, a brez hillbilly štosov ali Elvis mimikrij. Dobra mera pol urne zabave, brez glasbene revolucije.  

Drugi dan se je na glavnem odru še naprej zelo živopisano vrtel, kar se žanrskih iztočnic nastopačih skupin tiče. Novo popestritev nanj so prinesli tudi zadetkarski iztirjenci Pet The Preacher iz Danske (ti so nadomestili žal odpadle ameriške doomerje The Gates of Slumber), ki se oklepajo svoje verzije stoner metala. Posedujejo zaželeno dozo temačne zazrtosti in črnine, lahko rečem celo okulta. S svojo glasbo ne silijo v ljudi in jih pustijo, da se sami polagoma zlijejo z njeno energijo. Trio. In trio zadošča. Glasba, ki jo gojijo Pet the Preacher, se polagoma vrača v fokus. Kar nekaj je skupin, ki dosegajo lep kos priljubljenosti med metalsko srenjo, kot sta denimo Grand Magus in na drugi strani Graveyard. Te so urezale sorodne karakteristike, v katerih sili stoner v ospredje. Odlična uigranost tria, pravšnje poguben, vokalni prijem pevca Torbena Wævera Pedersena. Pet the Preacher delujejo s stonersko zazrtostjo igre, ki se iskri v razpotegnjenih delih skladb, kjer trio užitkarsko razmahne v jam (Bright Land Black Night, Into a Darker Night), občasno celo spontano. So pa s trenutki, kot je pospešena The Banjo, prilili olja na ogenj in razpoloženje na odru korenito zasukali. V The Devil’s Door priveji pripeka vnetljivih alkoholnih hlapov Southern Comforta (?),… pardon rocka. Skupina, ki jo je v vsakem oziru vredno preveriti. Skupina, ki vžiga v formi pristne odrske igre, če že v avtentičnosti podlega barvam že slišanega.

Prva skupina, ki je dobila 40 minut na glavnem odru, pa so bili power metalski vitezi okrogle mize Gloryhammer. Kvintet veseljakov se maksimalno šemi. In to pri mulariji vžiga, čeprav Gloryhammer pod takšnim zastorom čičkanja prodajajo prežvečeno in predihano verzijo mnogih verzij epskega power metal klišeja. Takšne skupine na sceni oddaljujejo množico od bistva metalske subkulture. Zaradi njih nosi publika pred oder »igrače« in se oblači v pravljične junake. Je to sploh še metal, ali cenena in hitro pozabljiva prevara? Čarovnice, palčki, goblini, hrabri vitezi in zmaji. Zmaji, zmaji, zmaji. Vsepovsod nad Tolminom. Pripeka je bila huda in varnostniki so veselo zalivali prevrete glave s »špricami«. Sparina ni odvračala manijakov, da se ti ne bi odeli v kapitane gusarskih ladij – in to v polni opravi. Predstavljajte si modela v prvi vrsti, ki nosi bombažni plašč in črno pokrivalo pri 35°C. Točno takšni razgledi so se ponujali v prvih vrstah med Gloryhammer. Ti so zbrali lepo število podpornikov. Pravljičarstvo in fruličarstvo je vroče že nekaj let in taista publika je kasneje pred Arkono in Alestorm privrela nazaj do odra, pomnožena z nekaj stotinami vročekrvnih ljubiteljev mečevanja. Vez med skupinama Alestorm in Gloryhammer je pristna. Christopher Bowes (Alestorm) namreč igra za Gloryhammmer klaviature. Bend je izdal konec letošnjega marca studijski prvenec »Tales from the Kingdom of Fife« in ga na Metaldays nastopu tudi »debelo« predstavljal. Razen pevca Thomasa Winklerja je bend na odru deloval precej togo, komaj premično. Nekaj tega leti na rovaš samih osnovnih iztočnic gibanja posameznikov na odru, nekaj pa na dejstvo, da so nosili nerodne viteške oprave, ki ne prenašajo dobro preveč zviranja. Publika je glasbo Gloryhammer že dodobra osvojila in pevcu Thomasu se niti ni bilo treba mnogo truditi, da je v refrenskih napevih pridobil maso k sodelovanju. Ta je na trenutke pela sekvence skladb kar sama. Skupina je v vsem profesionalno in suvereno izpeljala nastop, vprašanje pa je, do kam bo glasbena industrija spustila v metal tak naraščajoči val odrskega lišpa in kiča, ki si ga prisvaja vse več skupin, katere skušajo na tak način zakriti svojo avtorsko generičnost.

