Metaldays 2013 (prvi dan) – povratek v sedemdeseta z Bobbyjem Lieblingom!

NINA GRAD
0 19

“Pentagram še nikakor niso za v pokoj. Izjemen zaključek prvega dne, njegov vrhunec in eden najboljših trenutkov letošnjega festivala!”

Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: ponedeljek, 22.07.2013


Metaldays 2013! Devet (krogov pekla nad paradižem) je mimo in po devetem pride deseti. Ja, že desetič zapored se je nad Tolmin zgrnila črnina. Pa ne tista iz oblakov, temveč človeška, metalska. Jubilejna, deseta ponovitev festivala je prinesla mnoge spremembe, najbolj očitna od njih je jasno sprememba imena. Metalcamp je mrtev, naj živi MetalDays (ta si je sicer zaradi obupno velikega števila tipov v tangicah, modrcih in roza stvareh jasno hitro prislužil tudi vzdevek MetalGays)!

Ni pa novost le ime, saj je festival doživel še številne druge, manj opazne, a vsekakor pomembne spremembe. Največja in najbolj dobrodošla je ta, da sta drugi oder prevzela domača koncertna stormtrooperja Dirty Skunks in opravila fantastičen in pester nabor, ki se je zlahka kosal ali celo prekosil) izbor prvega odra. Poleg tega ni več dolgoletnega partnerja festivala Rock the Nation, ki je leto za letom vsiljeval skupine iz svojega »roosterja« in smo jih bili vsi že prav pošteno siti. Novosti pa so še druge: pijače in hrane se na plačuje več s tečnimi papirnatimi boni, ki so plavali tako v pivu kot v Soči, temveč s priročnimi plačilnimi karticami, ki so nakup precej pohitrile. Dobrodošla je bila tudi pivnica z izborom tujih piv, večja raznolikost hrane ter vsesplošna sproščenost in okoljska naravnanost festivala.

En teden izhoda in pobega iz realnosti se je pravzaprav začel že pred uradnim začetkom festivala, saj sta se že v soboto in nedeljo odvila warm-up večera z domačimi nastopajočimi skupinami. Kljub trudu, da bi ujeli nedeljski ogrevalni koncert je khem… aklimatizacija terjala svoj davek. Pripeljati se mimo čudovitega Mosta na Soči in zapeljati v center Tolmina, v katerem že roji metalcev, je vsakič znova nepozabno, Tolmin in festival pa vedno pričarata nezgrešljiv občutek domačnosti.

Drugi oder je letos ponudil krepak sveženj zanimivih izvajalcev. Prvi so nas ovili v starošolski revival vihar mešanice old school heavy in evro thrash metala (na um mi vskočijo Paradox ali/in Vendetta) Grki Chronosphere. Atenski kvartet v sestavi Spyros Lafias (vokal, kitara), Panos Tsampras (kitara), Kostas Spades (bas kitara) in Thanos Krommidas (bobni) ne ponuja tako hude generičnosti kot npr. njihovi rojaki Suicidal Angels. Zasedba sicer ne odkriva tople vode, je pa z neukročenim pol urnim drvežem skozi avtorske Hypnosis, War Infesction, Light Leading Maze in naslovno skladbo albuma »Envirusment« pozitivno presenetila in opozorila, da s takšno vnemo v prihodnje lahko dostavijo množicam še več kvalitetnih odrskih predstav in avtorske glasbe.

Sledil je nastop bosanskih simfoničnih power metalcev The Loudest Silence. Sarajevčanim, na čelu s pevko v živomodrem dekolteju Taido Nazraić, so ponudili avtorski material, ki pa je seveda po pričakovanju vlekel zdaj na Epico, zdaj na Within Temptation. Čuti se, da skupini primanjkuje kilometrine in da nastope kot je bil ta, na drugem odru Metaldays festivala, krvavo potrebuje. Smelo na odru, a že slišano in zelo generično. Kakorkoli, čestitke skupini za srčnost! Vendar pa prvi dve skupini dejansko še nista uspeli pridobiti prave pozornosti naše RockLine odprave na Metaldays festival 2013! To je uspelo šele sledeči nastopajoči zasedbi.

