Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Bodyguerra
Založba: Dust On The Tracks
Izid: year
Trajanje: 71:52
Ocena: 2.5/5
Bodyguerra je nemška skupina iz mesta Münster, ki zlaga klasični heavy metal, recimo raje kar heavy rock. Njena zgodba se pričenja že v davnem letu 1979, vendar pa je splet okoliščin skupini preprečil, da bi v osemdesetih uspela opozoriti širšo glasbeno srenjo na svojo prisotnost in izdati svoj material na kakšnem albumu. V slehernem trenutku je njihovo vodilo tvorba jedrnatih vodilnih motivov z visoko stopnjo spevnosti. Torej skrbijo vseskozi za nalezljivo muzikaličnost.
Fantje so morali očitno dozoreti v zrele moške in tako jim je uspelo naposled spraviti skupaj svoj studijski prvenec. Ob novem kariernem zaletu je zasedba izbrala koncept ki se pne za glasbo. Gre za »psihogram smrti«. Zgodbo o Dr. Haroldu Fredericu Shipmanu poznate? Možakar je bil doktor in? Obenem narkoman. Hud odvisnik. Bil je serijski morilec. Sumijo da je umoril skupno okrog 250 svojih pacientov, po večini starejših žensk. Svojo morilsko veščino je med uradnim službovanjem opravljal v mestecu Hyde blizu britanskega Manchesterja. Moža so naposled odkrili povsem po naključju. Uspeli so mu dokazati sicer »le« 15. umorov in ga obsoditi na dosmrtno ječo. Doktor je v ječi storil samomor, dne 13.01.2004. Takšen pa je tudi koncept albuma »Freddy… Nothing As It Seems«.
Glasbe je skoraj 72. kar je za studijski prvenec ogromno. Skladb je kar 14. Kontrasti med kakovostnim nihanjem so toliko bolj očitni. Vse to se bere v osnovni iztočnici sicer na moč ambiciozno. Koncept je zasedbo gotovo prevzel. V vnemi in vsem entuziazmu so želeli seveda podati Bodyguerra svojim poslušalcem svoj ustvarjalni maksimum. Ne glede na to, da so fantje dobri glasbeniki, pa je generičnost in obremenjenost s klišeji faktor, ki temu izdelku jemlje zanimivost navkljub nekaterim domislicam, ki zahtevajo zavzeto in premišljeno aranžiranje.
Produkcija je nekako po pričakovanju ujela retro-zvočnost. Izdelek namerno ni zvočno zloščen in poseduje nekoliko surov zvok, kar je seveda dobrodošlo, saj doprinaša k zvočni živosti in dinamičnosti posnetka. Rainbow, Wishbone Ash, UFO,… čutijo se vplivi teh pionirskih rock zasedb in tega ne gre preslišati. Vendar pa prav ta ambicioznost in želja po plasiranju najboljšega kar zmoreš skupino včasih zapelje v motive, ki se v repeticijah odločno prevečkrat ponovijo, prav tako pa spominjajo na že slišano.
Težava skupine je tudi neizrazit, nekarizmatičen vokal, ki za povrhu vsega v rabi angleščine ne deluje prepričljivo. V trenutku lahko ugotoviš, da je vokal »nemški«. Raba angleščine je torej pod zahtevanim kakovostnim kriterijem. To je dodaten moteč faktor. Glede na velikopoteznost nekaterih aranžmajev gre pogrešati gostejši zvočni zid v ozadju (spremljava vokala). V aranžmajih gre pogrešati izdatnejšo masivo kitar, nikakor ne bi bila odvečna raba klaviatur. Vsaj imitacija Hammond zvoka. Integracija še ene kitare bi na moč razgibala dinamičnost skladbam!
A očitno so fantje sentimentalni nostalgiki, ki igrajo na noto starošolske studijske pristnosti, vendar pa to pot zadeva nikakor ne vžge. Klišejev, ki spominjajo zdaj na en legendaren rock band, zdaj na drugi, je le preveč. Upajmo, da se bo skupina le teh v nadaljevanju kariere razbremenila in pričela razvijati več avtorske samoniklosti. Predvsem pa mora stopiti v korak s časom, kar se tiče doseganja zadovoljivih zvočnih kriterijev same produkcije, na katero so nas razvadila tehnološka dognanja zadnjih dvajsetih let. In seveda obvezno popraviti petje v smislu pravilne rabe angleškega jezika.
Zasedba
Daniel Seebass – vokal
Guido Stöcker – kitara
Nils Middelhauve – bas kitara
Hermann Focke – bobni
Produkcija
Bodyguerra
Seznam skladb
1. 21 Market Street (Radio Edit) (3:41)
2. Dr. Death (4:45)
3. Castle in the Dark (7:10)
4. Vera (5:53)
5. Spin the Needle (4:24)
6. Path to Eden (3:49)
7. The Retreat (4:17)
8. I Wanted All (4:50)
9. 21 Market Street (4:46)
10. No Proof for Innocence (5:53)
11. Smoke Without a Fire (4:30)
12. In the End (4:55)
13. Last Transfer (5:56)
14. Coming Home (6:56)