Po glasbeni sodomiji ušes so ta hudo potrebovala konkretnejše globinsko čiščenje in zato so bili kot nalašč naslednji nastopajoči na glavnem odru. Če smo potrebovali nekaj lažje prebavljivega, nekaj mnogo bolj primarnega in slečenega vsega nepotrebnega kiča, je za to poskrbela potentna zmes heavy in stoner metala švedskih Mustasch. Brkati Švedi (ime so si nadeli zato, ker so se njihovi vzorniki – kot sta Tony Iommi in Freddie Mercury – ponašali s košatimi brki) so tako poskrbeli za udarno dozo mastnih rifov, bobneče in glasne ritem sekcije ter spevnega in nalezljivega Ralfovega vokala, ki je občasno spomnil na Hetfieldovega. Kitare so bile slečene do obisti, okostje benda namreč predstavlja odličen preplet enostavnih, a živih in potresnih rifov, nagruvanega basa in preprostih, a učinkovitih bobnov, ki skupaj sledijo povelju rockerskega vokala, ki ni kirurško natančen, temveč naraven in tako močan, da zlahka pritegne k temu, da mu slediš. Mustasch so bili eno lepših in zanimivejših presenečenj festivala in še en dokaz, da so brki kul (Magnum P.I. in Ron Jeremy pritrjujeta).

Po Gloryhammer in pred Alestorm so na glavni oder stopili še eni škotski highlanderji, metalcorovci Bleed From Within. Škoti so na oder stopili ravno med popoldansko vročinsko nevihto, a ljubiteljev breakdownov dežne kaplje niso zmotile, saj so bili Bleed From Within pravzaprav edini bend na letošnjem festivalu za ljubitelje tega žanra. Skupina je tako publiko v trenutku dobila na svojo stran, saj je ta pridno ubogala vsak ukaz vokalista Scotta Kennedyja in moshanju ter circle pitom ni bilo videti konca (pridružil pa se jim je tudi obvezni wall of death). Kot nekomu, ki mu je ta žanr tako blizu kot mariborski nadškofiji varčnost, moram priznati, da so jo Bleed From Within odnesli presenetljivo dobro. Z dolgočasnimi breakdowni niso pretiravali, so pa natresli obilico groovy rifov in epskih melodij, podprtih z zares energičnim in brezkompromisnim nastopom. Žal pa se je tudi pri njih hitro pokazala hiba že precej izpetega žanra, saj so hitro postali enolični in ponavljajoči, Kennedyjev vokal pa tako zanimiv kot posnetek nedeljske maše.

Istočasno so na malem odru glasbo uničili in vsem zvočnim dogmam v obraz pljunili domači očetje grindcora, goriški Extreme Smoke 57, ki so z grindanjem pričeli leta 1990 in tri leta kasneje razpadli. Pionirji grinda na slovenskem so se reformirali pred tremi leti in odri se znova šibijo pod težo Bocotovega živalskega kruljenja, neizprosnih blast beatov in izprijenih riffov. V pol ure so nažagali 247 komadov, kot se za grind tudi spodobi in med avtorske umestili tudi priredbo kultnih Agathocles (če me spomin ne vara). Surov, agresiven in prvinski grind v izvedbi Extreme Smoke 57 je še toliko bolj mogočno butnil v bobnič zaradi odličnega zvoka in živalsko globokega, grlenega Bocotovega vokala, snare bobna, ki je zvenel kot lomljenje kosti ter globokega basa, ki je tresel pivske trebuščke. Brutalno, zajebantsko in s ponosno dvignjenim sredincem vsemu in vsakomur. Bllleeeeaaauuurrrrgghhh!