Letos so našo ekipo razdevičili domačini, mladi t’minski upi Agan, ki so na drugem odru v zgodnjem popoldnevu pod senco krošenj že uspeli zbrati lepo število ljudi. Agan preigravajo atmosferični/folk metal, ki se napaja predvsem iz lepot narave. Glede na to, iz kje prihaja mlada skupina, jim materiala za glasbeni navdih še ne bo tako kmalu zmanjkalo. Zasedba, katere člani v povprečju štejejo šele rosnih šestnajst let, je svoje pol ure oddelala uigrano in brez večjih težav, v pomoč pa jim je bil tokrat izkušeni basist Mitja Usenik iz domačih folk metal veteranov Brezno. Nekoliko bolj mistično atmosfero Agan uspeva vzpostaviti z izdatno rabo klaviatur ter renčečim vokalom, v spominu je tako ostala predvsem epsko zlovešča Tema. Agan imajo glede na svojo mladost in dejstvo, da imajo že ob svojem začetku ogromno avtorskega materiala, pred seboj lepo prihodnost.

Sledil je sprint (ki jih je bilo zaradi nekaj nerodnih prekrivanj letos več kot prej, a to tudi na rovaš odličnega nabora nastopajočih) na glavni oder, da smo ujeli portugalske heavy metalce Attick Demons, ki so premierno stopili na slovenski oder. Portugalci so na glavni oder stopili v največji vročini, a so kljub temu z odra zmetali dozo pozitivne energije, predvsem zahvaljujoč hitropoteznemu in dobro razpoloženemu vokalistu Arturju, ki ga je bil oder poln od prve note dalje, manjkalo pa ni niti glamerskih gibov a la skakanje z »drum riserja« z razkrečenimi nogami. Attick Demons so leta 2011 izdali svoj studijski prvenec Atlantis, na katerem so uspešno združili heavy metal, na katerega so močno vplivali Iron Maiden in power metal, ki je blizu ameriškim zasedbam tipa Pharaoh in Cage, v dobre pol ure pa je šesterica odigrala lep delež albuma. Tako je, Attick Demons je šest članska zasedba s tremi kitaristi, ki (hvale vredno) ves čas ne igrajo zgolj istih kitarskih linij, temveč uspejo presenetiti z nekaj prefinjenimi fintami. Žal je fantom ponagajala tretja kitara in slabši zvok, a je kljub temu na površje vrel izreden Arturjev vokal, ki je večkrat spomnil na veličino Dickinsonovega vokala.

Po nadobudnih Slovencih Agan so stopili na pročelje drugega odra Hrvaški Avicularia. Ekstremni death metal brutalizatorji so ponudili zmes tehnično zahtevnejših avtorskih skladb, kjer žvenket okrvavljenih nožev njihove mesoreznice ne skriva velikega skladateljskega entuziazma. Kompozicije so razgibane in motivsko okusno združene skupaj, z avtorskimi skladbami kot je Anthem To Arms, pa tudi naši južni sosedje dokazujejo, da standardi zasedb od Immolation do Quo Vadis niso več nedosegljivi. To potrjuje tudi v mednarodni metalski komuni zelo dobro sprejeti prvenec skupine »Born To Be Vile« (2009).

Precej manj zanimivo nadaljevanje so ponudili epski melodični death metalci Darkest Horizon iz okolice nemškega Frankfurta. Skorajda filmsko zrežirana pravljično ovenčana odisejada ultramelodičnih aranžmajev, kjer so riffi enakovredno podprti s klaviaturami, “pačijo” death metalski growli. Človek bi rekel, da so Darkest Horizon skupina, za katero se bodo ogreli zlasti novo pečeni metalski navdušenci. Dokaj ohlajen sem se prestavil raje na vroče sonce glavnega odra, ker so rogovili avstralski thrash metal revitalisti 4ARM. Brez ustvarjalnih avtorskih presežkov, kjer se čuti mešanica vplivov Machine Head, Trivium, pa tudi občasnem tevtonskem thrash metalu, so predstavili aktualni studijski album »Submission For Liberty« (2012) s skladbami My Father’s Eyes, Blood of Martyrs in The Warning.