Arkona so dobri stari znanci slovenskih odrov! To pot jih koncertiranje ni zaneslo v Ljubljano, pač pa v Tolmin. Na glavni oder. Znova so bile vse oči uprte v pevko Mašo. Ali bo stopila na oder »ovenčana« z volčjim krznom ali ne? Ruski folk metalci se s kombiniranjem tradicionalnega melosa ruskih ljudskih napevov ter slovanske mitologije spogledujejo celo s predznakom »pagan«. Vse rusko! To je tudi tisti element, ki srečno oddaljuje Arkono od povprečja poplavne generičnosti tovrstnih skupin, ki so se v zadnjih letih razpasle kot gobe po dežju preko planeta. So pa te skupne garant polnjenja metal festivalov in zategadelj dobrodošle. Opitih se je do tega dne daleč največ zbralo pred glavnim odrom. Maša je znova očarala s svojo samozavestno avtoritativno držo. Bila je nepopustljiva v odličnem grčanju, kot tudi sekvencah ki zahtevajo subtilno, čisto petje. V nekem trenutku je pevka v čepečem položaju hotela med vokalno interpretacijo zavzeti znova dvonožni – pokončni položaj. Pri tem je ne vedoč stala na »kljunu« krznenega volka. Punca je ob tem nesrečno tresknila na oder, a se urno pobrala. Nekaj dodatnega špas teatra pa je publika seveda pozdravila z gromkimi ovacijami, ko je uvidela da je z Mašo po nesrečnem pripetljaju vse v najlepšem redu. Ljudje pa niso zahtevni. Prišli so po dobro mero zafrkancije, pozitivne naravnanosti, neobremenjenosti. To jim je Arkona tudi dostavila.  V enem od delov nastopa so s svojo folk harmoniko pripravili najbolj razgrete v prvih vrstah do izvedbe »wall of death«.

Alibi maksimalne obteženosti z dnevno dozo alkoholnih derivatov je najbolje prihajal do izraza ravno drugi dan festivala. Kar so načeli Arkona, so za njimi namreč podkrepili škotski nalivači in pirate metalci Alestorm. Ni dolgo tega, ko smo jih v Ljubljani leta 2009 gledali kot klubsko skupino pred Grave Digger, že imajo zunaj svoj tretji studijski album »Back Through Time« (2011), obredejo celo karibsko morje na 70.000 Tons of metal križarjenju in zmagoslavno polnijo največje festivalske odre. Sam zlodej ve, kaj za vraga je tako posebnega na tej skupini, da dere na njihove koncerta truma ljudi. Skupina je imela nekaj peripetij z začetno uglasitvijo instrumentov. Glavni oder je namreč tudi skozi drugi dan festivala kazal hibe slabo pripravljenega zvoka, s katerim so se soočale vse nastopajoče zasedbe. Med nastopom Alestrom si opazil ljudi v vsej mogoči maškarijadi, kot jo premore človeška domišljija. Nekdo si je oblekel celo živo zelene tangice preko ramen v slogu kremenitega Borata in kot tak, se pravi »ritasto zalit«, vzbujal pozornost med maso. Sicer pa nastop Alestorm znova po okusu množic. Bowes, ki je potarnal nad pokvarjenim želodcem, si je lahko oddahnil, saj ga je krilo fanatično občinstvo. V zaključnem pričakovanem dvojcu skladb Captain’s Morgan Revenge in Rum so goličavi Škoti opravili svoje poslanstvo na Metaldays festivalu s peresno lahkoto. Ko je publika 100% s teboj, gre namreč težko karkoli po zlu.

Torche so pripravili izjemno predstavo. So ameriški kvartet doma iz Floride, ki guli stoner metal, v katerega vpleta sludge elemente. Osupnili so s svojo eruptivno in rušilno energijo, ki je predstavila skupino kot vrhunsko uigran kvartet, do katerega je vredno gojiti strahospoštovanje, v kolikor si skupina, ki izbere Torche za podporno zasedbo v sklopu svoje nove koncertne turneje. Kaj lahko se zgodi, da ti ukradejo večer. Vsaj po tem, kar so prikazali na Metaldays nastopu, je moč tako soditi. Možje znajo razgibati siceršnjo odsekano zazrtost stoner riffa z melodičnimi pasažami (Reverse Inverted) in jih locirati prav okusno znotraj kompozicij. Bravurozna izvedba, mojstrsko vodstvo frontmana Stevea Brooksa in pravi obliž za tiste, ki so morali iskati uro utehe, potem ko so bili pregnani z glavnega odra ob glasbenem konceptu ekipe veselih pijančkov Alestorm.

Z vzhodnega konca ZDA smo se z naslednjimi nastopajočimi preselili na vzhod te države, in sicer v sanfranciški Bay Area. Na oder so stopile ameriške staroste heavy/power/thrash metala Vicious Rumors pod vodstvom neuničljivega Geoffa Thorpa! Tokrat je bil nastop Američanov še posebej pomemben, saj z njimi na trenutni turneji nastopa Slovenec! Po odmevni evropski turneji Noctiferie z In Flames, igranju Mateja Sušnika s Helstar in projektu Sabbath Judas Sabbath (ki so na istem odru nastopili dan kasneje) slovenski metal znova premika meje pregovorne slovenske majhnosti! Z Vicious Rumors je tokrat na odru stal koroški basist Tilen Hudrap (ex-Wartune, ex-Keller, Scepsis, Thraw), ki je s svojimi ameriški kolegi uprizoril neizprosen udar ameriškega metala. Ameriško-slovenska naveza je precej številno publiko pozdravila z večno klasiko Digital Dictator, se na začetku še nekoliko lovila z zvokom, a hitro ujela ravno prav razložen in kot skalpel oster zvok, ki je rezal glave kot »maskota« benda, našpičena in naostrena krogla. Veliki vodja Thorpe je poskrbel za pravo mesoreznico rifov, sijajni Larry Howe za nadfantastično bobnanje, vokalist Brian Allen za nečloveško visoke krike, Tilen pa za globoko in trdno »low end« podporo (ter samozavestno in suvereno odrsko predstavo z veliko gibanja in čupanja). Piko na i je nastopu postavil gost, poslovenjeni James Rivera, ki je v duetu z Allenom sijajno odkričal I Am the Gun z nove plošče Electric Punishment, bend pa se je v noč zavil s himnično klasiko Soldiers of the Night.  

Torkov večerni program drugega odra je bil resnična poslastica za ušesa, poleg tega pa je bil razgiban ter žanrsko pester in raznolik. Po dozi ameriškega power metala iz San Francisca nas je pot zanesla med blatne meandre Mississippija in glasne ulice New Orleansa. Če smo Jimmyja Bowerja pred kratkim z Down videli v Zagrebu, je na MetalDays nastopil s svojim matičnim bendom, neworleanškimi zeliščarji Eyehategod. Poštena doza umazanega in surovega sludgea se nam je obetala in točno s tem so nam Američani postregli – z opojnim vonjem zeli prepojene mastodonske Bowerjeve rife, trpeč, prepit in prekajen vokal Mikea Williamsa (pošteno okajen je bil tudi na odru) ter počasi kotalečim se NOLA zvokom. Skurjeni možgani pevca so postregli z norimi in odtrganimi nagovori, kot na primer ta, da so Eyehategod black metal iz ghetta. Dobro razpoložena zasedba je predstavila tudi nekaj novih komadov, med katerimi je z blacksabbathovskim vplivom prepričal predvsem Nobody Knows Me. Po besedah Williamsa so Eyehategod končno posneli novo ploščo, za katero pa pravi, da še sam ne verjame, da je res posneta (zadnja studijska plošča Confederacy of Ruined Lives je izšla pred debelimi trinajstimi leti!). Super nastop benda, ki ga je težko ujeti v naši bližini in je dokazal, da neusmiljeno življenje ob delti Mississippija rodi srčno, čutečo in brutalno iskreno glasbo.