Kissin’ Dynamite je kvintet potentnih žrebcev, ki ga RockLine spremlja že od leta 2009, ko se je predstavil prvikrat na velikem Bang Your Head !!! festivalu. Mimogrede, takrat so danes »čudežno vsem-všečni« piratski grmičkarji Alestorm, nastopili v dopoldanskem času festivala tik pred Kissin’ Dynamite. Takrat so se Kissin’ Dynamite predstavili kot tipični revitalisti heavy metala stare nemške šole. Tako po slogu aranžiranja skladb, kot tudi po samem zunanjem videzu. Gre za ekipo, doma iz Balingenu bližnjega Reutlingena, ki je po EMŠO izzaznicah komaj presegla starostno dobo 20 let. Johannes Braun (vokal), njegov brat Ande Braun (kitara), Jim Müller (kitara), Steffen Haile (bas kitara) in Andi Schnitzer (bobni), so po tej plati resnični fenomen. Zasedba, ki je leta 2008 spremenila ime iz Blues Kids v Kissin’ Dynamite (po eni izmed AC/DC skladb), se je to pot premierno predstavila ne le v sklopu Metaldays festivala, pač pa kar v Sloveniji s svojim tretjim studijskim izdelkom »Money, Sex And Power« (2012), s katerim so s prej opisanega žanrskega polja konkretno prestopili na polje sleaze-a in tako nekako nadeli metalu, ki ga igrajo, tudi ta element, ki dosega, zlasti zahvaljujoč novemu skandinavskemu valu skupin v današnjem času, znova veliko priljubljenost v Evropi. Kissin’ Dynmaite so se tako načičkali v sleaze rock zasedbo, ponudili sredi strupene zgodnje popoldanske pripeke izjemen dinamičen nastop, v katerem je za dobro počutje vseskozi skrbel »topless« vokalist Johannes Braun. Ta je postregel z nekaj uho parajočimi vriski najviše uperjenih leg. S Kissin’ Dynamite je Metaldays pripeljal v Tolminske loge izvajalca, ki se žanrsko in karakterno konkretno odklanja od osnovne metalske misije, kakršno je diktiral nekdanji Metal Camp. Izredna gesta organizatorja in upajmo, da bodo v prihodnje po Kissin’ Dynamite sledile tudi druge obče vroče sleaze rock ali glam metal revival zasedbe, če so že denimo kakšni rock ‘n’ roll umazanci Airbourne predragi.

Istočasno je mali oder ponudil čisto drugačno glasbeno izkušnjo, saj so nanj iz druge dimenzije stopili domači The Canyon Observer in nas pahnili med plimo in oseko, kot steklo mirno gladino in neusmiljeno divjanje orkanske narave ob rtu Horn. Zasedba je svoj polurni nastop začela z mirnimi, melanholičnimi in eteričnimi kitarskimi zvoki ob spremljavi Hopsyjevih sirenskih vokalov, a nas niso pustili prav dolgo v meditativnem zibanju sem ter tja, temveč izbruhnili brutalni vulkanski pepel, ki je publiko iz zasanjanih zombijev spremenil v headbangerske živali. Kot izjemen primer te dvojnosti skupine je služila epska And Drift Away, v kateri se perfektno dopolnjujejo mistični rifi, žagajoči akordi in brutalen, surov vokal. Celoto je tokrat izredno zapolnjevalo fantastično bobnanje (bobnenje), svoje pa k predstavi benda doda Hopsyjevo zviranje in epileptično divjanje po odru, k atmosferi benda pa doda tudi to, da med komadi ni nepotrebnega gobcanja. Pri The Canyon Observer govorijo inštrumenti (in vokal seveda), brez dvoma pa je bil njihov nastop eden prvih vrhuncev festivala, ki je izgledal in zvenel kot uglasbitev srčne aritmije – enkrat mirno in zasanjano, drugič brutalno in adrenalinsko in v takem (dis)ritmu naprej.