Šele Samael so prinesli nazaj na MetalDays tisto pravo zloveščnost, okult in mrak, ki ga zahteva metal! Pristno atmosfero torej. Res da že davno tega pri Samael veliko aranžiranja bazira na programiranju in uporabi ritmičnih matric, toda njihova odrska pojava je izjemno prepričljiva in hipnotična. Navkljub temu, da se tudi med Samael zvočne karakteristike nikakor niso izboljšale in da so kitare znova izgubljale na izpostavljenosti v zvočni sliki, je Vorph s svojimi podaniki mlel prizorišče iz sekunde v sekundo nastopa ter nas prepričljivo odpeljal na polja opustošenih in od čustev oropanih dežel, kjer bi se nelagodno počutil celo sam peklenšček. Vseeno kitarski riffi prepotiho umeščeni v zvočno sliko, kar je bolščalo na plano zlasti v skladbah, kjer je podprtost z orkestracijami pomembnejša (Soul Invictus). Zanimivo je to, da skupina v aranžiranju deluje zelo racionalno, to je tisti poudarjeni element industriala, ki ga nosi v sebi. V tem pa silno prepriča. Večina oči je bila uprtih v vodjo, karizmatičnega frontmana in prvo Samael figuro, Vorpha. Umetni blondinec višjega čela z lasmi spetimi v figo in odet v temni opravi, je znova spominjal na blaznega metal samuraja. Na njegovem obrazu pa hlad preudarnosti. Pogledi izpod čela oviti v mrkost, nedostopnost. Švicarji so v uri in petnajst minut priredili izvrstno izkustvo, ki bi delovalo še bolj prepričljivo, v kolikor bi bile zagotovljene optimalne zvočne karakteristike. Samael ostajajo izbrušeni odrski interpreti, ki fascinirajo s preudarno razdelano strategijo razvoja dogodkov na odru. Zato delujejo zelo resnično. Edinstvena zmes elementov dark in black metala, podprta z industrial elementom ter občasnim zvokom klaivatur, ki črpa iz lika in dela Laibach v obdobju izdaje albuma »Opus Dei«, je torej polno prevzela. Samael so s svojim, do množic lahko dostopnim glasbenim izrazom, pripravili pravo naelektrenost pred tistim, kar je čakalo na utelešenje ob samem velikem finalu drugega dne festivala, ko so na glavni oder stopili izrezljano čistokrvni častilci nečednih del, prvinski black metalci Mayhem.

Prav Mayhem so bili zaradi svojega statusa black metalskih očetov verjetno eno najbolj pričakovanih imen festivala. Epski in zlovešči spektakel je napovedoval že veličastni oder, okrašen s prapori, zastavami in svečami, a Mayhem žal niso uresničili svoje vloge enega izmed nosilcev festivala. Davek je terjal predvsem slab zvok, na račun katerega so do izraza prišli le bobni, kitare, bas in vokal Attile Csiharja pa so se izgubili v popolnem šundru in le občasno prihajali v ospredje. A je po drugi strani v vsej svoji veličini zasijalo Hellhammerjevo bobnanje, ki je daleč od generičnega blast beatanja, temveč je za black metal unikatno in dinamično. Attila, edini član, ki še nosi corpse paint, je bolj kot z vokalom skušal šokirati s stalno igro z lobanjo, a je izpadel kot parodična verzija Hamleta in tako so Mayhem celokupno še najbolj prepričali s trojčkom komadov s kultnega prvenca – Freezing Moon, Buried By Time And Dust in naslovnim De Mysteriis Dom Sathanas. Tokratni performans Mayhem je bil pač eden tistih, ki jih ima ena stran za popolno zmago, druga pa za čisti mimostrel. Tehtnica se je to pot po mojem mnenju nagnila na slednjo stran.

Čast povsem zaključiti torkov večer pa je na malem odru pripadla legendarnim ameriškim death/grind trupelcem Exhumed, ki se po svoji vrnitvi iz groba pred tremi leti ne ustavljajo pred ničemer. Po odlični come-back plošči All Guts, No Glory je tu že nova Necrocracy, Exhumed pa nikakor ne kažejo znakov usihanja črev in drobovja. Američani so svoj nastop začeli s klasiko Necromaniac z albuma Gore Metal, poskrbeli za energičen performans z jasnim in kot motorna žaga agresivnim zvokom, brutalnim dvojnim, vokalnim napadom ter žagajočimi in sekirastimi kitarami, ki so sekale vse pred seboj. Ostalo ni nič drugega kot to, da smo odšli dokončno segnit v šotore.

avtorja: Rok Klemše & Aleš Podbrežnik
fotografije: Nina Grad & Jerneja Jerak


GLORYHAMMER: 
1. Anstruther’s Dark Prophecy/The Unicorn Invasion of Dundee
2. Quest For the Hammer of Glory
3. Magic Dragon
4. Hail To Crail
5. The Epic Rage of Furious Thunder
6. Angus McFife
7. Wizards!

MUSTASCH: 
1. Heresy Blasphemy
2. Bring Me Everyone
3. Deep In the Woods
4. Destroyed By Destruction
5. Speed Metal
6. Double Nature
7. I Hunt Alone

EXTREME SMOKE 57:
1. GUK
2. Don’t Smoke 57
3. Dogfuck
4. The Krull
5. Samota
6. World Under My Fingernail
7. Rape Your Sister
8. Life of Dreams
9. Truth?
10. In Chains
11. Propad
12. Intropsija človeškega uma
13. A to S Theme
14. Agarchy
15. Tvoj bog
16. Who Sold the Scene?!

ARKONA: 
1. Kolo Navi
2. Zakliatie
3. Goi, Rode, Goi!
4. Sva
5. Ot Serdtsa k Nebu
6. Slovo
7. Pamiat
8. Slav’sja, Rus’!
9. Arkona
10. Stenka na Stenku
11. Yarilo

ALESTORM: 
1. The Quest
2. The Sunk’n Norwegian
3. Wolves of the Sea
4. Shipwrecked
5. Nancy the Tavern Wench
6. Back Through Time
7. Wenches & Mead
8. Midget Saw
9. Keelhauled
10. Captain Morgan’s Revenge
11. Rum

VICIOUS RUMORS: 
1. Replicant/Digital Dictator
2. Minute To Kill
3. Towns On Fire
4. Worlds And Machines
5. Don’t Wait For Me
6. I Am the Gun
7. Let the Garden Burn
8. Hellraiser
9. Soldiers of the Night

SAMAEL: 
1. My Savior
2. Shining Kingdom
3. Soul Invictus
4. Into the Pentagram
5. Jupiterian Vibe
6. Slavocracy
7. Reign of Light
8. Moonskin
9. In Gold We Trust
10. Baphomet’s Throne
11. Rain
12. Infra Galaxia
 — dodatek —
13. Ceremony of Opposites
14. The Truth Is Marching On

MAYHEM: 
1. Silvester Anfang/Deathcrush
2. Ancient Skin
3. My Death
4. A Time To Die
5. Illuminate Eliminate
6. Freezing Moon
7. Buried By Time And Dust
8. Carnage
9. De Mysteriis Dom Sathanas
10. Pure Fucking Armageddon

EXHUMED: 
1. Necromaniac
2. Through Cadaver Eyes
3. Necrotized
4. Torso
5. Distorted And Twisted to Form
6. Limb From Limb
7. This Axe Was Made to Grind
8. Under the Knife
9. Slaughtercult
10. Casketkrusher
11. All Guts, No Glory
12. As Hammer to Anvil
13. The Matter of Splatter
 — dodatek — 
14. The Rotting
15. Seek And Destroy/Black Magic/Creeping Death
16. Open the Abscess

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X