Na glavnem odru so nališpani Nemci Kissin’ Dynamite medtem ravno zaključevali svoj nastop in ob pogledu na motley crujevsko/poisonovsko načičkanega, podhranjenega pevca sem bil vesel, da do drugega odra niso priplavali zvoki njihovega klišejskega glam/hard rock zvoka. Je pa bilo večji užitek na odru pozdraviti švedske težkokategornike Soilwork, ki so se s pravkar izdano, dobro sprejeto dvojno ploščo, The Living Infinite, približali svojim koreninam. Švedi so na oder stopili v najhujši popoldanski pripeki, ki se je poznala predvsem Björn »Speed« Stridu, saj je zašvical in pordel že po prvih odpetih tonih, a v tisti peklenski vročini smo švicali tudi takrat, ko smo le stali pri miru. Speed pa je poleg tega dokazal še dobro vokalno formo, čeprav za moj okus pretirava z nežnejšimi, čistimi vokali. Soilwork so konkretneje opomnili na novo ploščo, s katere so odigrali štiri komade, najdlje v zgodovino pa se žal vrnili le z albumom Natural Born Chaos in ultra hitom Follow the Hollow. Super izvedba in energičen nastop s Soilwork hodita z roko v roki, a če kdo zares navduši, je to izven serijski bobnar Dirk Verbeuren, ki je jemal dih z nečloveško točnim bobnanjem, ki je polno čudovitih prehodov, odtrganih momentov in številnih fines (ni čudno, da ga je za svojega na plošči Deconstruction vzel tudi Devin Townsend). Soilwork so svoj nastop zaključili s hitom Nerve, po vročem nastopu (tako ali drugače) pa je še kako prijala ohladitev v smaragdni lepotici Soči. Letos je z večjo pestrostjo navdušil tudi program na »Beach stageu«, saj so letos poskrbeli za topless badminton (njami), moško odbojko v tangicah (ne tako njami), ognjeni večerni šov in obvezni striptiz. Pestrejši je bil tudi glasbeni program, ki letos hvala bogu ni posiljeval z nešteto ponovitvijo Metalcamp himne, čudakov pa je na Sotočju vsako leto tako ali tako na izbiro več kot preveč.

Nothinghamski thrash metal revitalisti Incinery so skorajda ostali prezrti, saj se je večina v tem času raje cmarila na poljani pred pročeljem glavnega odra festivala, kjer so jim svojo roko »metal sprave« ponujali Soilwork. Dejansko zelo korekten in suveren nastop skupine, ki ne šteje več kot štiri rojstna leta, pa čeprav za ducat poslušalcev. Mimogrede, uigrani so kot sam hudič dobro, čeprav hudičevo težko poslušljivi! Veliko smole pa so imeli za njimi zanimivi Slovenci Neurotech, ki so morali svoj nastop zaključiti po borih 10. minutah. Crknil jim je namreč eden od računalnikov. Eksperimentalni metal, podprt z mnogimi programskimi matricami, žal drugače ne more funkcionirati na odru. Tako bomo morali stremeti za sledečim špilom skupine. Več simpatij z mojim potrpljenjem pa so na drugem odru v nadaljevanju programa poželi ameriški post metalci Mouth Of The Architect iz Ohia. Kvintet izdatno obogatene zvočne kulise je uspešno hipnotiziral poslušalce s svojo vizijo ezoteričnega plutja v bazenu krepkih kitarskih efektov, podprtih s številnimi delay triki. Barvita perjanica zvokov in zvočnih rešitev. Skladbi kot sta The Other Son in Sharpen Your Axes sta med drugim vzdrževali krepčilno atmosfero, ki je za pol ure zasukala razpoloženje v povsem drugo glasbeno dimenzijo. Tisto, ki bi bila všečna ljubiteljem skupin Isis, Cult Of Luna, Neurosis ali/in Pelican.

Številni, po obrazu porisani, obiskovalci mlajših let so dali že zgodaj popoldne vedeti, da se obeta v ponedeljek tudi nastop herojev »najstniškega« metala, finskih Ensiferum. Neverjetno je, kako močno fanovsko bazo ima ta bend, ki je ravno ob sončnem zahodu dodobra napolnil travnik pred glavnim odrom in omočil mladino, ki nori na to skupino. Ensiferum nikakor ne gre očitati slabega koncerta, saj je bil ta na moč energičen, bojevit in odlično odigran, svoje pa sta dodala karizmatični basist Sami in rastoči Petrijev bier bauch, a očitno sem postal zakrknjen metalec in v Ensiferum pač ne morem najti česa bolj vrednega. Fantje in klaviaturistka, na kateri si je dalo spočiti vsaj oči, so odigrali standardne hite Guardian of Fate, One More Magic Potion (med katerega so vpletli delček Metallicine klasike For Whom the Bell Tolls), Lai Lai Hei, Twilight Tavern, mladino dokončno zadovoljili s klasično Iron ter oder prepustili legendarnim veteranom newyorškega thrash metala Overkill.

Še pred tem je bilo pol ure na malem odru namenjene ogledu izraelske death/thrash metal zasedbe Hammercult, pri kateri pa je bilo žal še najbolj zanimivo to, da je vokalist Yakir nosil majico kultne ameriške zasedbe Manilla Road. Hammercult so se med vidnejše zasedbe z bližnjega vzhoda zavihteli leta 2011 z zmago na Wacken Metal Battle, a je njihov prvenec Anthems of the Damned le slaba, ubožna kopija kakšnih Dew-Scented in podobnih zasedb. Izraelci so tako postregli največ z generičnimi rifi ter dolgočasnimi in predvidljivimi komadi, tudi Yakir je bil na trenutke pretirano nadut frontmen, ki iz sebe ni spravil kaj več kot enoličnega kričanja.

Overkill so pripeljali pred oder posebno gardo oboževalcev. Nekoliko zrelejšo. Manj naivno. V skladu z njihovim thrash metal EMŠOm. Z izjemno prekaljenostjo je Bobby Blitz pokoril občinstvo in ga vodil kot v hipnozi. To je ubogljivo izpolnjevalo vse njegove želje. Bobby je izjemen frontman. Karizme mu ne manjka in le to zna s pridom izkoriščati. Neverjeten vodja in mož, ki zna v pravem trenutku izbirati prave besede. Seveda je za njim stala zvesta mašinerija instrumentalnega dela skupine, ki je pristopila na festivalskemu nastopu, kot bi bila v transu. Z izdatno mero fanatizma, pa čeprav gre pri skupini s takšno kilometrino za »šolski dril«, vseeno veji v vsakem riffu in vsakem gibu tudi v letu 2013 strast, radost in velik užitek nastopanja! Overkill so izjemno prepričljiv odrski izvajalec, ki ne more ustreliti mimo. Razbeljene glave pred odrom in krepak katalog studijskih izdaj, ki kličejo po zlatih časih, ko je bil metal še mlad, pristen, neukročen ter uporniški, sta garantirala novo nepozabno avanturo s skupino, ki nepovratno brca in grize le enosmerno in za seboj ne pušča preživelih. Že kombinacija otvoritve z novo Come And Get It z aktualnega studijskega albuma »The Electric Age« (2012) in takoj za njo Rotten to the Core – klasiko s prvenca »Feel the Fire« (1985), se je odvrtela v takšni režiji, Overkill pa so svoj smrtonosni pohod skozi uro nastopa le še stopnjevali proti repu set liste s serijo zahtevanih in pričakovanih stalnic železnega repertoarja. Nastop torej, ki je bil izpeljan po vzoru najboljših svetovnih odrskih izvajalcev sfere metala!

Prvo nerodno in nesrečno prekrivanje letošnjega festivala se je zgodilo medtem, ko so glavni oder trgali newyorški thrash umazanci Overkill, na mali oder pa so stopili veterani britanskega death metala Benediction. Pri njih sta v preteklosti krulili imeni kot sta Mark »Barney« Greenway (Napalm Death) in Dave Ingram (ex-Bolt Thrower), od leta 1998 pa mesto vokalista zaseda Dave Hunt iz Anaal Nathrakh, ki so na isti oder stopili tri dni kasneje. Fenomenalen zvok ni bil edina odlika nastopa britanskih legend death metala, saj so bili razpoloženi, brutalni in jebeno glasni! Benediction so nas za eno uro pahnili v vrtinec uničujočega death metala, polnega klasičnih death metal rifov (ki jih plemenitijo občasni hc/punk elementi in s tem ločujejo Benediction od večine death metal bendov), trdnega in raznolikega bobnanja ter brutalnih Huntovih growlov. Ta pri Benediction ostaja v smernicah žanra, saj je njegov krulež globok in surov, vanj pa ne vstavlja visoko kričečih linij kot pri Anaal Nathrakh. A tokrat se je na Benediction poklopilo prav vse, ne le vokal – kitare so bile mastne, rifi diabolični, bas globok in motörheadovsko bobneč, bobni pa točni, jasni in nagruvani, njihova rušilna moč pa je predstavljala trdno oporo kitarskim rifom. Vse skupaj so v popolno celoto zapakirali Huntovi briljantni, nenaučeni in (pijansko) inteligentni nagovori, Benediction pa so se s tem zavihteli na najvišjo stopničko ponedeljka in zdelo se je, da jim jo bo uspelo tudi obdržati. (Organiziran) kaos!

Dogajanje na glavnem odru prvega dne festivala so zaključili veterani iz švedskega Gothenburga In Flames. V Tolminu se dobro počutijo, njihov nastop na Metaldays festivalu pa na taistem prizorišču ni prvi! In Flames so naoljen stroj, ki je na festivalski oder vdrl z vso silo. Glede na to, da poteka promocija albuma širom sveta že debeli dve leti in glede na to, da smo In Flames ujeli v sklopu začetnega dela taiste turneje sredi CUK Kina Šiške konec septembra 2011, se je bilo nadejati razširjenih sprememb repertoarja. A smo pričakali bore malo sprememb. »Sounds of a Playground Fading«, deseti studijski album skupine, je doživel še eno odrsko konkretizacijo, ko so se In Flames vneli po odru že kar z otvoritveno naslovno skladbo albuma. Koncert se je odvijal v spremstvu izjemno močne reflektorske osvetlitve, pravzaprav že kar oslepljujoče. O kvaliteti nastopa ne gre dvomiti. Pravzaprav brez mnogo naporov so In Flames do tal požgali prizorišče prvega dne festivala, fanatična publika pa jim je nič manj fanatično jedla iz roke. Anders Fridén (vokal), Björn Gelotte (kitara), Daniel Svensson (bobni), Peter Iwers (bas kitara) in Niclas Engelin (kitara), ki je leta 2011 v ekipi permanentno zamenjal iztrošenega Jesperja Strömblada, so rutinirano trosili napalm skozi izvedbo falange novejših koračnic in cel festival se je preselil na nekakšno predodrsko gruvajočo ponjavo, ki s svojim prožnim vzmetenjem sinhrono sledi čvrstemu ritmičnemu primežu skupine. Zmes čvrstih ritmov, podprtih s plejado modnih breakdown zank in kombinacije melodičnih sekvenc s kitarami v tercah ter riffovske agresije, se je enkrat več izkazala za zmagovito in preverjeno potezo, s čimer so In Flames z lahkoto upravičili vlogo headlinerja festivala. Žal se je tudi med njihovim nastopom kazala hiba v ozvočenju in precej nerazločnosti v samem riffanju obeh kitar, a je bila s podobnimi peripetijami obtežena tudi falanga skupin, ki so nastopale na glavnem odru pred In Flames. Kaj več od občutka rutine In Flames niso pričarali. Kdor jih še ni videl, je lahko neobremenjeno užival, kdor jih ima rad toliko bolj, kdor pa jih je »firbcal« že večkrat, je dobil to kar je pričakoval. Od In Flames v letu 2013 veliko modernega in malo, če ne kar nič, klasičnega. Tudi stare klasike, kot je recimo The Hive, zvenijo v novi In Flames drži danes povsem drugače kot v zlatih časih njihovega melodic death metal pionirstva. Lepo, korektno, a brez presežnikov in v skladu s pričakovanji. Glavno, da je narodu zatrgalo na polno v glavah in to je bil tudi osnovni namen skupine!

Čast zaključiti prvi festivalski dan je tokrat šla v prave roke. Prvič v svoji dolgoletni karieri so na naš oder stopili ameriški veterani, legendarni Pentagram z ikoničnim Bobbyjem Lieblingom na čelu. Pentagram so bili še pred kratkim malodane pozabljen in obskuren bend, ki ga je iz pozabe rešil kruti dokumentarec o vodji skupine in edinem originalnem članu, vokalistu Bobbyju Lieblingu, Last Days Here (ogled močno priporočam). Skupina je z delovanjem začela le kratek čas po nastanku Black Sabbath in tako velja za enega izmed pionirjev doom metala, v sedemdesetih pa je že dosegla zavidljiv in viden »underground« status. A Pentagram so bili vedno le korak pred velikim uspehom, vedno znova pa je tega uničil sam Liebling, ki je bil dolga desetletja hud odvisnik od drog. Bobby se je demonov pred kratkim otresel (vsaj toliko, da je človek sploh še živ), znova zbral zasedbo in predlani izdal odlično »come-back« ploščo Last Rites. Nastop Pentagram na MetalDays je bil tako precejšnja ekskluziva in ena največjih letošnjih atrakcij, sloves pa je skupina upravičila že s prvimi odigranimi toni. Zasedbi so naravnali fantastičen, jasen, glasen in kristalno čist zvok, po zaslugi katerega so zablesteli prav vsi inštrumenti ter Bobbyjev vokal, ki se glede na vse prav presenetljivo dobro drži. Pentagram so bili pravi časovni stroj v preteklost, že zaradi same pojave svojega vodje – Liebling je na oder prikorakal z zanj značilno razmršeno sivo pričesko, svetlečo srajco naravnost iz sedemdesetih ter hlačami na zvonec, kljub vsemu kar je tekom desetletij spravil vase (spremljajte RockLine, v kratkem bo objavljen intervju z njim) pa ima očitno še vedno sijajen posluh, saj je okrog sebe zbral izvrstne glasbenike. Enega pomembnejših akterjev Pentagram, kitarista Victorja Griffina v zasedbi žal ni več (preverite pa njegove In-Graved), a na njegovem mestu stoji prepričljivi in izjemni levoroki kitarist Matt Goldborough, ki je navdušil z natančnim, preciznim dumerskim rifanjem in spektakularnim soliranjem (med katerim se Bobby vedno nepozabno zvira), sapo pa je jemal tudi neverjetni bobnar Sean Saley, čigar bobnanje je bilo prava paša za oči in ušesa – pestri in raznoliki prehodi, izdatna in premišljena raba činel in celo občasno udrihanje z dvojno stopalko je dvigovalo kocine. Kaj pa Bobby? Njegov govor je med skladbami sicer težko razumljiv in momljajoč, a prekleto dobro se je obnesel med komadi! Mogočno, zanesljivo, prepričljivo in seksi je Bobby grmel med verzi nesmrtnih klasik Sign of the Wolf (Pentagram), The Ghoul, Forever My Queen, Relentless in zaključno 20 Buck Spin, rušilne skladbe z aktualne plošče Treat Me Right, Everything’s Turning To Night in 8 pa so dokaz, da Pentagram še nikakor niso za v pokoj. Izjemen zaključek prvega dne, njegov vrhunec in eden najboljših trenutkov letošnjega festivala!

avtorja:
Rok Klemše:
– uvod
– glavni oder: Attick Demons, Soilwork, Ensiferum
– drugi oder: Agan, The Canyon Observer, Hammercult, Benediction, Pentagram

Aleš Podbrežnik
– glavni oder: 4ARM, Kissin’ Dynamite, Overkill, In Flames
– drugi oder: Chronosphere, The Loudest Silence, Avicularia, Darkest Horizon, Incinery, Neurotech, Mouth of the Architect

fotografije: Nina Grad & Jerneja Jerak


THE CANYON OBSERVER:
1. Part I: As We Surrender To Lust
2. Part III: We Can Descend Into the Unknown
3. Part IV: And Drift Away
4. My Will

SOILWORK:
1. This Momentary Bliss
2. Weapon of Vanity
3. Follow the Hollow
4. Tongue
5. Spectrum of Eternity
6. Let This River Flow
7. Rise Above the Sentiment
8. Stabbing the Drama
9. Nerve

ENSIFERUM:
1. Symbols/In My Sword I Trust
2. Guardians of Fate
3. From Afar
4. Burning Leaves
5. One More Magic Potion (w/For Whom the Bell Tolls)
6. Lai Lai Hei
7. Ahti
8. Twilight Tavern
9. Iron

OVERKILL:
1. Come And Get It
2. Rotten To the Core
3. Wrecking Crew
4. Bring Me the Night
5. Electric Rattlesnake
6. Hello From the Gutter
7. Ironbound
8. Old School
9. Who Tends the Fire
10. In Union We Stand
11. Elimination
— dodatek —
12. Coma
13. Fuck You

IN FLAMES:
1. Sounds of a Playground Fading
2. Where the Dead Ships Dwell
3. Pinball Map
4. Alias
5. Trigger
6. Embody the Invisible
7. Cloud Connected
8. The Hive
9. Only For the Weak
10. Ropes
11. Fear Is the Weakness
12. The Quiet Place
13. Delight And Angers
14. All For Me
15. The Mirror’s Truth
16. System
17. Deliver Us
18. Take This Life
19. My Sweet Shadow

PENTAGRAM:
1. Sign of the Wolf (Pentagram)
2. Wheel of Fortune
3. The Ghoul
4. Treat Me Right
5. Forever My Queen
6. Review Your Choices
7. Everything’s Turning To Night
8. When the Screams Come
9. 8
10. All Your Sins
11. Petrified
12. Relentless
— dodatek —
13. Be Forwarned
14. 20 Buck Spin


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X